Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

O sluhu

 

Prvo razvito človekovo čutilo je sluh. In ker nam ta omogoča, da že v materinem trebuhu slišimo na primer mamin utrip srca in pomirjujoč glas, je sluh obenem tudi eden najpomembnejših kanalov do drugih ljudi. Tako ostane vse življenje. Informacije, ki nas dosežejo v obliki zvoka, se nas na čustveni ravni veliko bolj dotaknejo kot recimo informacije, ki jih zaznamo z vidom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima že vsak deseti prebivalec okvaro sluha. Zato medicina tudi temu področju posveča precej pozornosti. V povezavi s tehnološkim napredkom je sluh omogočen skoraj vsem, ki imajo okvaro tega čutila.

  • Sluh omogoča komunikacijo in prepoznavanje glasov, ki sestavljajo bistven del našega vsakdana.
  • Izguba sluha velja za težjo prizadetost kot izguba vida, kajti slušni kanal je glavni vir pridobivanja informacij. Izguba sluha človeka tudi bolj osami.
  • Uho, ki nam omogoča sluh nenehno uporabljamo, njegovo delovanje pa nam zdi samoumevno in o njem sploh ne razmišljamo.

Svet, v katerem živimo, je svet slišečih. Prilagojen je ljudem, ki dobro verbalno komunicirajo. V primeru težav s sluhom nastopi vrsta težav, če si naglušna oseba to prizna, ali ne.

Človek je socialno bitje. Zanj je značilno življenje v družbeni skupnosti. Zato je potrebna komunikacija med ljudmi. Zmožnost deliti z drugimi misli, želje, ideje in čustva, ... neprecenljivo, kaj nam omogoča SLUH!

Kako deluje sluh?

Kako deluje sluh

Sluh je sposobnost zaznavanja zvoka. Pri ljudeh je čutilo za sluh uho, ki hkrati opravlja še vlogo ravnotežnega centra.
Uho je razdeljeno na tri funkcionalne dele: zunanje, srednje in notranje uho. Da bi spoznali pomen posameznih ušesnih struktur, poskusimo slediti zvočnim dražljajem med njihovim potovanjem po ušesnih labirintih. Začeli bomo z nihaji zraka, ki trčijo ob uhelj, in končali, ko se dražljaji pretvorijo v električne živčne pulze in odpotujejo v možgane, ki jih zaznajo kot zvok.

Dobremu vidu se ne odrečemo. Zakaj  bi se dobremu sluhu?

V večini primerov je izguba sluha okvara, ki se razvija počasi - včasih več let. Žal se tega, kako pomembno je slišati, zavemo šele takrat, ko težave s sluhom začnejo ovirati naš vsakdanjik.

Naglušnost - slaboslišnost oz. izguba sluha je zelo pogosta težava. Več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu se sooča z določeno stopnjo izgube sluha. Zaradi negativnih vplivov hrupa število še narašča. Daljša izpostavljenost glasnemu hrupu na delovnem mestu ali doma ima lahko za posledico izgubo sluha, ki je pogostejša tudi pri nižji starosti.

Med najpogostejša vzroka za nastanek naglušnosti sodita hrup in staranje. Eden od šestih odraslih oseb (16% Evropejcev) ima tolikšno stopnjo naglušnosti, da je že motena komunikacija v vsakodnevnem življenju.

Okvara sluha vpliva na sporazumevanje, pridobivanje in izmenjavo informacij, zmanjšuje posameznikovo učinkovitost za delo ter zmanjšuje kakovost življenja. 
Rezultati študij Nemške zveze za spodbujanje dobrega sluha (FGH) so pokazali, da se samo okoli 30 odstotkov ljudi z okvaro sluha tega zaveda in priznava, da ima težave. Skoraj 71 odstotkov v raziskavo vključenih ljudi, pri katerih so potrdili okvaro sluha, ni želelo priznati tega dejstva. Verjetno tudi zato, ker mislijo, da ljudje tiste, ki nosijo slušne aparate, hitro povežejo s slabotnostjo, starostjo in manjšo inteligenco. Seveda temu v sedanjem času ni tako in se motijo. Veliko jih odlaša, vse dokler izguba sluha ne začne bistveno slabšati kakovosti njihovega življenja. Posledice samozanikanja naglušnosti in neuporabe slušnega aparata so lahko številne, nekatere tudi zelo resne: od občutka, da se jim godi krivica, do povečane osamelosti, nezaupanja in depresije.

Naša sposobnost zaznavanja zvoka torej močno vpliva na način, kako komuniciramo in se povežemo z drugimi. Iz tega razloga naglušnost spremljajo tudi socialne in čustvene spremembe. Ne odrecite se vsemu lepemu, kar prinaša sluh!

Okvara sluha lahko nastane kjerkoli na slušni poti, od zunanjega ušesa do možganskih centrov, ki procesirajo zvočne dražljaje. Nekatere primere naglušnosti je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali operativno. Največkrat, predvsem pri zaznavni naglušnosti, pa je slušni aparat edina pot. Slušni aparati so moderni tehnični pripomočki, ki naglušnim omogočajo kvalitetno zaznavanje zvoka in razumevanje govora tudi v hrupnem okolju - celo pri težjih okvarah sluha.

Večini uporabnikov slušnih aparatov se izboljša socialno življenje. Uporaba slušnih aparatov je povezana z zmanjšanjem jeze, frustracij, paranoje in splošnim izboljšanjem čustvene stabilnosti.

Znaki za naglušnost

Večinoma naglušnosti ne opazimo takoj, saj se pojavi postopno. Naglušnost pogosto prej opazijo družinski člani in prijatelji, kot pa sama naglušna oseba. Ti se pogosto zavejo, kako slabo so slišali, šele po prejemu slušnega aparata in obžalujejo, da se za pripomoček niso odločili že prej.

Znaki za izgubo sluha lahko vključujejo:

Pri pogovoru večkrat krivite druge, da govorijo tiho, saj ne slišite, kaj vam govorijo. Večkrat jih morate prositi, da ponovijo izgovorjeno.

Velikokrat se zgodi, da ne razumete pogovora ali pa ga razumete drugače kot ostali. Težave s sluhom se največkrat pokažejo kot nezmožnost slišanja nekaterih zvokov ali kot mešanje nekaterih zvokov. Osebe s slušno prizadetostjo lahko slišijo povedani stavek, vendar ga ne razumejo.

Vaši bližnji vas večkrat opozorijo, da utišajte TV sprejemnik, vi pa menite, da je da je ta primerno glasen, čeprav je za vse druge preglasen.

Večkrat spreminjate zvok slušalke in zvonjenja na telefonu, ker ne slišite zvonjenja telefona ali pa slabo slišite sogovornika med pogovorom.

V ušesih, piska, žvižga ali šumi. Tinitus – šumenje v ušesih, je v zadnjem času postal zelo pogosta težava s sluhom.

Imate občasne motnje ravnotežja. Tudi ravnotežje je povezano s sluhom. Občasne motnje ravnotežja, ki postajajo vse pogostejše, so nedvomno znak, ki zahtevajo obravnavo pri zdravniku specialistu ORL.


Ob vsaki motnji, ki se vam zdi neobičajna, čeprav ni zelo huda, je smiselno, da obiščete zdravnika.

Vir: AudiBM

[ Na vrh ]

OD ZVOČNEGA VALOVANJA DO SLUHA

Zvok je pomemben del našega vsakdana. Omogoča sporazumevanje, sprejemanje informacij, užitek ob poslušanju glasbe ali le preprosto poslušanje življenja okoli nas. Prav tako nas zvok opozarja na različne nevarnosti. Vsi zvoki nastanejo zaradi valovanja. Na primer veter povzroči premikanje listov na vejah. Premikanje listov premakne molekule v zraku in molekule zanihajo. To nihanje imenujemo zvočno valovanje, ki ga s sluhom zaznamo. Počasno valovanje (nizke frekvence) slišimo kot globoke, nizke tone (bas), hitro valovanje (visoke frekvence) pa slišimo kot visoke tone. 

ČLOVEŠKO UHO

Clovesko uho

ZUNANJE UHO

Zunanje uho sestavljata uhelj in sluhovod. Na koncu sluhovoda se nahaja bobnič, ki predstavlja mejo med zunanjim in srednjim ušesom. Zunanje uho lahko primerjamo s satelitskim krožnikom, ki sprejema zvočno valovanje in ga prevaja do bobniča. Bobnič se zaradi zvočnega valovanja zatrese. 

SREDNJE UHO

Srednje uho je prostor, napolnjen z zrakom. Pritisk v njem uravnava z žrelom povezana evstahijeva cev. V srednjem ušesu so tri majhne, a zelo pomembne koščice, ki jih imenujemo kladivce, nakovalce in stremence. Med njimi so sklepi, ki jih ojačujejo vezi. Tako sestavljena veriga slušnih koščic prevaja zračne tresljaje z bobniča v notranje uho. V srednjem ušesu sta tudi dve majhni mišici, povezani s slušnimi koščicami, ki uravnavata napetost koščene verige. Ko močan zvok pride v uho, se vzdražita. Ti dve mišici poskrbita, da močan ali nenaden zvok ne poškoduje občutljivega notranjega ušesa.

NOTRANJE UHO

V notranjem ušesu sta slušni in ravnotežni organ. Slušni del notranjega ušesa ali kohlea ima obliko polžje hišice in je napolnjen s tekočino. Ravnotežni organ je pripet na kohleo, sestavljen pa je iz treh s tekočino napolnjenih polkrožnih kanalov. Med srednjim in notranjim ušesom je ovalno okence. Premikanje slušnih koščic srednjega ušesa povzroči premikanje tekočine v notranjem ušesu, saj je v ovalno okence s krožno vezjo pritrjena baza stremenca. Premikanje tekočine aktivira senzorne lasne celice v slušnem delu notranjega ušesa (v notranjem ušesu je približno 20.000 teh celic). Ko se lasne celice aktivirajo (vzdražijo), pošljejo po slušnem živcu impulz do možganov, ki zaznajo te impulze kot zvok. 

Uho je sposobno sprejeti zvočno valovanje, ga preko verige slušnih koščic prenesti z bobniča v notranje uho, kjer se v zanimivi polžasti poti premikanje tekočine pretvori v živčni impulz, ki se preko slušnega živca prenese do možganov. Celo najmanjša napaka v tem zapletenem sistemu lahko povzroči slušno prizadetost.  

SLUŠNA PRIZADETOST

Na milijone ljudi po svetu se sooča s problemi s sluhom, in sicer z različnimi oblikami izgube sluha ali s tinitusom, to je šum ali zvonjenje v ušesih. Le del teh ljudi nosi slušni aparat. Večina je prepričana, da je izguba sluha povezana s starostjo, vendar to ne drži. Težave s sluhom imajo ljudje vseh starosti, vse več je mladih. Še vedno pa je največ starostne naglušnosti.
Če je vzrok za naglušnost v sluhovodu ali v srednjem ušesu, govorimo o prevodni naglušnosti, če pa je naglušnost posledica napak ali bolezenskih sprememb v lasnih celicah v slušnem delu notranjega ušesa (kohlei) ali na živčnih vlaknih, govorimo o zaznavni naglušnosti. Ko govorimo o izgubi sluha, ne mislimo le, da preslabo slišimo. Nekateri ljudje imajo velike probleme pri poslušanju v specifičnem linearnem frekvenčnem območju. Ti ljudje slišijo povedano, a tega ne razumejo. Govorimo o izgubi razumljivosti slišanega.
Če pri otrocih slušne prizadetosti ne odkrijemo dovolj zgodaj, lahko pride do težav pri razvoju in razumevanju govora, s tem pa do težav pri samem učenju govora.
Tako pri otrocih kakor tudi pri odraslih je potrebno obravnavati izgubo sluha kar se da zgodaj, saj se sicer lahko pojavijo različne posledice. Izguba sluha povzroči, da ne sledimo več popolnoma tempu življenja, kar lahko pripelje do občutka izoliranosti, izčrpano-sti ali osamljenosti. Ljudje izgubo sluha velikokrat povezujejo s starostjo, nekateri pa celo z zmanjšano inteligenco. Posledica tega so problemi na delovnem mestu, v šoli ali celo v družabnem življenju. Izguba sluha močno vpliva na kakovost življenja, zato je pomembno, da ukrepamo čim hitreje, ko opazimo težave s sluhom. 

OBRAVNAVANJE SLUŠNE PRIZADETOSTI

Nekatere primere prevodne naglušnosti je mogoče odpraviti z zdravljenjem ali operativno. Največkrat, predvsem pri zaznavni naglušnosti, pa je slušni aparat edina pot. Dandanes je na voljo širok izbor različnih slušnih aparatov, ki so popolnoma prilagojeni posameznemu uporabniku oziroma njegovi izgubi sluha in potrebam. Seveda moramo vedeti, da slušni aparat ne povrne normalnega sluha, a vendar v veliki meri pripomore k izboljšanju sporazumevanja in s tem k boljši kakovosti življenja.  

Vir:Widex

[ Na vrh ]

KAJ JE HRUP?
Dandanes nas neprestano “bombardirajo” razni zvoki. Mnogo je prijetnih, mnogokrat pa zvok postane hrup. Torej, kaj je hrup?
Razlog velikih razlik v zaznavanju hrupa je v različni občutljivosti nekaterih ljudi za zvok. Vsi se strinjamo, da je hrup nezaželen zvok. Hrup je močan zvok, ki lahko povzroči slušne okvare.
Za ljudi s slušno okvaro predstavlja hrup izjemen problem, saj je njihova sposobnost za razumevanje govora v hrupnem okolju običajno zelo omejena. Če k temu dodamo še, da nekateri slušni aparati ne ojačajo samo govora, ampak tudi hrup iz okolice, postane poslušanje v hrupnem okolju otežkočeno. 

KAKO LAHKO HRUP POŠKODUJE SLUH?
Uho je zapleten organ in močni zvoki lahko poškodujejo njegove občutljive dele. Notranje uho je sestavljeno iz čutnih celic, ki spremenijo zvočno valovanje v živčne impulze, ki jih razumejo možgani. Če so čutne celice izpostavljene zelo močnim zvokom, jih ti lahko poškodujejo ali celo uničijo. Ker se te celice ne morejo niti obnoviti niti pozdraviti, je lahko posledica poškodbe ali uničenja trajna izguba sluha. Zato je pomembno, da skrbimo za naš sluh in ga po nepotrebnem ne izpostavljamo hrupu. 

Omejevanje hrupa
Da bi zmanjšale tveganje za slušne okvare, ki so posledica izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu, so mnoge države sprejele pravila, ki omejujejo dovoljeno dnevno izpostavljenost hrupu v hrupnem okolju na 85 dB. Osnova za omejitev je intenziteta hrupa in čas izpostavljenosti. Večja kot je intenziteta hrupa, krajši je dovoljen čas, ko sme biti delavec izpostavljen hrupu. Če uporabimo iste kriterije za drugačne izvore hrupa - npr. poslušanje zelo glasne koncertne glasbe jakosti 110
dB - lahko nastanejo trajne okvare sluha že po nekaj minutah. 

OD KOD PRIHAJA HRUP?
Svet, v katerem živimo, je hrupen. Dnevno smo izpostavljeni različnim zvokom na delovnem mestu. Tudi naši otroci živijo v hrupu v vrtcih, šolah in klubih. Popoldanske aktivnosti, ki nam bogatijo prosti čas (šport, kino, koncerti ...) nas prav tako kot glasen promet obremenjujejo s hrupom. Ob glasbi se sprostimo, toda ko je preglasna, postane škodljiv hrup. Na rock koncertu je lahko stopnja glasnosti tudi več kot 120 dB. Prenosni CD predvajalniki, ki so med mladimi zelo popularni, so izvor hrupa, če jih mladi redno uporabljajo pri visoki glasnosti.

KAKO SE HRUPU IZOGNITI
Najboljše, kar lahko naredimo za naš sluh je, da se izognemo prekomernemu hrupu. To je seveda težko, toda na voljo imamo kar nekaj možnosti.
Morali bi biti pozorni na različne možne izvore hrupa in si prizadevati za zdravo zvočno okolje. Lahko tudi “poslušamo naša ušesa”. Če je zvok, ki ga poslušamo, preglasen in nam povzroča bolečino, nam lahko trajno poškoduje sluh. Bolečina, ki jo zaznajo ušesa, nam spo-roča, da je zvok preglasen. To je naravni odgovor telesa. Na žalost pa je sposobnost ušes za opozarjanje pred nevarnim hrupom znižana v primerih uživanja alkohola.
Najboljša rešitev v primerih izpostavljenosti močnemu hrupu je uporaba zaščitnih sredstev. Med izdelki za zaščito so velike razlike. Na raznih glasbenih festivalih, koncertih in v diskotekah, kjer je stopnja glasnosti že kar neprijetno visoka, je dobra rešitev uporaba ušesnih čepov. Tudi ta majhna in skoraj neopazna zaščitna sredstva nam lahko zagotovijo potrebno zaščito. 

Vir:Widex

[ Na vrh ]

Uvod

V Sloveniji nimamo prave ocene o tem, koliko delavcev je izpostavljenih škodljivemu hrupu. Inšpektorji za delo le izjemoma ugotavljajo prekoračevanja izpostavljenosti nevarnemu hrupu. Tudi specialisti medicine dela praviloma ne odkrivajo poklicne naglušnosti. Gre za lažno informacijo, ki kaže, da problemov hrupa v Sloveniji ni. Posledice izpostavljenosti se že in se bodo v bodoče kazale v poklicni naglušnosti, edini poklicni bolezni, ki je 100-odstotno preprečljiva. Priznavanje te pa bo slej ko prej vodila do odškodninskih zahtevkov za poklicno naglušnost. (V ZDA je bilo npr. v letu 1999–2000 izplačanih kar 6745 odškodnin zaradi okvare sluha. Skupaj je bilo za to porabljenih 40 milijonov dolarjev, od tega 9 milijonov za stroške zdravljenja.) Čeprav je pravilnik o seznamu poklicnih bolezni izšel avgusta leta 2003, v Sloveniji namreč še vedno sistematično ne odkrivamo poklicnih bolezni, niti nimamo registra poklicnih bolezni. Sistem je zastavljen tako, da poklicnih bolezni, za katerimi je v zadnjih 15 letih po oceni v Sloveniji zbolelo kakih 20.000 delavcev, tudi ni mogoče odkrivati oz. priznavati. 

Škodljivi vplivi hrupa

Človek je vsakodnevno izpostavljen hrupu. Hrup vpliva tako na izgubo sluha (avralni učinki) kot tudi na organizem v celoti (ekstraavralni učinki). Hrup dovolj visoke jakosti in trajanja okvari notranje uho in povzroča začasno ali trajno okvaro sluha v katerikoli starosti. Tako evropski kriteriji kot tudi kriteriji ameriške Agencija za zdravje in varnost pri delu postavljajo mejo povprečne 8-urne izpostavljenosti hrupu na 85 dB(A). Meja 85 dB(A) predstavlja kompromis med potrebo po zaščiti posebej občutljivih delavcev in tehnološko-finančnimi zmožnostmi industrije, to pomeni, da je izpostavljenost hrupu pod 85 db(A) tudi že lahko škodljiva za človeka. Naglušnost zaradi hrupa lahko pospeši ali poglobi istočasna izpostavljenost vibracijam, infrazvoku, industrijskim kemikalijam (kot npr. težkim kovinam, organskim topilom, dušljivcem), jemanje t.i. ototoksičnih zdravil (tj. zdravil, ki so škodljiva za sluh), dedna obremenjenost in starost. Naglušnost zaradi izpostavljenosti hrupu je izrazito individualna. Nekateri ljudje lahko prenašajo hrup visoke jakosti dlje časa brez kakršnihkoli posledic, medtem ko drugi, ki so izpostavljeni enakemu hrupu v istem okolju, lahko sluh hitro izgubljajo. Poškodbo sluha zaradi hrupa prepoznamo in spremljamo s pomočjo tonskega pražnega avdiograma (ADG), ki nam grafično prikaže odvisnost občutljivosti ušesa od frekvence zvoka in s tem tudi stopnjo in vrsto naglušnosti (zaznavna, prevodna in mešana). 

Vpliv hrupa na okvaro sluha - avralni učinki hrupa

Posledica teh učinkov je lahko poklicna bolezen, ki je v pravilniku o seznamu poklicnih bolezni navedena pod zaporedno številko 35: okvare sluha zaradi hrupa. Te okvare so: Akutna poškodba sluha zaradi hrupa
Nastane takoj zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Posledica take izpostavljenosti je zaznavna ali mešana naglušnost, večinoma enostranska, delno povratna po prenehanju izpostavljenosti. Prvi znak izpostavljenosti večjemu hrupu je šumenje in/ali piskanje v ušesih. Trajni znak izpostavljenosti visokemu hrupu je trajna naglušnost in trajno šumenje ali piskanje v ušesih. Poškodba bobniča, srednjega ali notranjega ušesa
Nastane zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Pride do raztrganine bobniča, poškodbe slušnih koščic ali pa mehanske okvare notranjega ušesa. Posledica je prevodna ali mešana naglušnost. Kronična naglušnost zaradi hrupa
Je najpogostejša poklicna naglušnost. Nastane, če smo dlje časa, najmanj 3 leta, običajno pa 6 do 10 let izpostavljeni osem ur dnevno hrupu 85 dB(A) (predpisani mejni hrup), izjemoma 75 dB(A)! Začetne spremembe na ADG se pokažejo pri visokih frekvencah (pri 6 ali 4 kHz) skoraj enako na obeh ušesih, nato so postopoma prizadete še druge frekvence. Delavec sprva pri pogovoru nima subjektivnih težav, ker nastaja naglušnost počasi in postopoma, nato ne sliši visokih tonov in šele pozno opazi, da postaja naglušen. Okvara sluha je zaznavna, trajna, po prenehanju izpostavljenosti hrupu ne napreduje. Za kronično naglušnost ni zdravila, zato so bistveni in edini učinkoviti ukrepi varovanja sluha pri delu, za kar obstajajo učinkovita varovalna sredstva.  

Vpliv hrupa na organizem v celoti – ekstraavralni učinki hrupa

Hrup ne povzroča le okvar sluha, ampak tudi druge škodljive učinke na človeški organizem. Govorimo o tako imenovanih ekstraavralnih učinkih hrupa, ki se lahko pojavijo že pri nižjih ravneh hrupa kot okvare sluha (30 -70 dB). Dosedanje raziskave kažejo zadosten dokaz o vzročni povezavi med poklicno izpostavljenostjo hrupu (70 dB) in razvojem povišanega krvnega tlaka ter ishemičnimi boleznimi srca, medtem ko obstajajo le omejeni dokazi o vplivu hrupa na pojav različnih bolezni presnove, kot je iztirjen metabolizem maščob, sladkorjev in hormonov stresa. Hrup lahko povzroča tudi motnje sporazumevanja in kvalitativne motnje spanja (prebujanje, plitkejše spanje), utrujenost, motnje koncentracije in pozornosti ter povzroča zmanjšano delovno učinkovitost. Nekatere raziskave opisujejo tudi možen škodljivi učinek hrupa na razvoj bolezni dihal (kronični bronhitis, bronhialna astma), prebavil (vnetje sluznice želodca, rana na želodcu), imunski sistem in duševne motnje. 

Vpliv hrupa na počutje

Razpoložljivost delavcev je opredeljena kot njihovo doživetje možnosti opravljanja svojega dela v skladu s pričakovanji.
Preobremenjenost je posameznikovo doživetje, ki je posledica nezmožnosti obvladovati svoje delo. Nekateri to imenujejo stres. Proučevali smo razpoložljivost in običajno počutje neindustrijskih delavcev. V študijo je bilo zajetih 394 delavcev, od tega je bilo 112 moških in 282 žensk. Opravljajo različna dela s področja storitvenih dejavnosti, v glavnem so to administrativna dela. Analiza počutja je pokazala bistvene razlike v deležu preobremenjenih delavcev v različnih skupinah delovnih mest. Osnovna vsebina dela je bila približno primerljiva, bistveno pa so se delovna mesta razlikovala po tem, ali se opravljajo dela v pisarni zaprtega tipa ali v pisarni oceanskega tipa. Pisarne oceanskega tipa so odprti delovni prostori, v katerih večje število delavcev opravlja dela, ki med seboj niso nujno vsebinsko povezana. Rezultati naše študije so pokazali bistveno večji delež preobremenjenih delavcev v skupinah delavnih mest, kjer je delo v odprtih delovnih prostorih v oceanskem tipu pisarn. Bistveno ugodnejše počutje je bilo v klasičnih pisarnah zaprtega tipa, kljub temu da so delavci opravljali zahtevna delo. Delež preobremenjenih delavcev v oceanskem tipu delovnih prostorov je bil od 18 do 45%. Delež preobremenjenih delavcev je rasel z zahtevnostjo dela. Bolj zahtevna dela so delavci opravljali, večji je bil delež preobremenjenih delavcev. Pri preobremenjenih delavcih se je dvignila raven utrujenosti, narasla je naveličanost, želja po umiku iz delovne situacije, delavci pa so se ocenjevali kot preobremenjene, manj učinkovite za reševanje problemov. Njihovo počutje je bilo v intervalu znakov preobremenjenosti, ki zahteva intervencijo. Doživetja nižje razpoložljivosti so bila posledica motenj telefonov, računalnikov in hrupa, ki ga povzročajo sodelavci s svojim delom in s svojo prisotnostjo. V pisarnah zaprtega tipa je bilo počutje izjemno ugodno in je bilo v intervalu ugodnega počutja brez znakov preobremenjenosti.

Kaj je mogoče storiti?

  predvsem je smiselna ureditev delovnega okolja;

  izvore motečega hrupa je smiselno umakniti iz delovnega prostora;

  smiselna je prostorska umestitev istovrstnih del;

  ureditev oz. dogovor o uradnih urah za posredovanje informacij;

  delavce, ki delajo dela z veliko komunikacije po telefonu, je smiselno prerazporediti v delovno okolje, kjer s komunikacijo ne motijo drugih delavcev;

  ureditev manjših prostorov za razpravo o problemu;

  ureditev manjših delovnih prostorov, v katerih so združeni delavci, ki opravljajo istovrstna dela;

  upoštevati je smiselno pobude zaposlenih pri organizaciji delovnega okolja;

  tudi če hrup v delovnem okolje ne presega 65 dB(A) ali je mogoče v intervalu od 65 do 70 dB(A), lahko povzroči razdražljivost, višjo raven napetosti, težave s koncentracijo;

  hrup je potrebno obvladati tudi v domačem okolju z ustrezno zvočno izolacijo zgradb, z izklopom računalnika in televizorja kot zvočnih kulis, z nabavo ustreznih gospodinjskih aparatov in s primerno glasnostjo glasbe.

[ Na vrh ]

Ali je gluhost res strašna tragedija, ki človeka razčloveči in ga spremeni v nemočnega invalida? Navadno se o gluhoti govori kot o veliki nesreči, težki invalidnosti. Dobronamerni aktivisti slikovito razlagajo, kakšna je tragedija biti sam, odrezan od človeške okolice, osamljen, nesposoben za sporazumevanje. Samo mislimo si lahko, kako trpi gluh človek, ker ne sliši glasbe, petja ptic, šelestenja krošenj ... njegovega duha ne plemeniti topel človeški glas, ne bogati ga modrost generacij, ki se s pripovedovanjem prenaša iz roda v rod ...
Pogoste so tudi teorije o preobčutljivosti, sumničavosti, egoizmu in agresivnosti gluhih. Včasih tudi gluhi sami sebe prikazujejo bolj uboge, kot so v resnici, ter namesto pravic iščejo pomilovanje in usmiljenje. Ko razmišljamo o gluhih, se izogibajmo predvsem posploševanja in splošnih ocen.
Kot se nam vsi Kitajci zdijo enaki, tako se nagibamo k temu, da na gluhe gledamo kot na skupino ljudi z enakimi lastnostmi, sposobnostmi in občutki. Toda gluhi se med seboj razlikujejo vsaj toliko, če ne celo bolj, kot vsi drugi ljudje. Vsakega gluhega človeka je treba sprejeti kot posameznika, ki ima svojo naravo, stanje duha, sposobnosti in slabosti. Če opazimo "značilne" odzive gluhih, se najprej vprašajmo, ali ne gre samo za normalen odziv na značilne situacije, v katere okolica postavlja gluhe. Kitajci so kljub vsemu posebna populacija, s svojimi navadami in miselnostjo, zakaj torej tudi gluhi ne bi imeli nekaj skupnih značilnosti? Toda v nasprotju s prej opisanim "pogledom od zunaj" v svet gluhih, poglejmo, kako kakšen se ta svet zdi "od znotraj", z očmi gluhih. Tukaj je nekaj pogledov, kako o sebi in o gluhoti menijo v najbolj emancipiranih državah, kot so ZDA, Skandinavija in drugod.

1) Gluhota ni invalidnost, marveč različnost. Gluhi človek zmore vse, samo slišati ne. Bit problema gluhih je v tem, da jim družba in država ne priznavata posebnosti, ne ponujata možnosti za izobraževanje, sprejemanje informacij in sporazumevanje na način, ki bi jim ustrezal (z znakovnim jezikom in drugim vizualnimi mediji).
2) Gluhota je torej samo pomanjkljivost. Po definiciji tega pojma po opredelitvi ZN je gluhota "izguba ali omejitev možnosti za enakopravno sodelovanje v življenju skupnosti z drugimi državljani zaradi pomanjkljivosti v okolici in pri mnogih organiziranih dejavnostih družbe, na primer pri informiranju, komunikaciji in izobraževanju". Torej gluhi za svoje težave ne obtožujejo gluhote, ampak krivico valijo na druge? Natanko tako. Gluhi v omenjenih državah so ponosni, ker so gluhi, ker pripadajo skupnosti, ki ima lasten jezik in kulturo. Besedo "gluhi" pišejo z veliko začetnico, svojo skupnost primerjajo z etnično manjšino in zanjo zahtevajo enake pravice. Četudi bi se jim ponudila možnost, da bi lahko slišali (na primer z brezplačno kohlearno implantacijo), večina gluhih tega ne bi sprejela. Gluhota zanje ni nesreča, ampak radost pripadanja skupnosti, ki jo imajo radi. V družinah gluhih (v ZDA) je veselje, ko ugotovijo, da je novorojenček - gluh! Kaj pa pri nas? Kako je s tem pri nas?
Vsaka kultura namreč potrebuje izobraženo elito, ustrezno družbeno ozračje, sredstva ... V Sloveniji tega ni, gluhim vsega tega ne ponuja, zato bi se bilo naivno vmešavati v kulturo gluhih tam, kjer bi lahko obstajala kot izolirana kultur geta.

Znanje je obvladovanje informacij, informacije ali podatke pa zbiramo z branjem, poslušanjem, pogovorom in gledanjem - večja ko je razdalja med virom informacij in sprejemnikom informacije, težje jo sprejemamo. Zaradi pomanjkanja sluha imajo gluhi manjše možnosti za zbiranje informacij. Lahko rečemo, da je neznanje pomanjkanje informacij, ne glede na to, ali je oseba prikrajšana za informacije iz opravičljivih ali neopravičljivih razlogov.

Vsaka oseba, ki ima pri svojem delu opraviti z ljudmi (zdravniki, prodajalci vstopnic ...), bi morala pridobiti znanje o sporazumevanju z gluhimi. V naprednih državah, na primer na Švedskem, celo navadni prodajalci uporabljajo znakovni jezik, saj se želijo sporazumevati z gluhimi strankami.

Za gluhe je pomembna vsaka informacija in dandanes je do nje lažje priti kot nekoč. Pri tem ima pomembno vlogo svetovni splet, saj lahko prek interneta vsakdo pridobi veliko znanj. Internet bo gluhim spremenil svet. Resda ne more nadomestiti telefona, toda ni daleč dan, ko bomo lahko prek svetovnega spleta kupovali karte za vlak in se tako izognili nesporazumom s prodajalci. Vsak človek potrebuje informacije - pomagajmo si, da pridemo do informacij in da pridobimo kar seda veliko znanja.

Tili Kojić

[ Na vrh ]

Statistika iz držav, v katerih so zakonske zveze med gluhimi že stoletna tradicija, kažejo, da se razmeroma majhen odstotek otrok iz gluhih zakonov rodi gluhih: na Švedskem 5 odstotkov, v ZDA nekaj več. Če sta oba partnerja izgubila sluh zaradi bolezni, se jima verjetno ne bo rodil gluh otrok, če pa oba prihajata iz družin, v katerih vlada dedna gluhost, je verjetnost, da bosta dobila gluhega otroka, kar precejšnja - po nekaterih avtorjih skoraj 90-odstotna. Če je dedno gluh samo en zakonec, so možnosti, da se bo partnerjema rodil gluh otrok, precej manjše.

Ali je gluhost mogoče zdraviti?

Včasih je mogoče pomagati z operacijo in zdravljenjem, toda le, če gre za težavo v srednjem ušesu, torej na poti, po kateri zvok potuje do notranjega ušesa (tako imenovana konduktivna gluhost). Gluhote, nastale zaradi bolezni ali poškodbe, med katero so se poškodovala občutljiva živčna tkiva notranjega ušesa, ni mogoče ozdraviti, prav tako ne dedne gluhote. To je tako imenovana perceptivna gluhota, ki je najpogostejša.

 Vse več se govori o čudežni operaciji, imenovani kohlearna implantacija, ki naj bi vračala sluh tudi v takšnih primerih. Mnoge je ta operacija dejansko vrnila v svet zvokov. Gre za vsaditev tenkih žic, elektrod v notranje uho, prek katerih se prenašajo okrepljeni zvočni dražljaji neposredno do živčnih končičev.Toda ta tudi operacija, ki je zelo draga, ni primerna za vsakogar. Kandidate zelo previdno izbirajo med ljudmi, ki so nekoč slišali, tako se da lahko z daljšim treningom naučijo prepoznati dražljaje, ki jih sprejemajo. V številnih državah je to operacijo prepovedano opravljati na gluhorojenih otrocih - najprimernejši kandidati so otroci, ki so nenadoma oglušeli.

Ali lahko slušni aparati povrnejo sluh?

Slušni aparati pomagajo številnim ljudem, ki imajo poškodovan sluh, vendar niso popolnoma gluhi. Aparati ne morejo zdraviti gluhote in ne vračajo normalnega sluha, ampak samo okrepijo zvoke in glasove, ki prihajajo v uho, toda tudi tako so zelo koristni. Po nekaterih ocenah ima približno 2,5 odstotka ljudi poškodovan sluh v tej meri, da bi jim slušni aparat lahko koristil.


Tili Kojić

[ Na vrh ]

Zakaj toliko izrazov za ljudi, ki ne slišijo: gluhonemi, gluhi, slušno prizadeti, naglušni ...?  Različni izrazi dokazujejo, da tudi slušno prizadeti ljudje niso vsi enaki, ampak jih je mogoče razvrstiti v različne skupine. Obstajajo pa tudi odvečni izrazi, ki ustvarjajo zmedo.

Je izraz gluhonem ustrezen?

Ta izraz se še vedno ohranja v pogovornem jeziku naših gluhih, čeprav so ga že kmalu po drugi svetovni vojni skoraj povsod po svetu izločili iz uradne rabe, zato ga ni primerno uporabljati. Nemost namreč ni kaka posebna telesna hiba, marveč posledica gluhosti. Gluhi imajo zdrave govorne organe in se lahko bolj ali manj uspešno naučijo govoriti. Človek ostane nem samo v primeru, če se rodi gluh ali izgubi sluh v prvih letih življenja in pozneje v šoli nima možnosti, da bi se naučil govora. Toda niti takšnemu človeku ne gre prilepiti izraza gluhonem, saj nemost ni njegova naravna lastnost, marveč posledica tuje nemarnosti. Gluhi v nobenem primeru niso "nemi", saj se sporazumevajo z znakovnim govorom.

Ali se izraz gluhi nanaša samo na ljudi, ki ničesar ne slišijo?

Po medicinskih in avdioloških merilih so "gluhi" ljudje, ki svojega sluha - niti ob pomoči slušnega aparata - ne morejo praktično uporabljati za govorno sporazumevanje. Toda v življenju ljudi ne delimo glede na avdiološke izvide. V organizacijah ljudi s poškodovanim sluhom v skupino "gluhih" spadajo vsi, ki so se rodili gluhi ali pa so gluhi od najzgodnejšega otroštva (tako imenovani prelingvalni gluhi), velik del tistih, ki so izgubili sluh v otroštvu ali rani mladosti, malo tistih, ki so izgubili sluh v odrasli dobi, ter naglušni, ki so zaradi skupnega šolanja in druženja z gluhimi razvili občutek pripadnosti skupnosti gluhih.Pogosto srečamo tudi izraz oglušeli. Ta pojem je v svetu začel pridobivati na veljavi. Oglušeli se vse bolj oblikujejo kot posebna skupina in v številnih državah ustanavljajo lastne organizacije. Gre predvsem za tiste, ki so sluh popolnoma izgubili šele potem, ko so se po normalni poti naučili govoriti, zlasti za tiste, ki so postali gluhi v odrasli dobi.
Pri naglušnih je jasno, kdo so, čeprav utegne biti marsikdo užaljen, če bi ga tako poimenovali. Podobno kot oglušeli so namreč sprejeli pripadnost skupnosti gluhih in ti so jih sprejeli kot polnopravne člane. Večina naglušnih, to so najpogosteje osebe, ki so utrpele slušno prizadetost v odrasli dobi ali na pragu starosti, pa se nima za gluhe.

V Sloveniji zdravniki vsako leto odkrijejo 14 predšolskih otrok s težjo stopnjo izgube sluha na 10.000 prebivalcev, kar pomeni 126 razvrščenih oseb vseh starosti na 100.000 prebivalcev. Raziskave kažejo, da je v rednih osnovnih šolah v Ljubljani in širši okolici 3,4 odstotka učencev s slušno motnjo. Po podatkih Zveze društev slušno prizadetih Slovenije je v društvo včlanjenih približno 6500 odraslih oseb s slušno motnjo ali 0,3 odstotka vseh prebivalcev Slovenije.

Ali razvrščanje v skupine ni tesno povezano s stanjem sluha?

Da! Glavno merilo, po katerem nekdo postane član gluhih, je obvladovanje znakovnega jezika in sprejemanja tako imenovane kulture gluhih. Gre za osebno izbiro, ki jo je treba spoštovati, saj je pravica slehernega posameznika, da izbira svojo družbo in obliko sporazumevanja, ki mu najbolj ustreza.

Kaj pa je s slušno prizadetimi osebami?

Ta izraz obsega vse zgoraj naštete skupine, čeprav ga v mednarodni rabi čedalje bolj opuščajo. Svetovna zveza gluhih in Mednarodna zveza naglušnih sta se sporazumeli, da se ta izraz ne bo več uporabljal, saj želijo natančno opredeliti dve populaciji, in sicer: 

1) gluhe, ki se sporazumevajo z znakovnim jezikom in sprejemajo kulturo gluhih,

2)  ter naglušne, ki se orientirajo predvsem na nacionalni jezik in govor. 

Tili Kojić

[ Na vrh ]

Splošne informacije o sluhu in slušni prizadetosti pri otrocih.

Zakaj je sluh tako pomemben?

Sluh ima življenjsko vlogo v otrokovem razvoju. Otroka opozarja na nevarnosti, mu omogoča, da se nauči prepoznavati glasove, nauči se sporazumevati in se socialno razvija. Poteg tega igra tudi pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove osebnosti.
Bili so časi, ko pri majhnem otroku ni bilo mogoče postaviti natančne diagnoze slušne prizadetosti, zato so imeli taki otroci nemalo težav. V šoli so jih obravnavali kot otroke z motnjami učenja, zato so ponavadi obiskovali šole s prilagojenimi programi. Z veseljem lahko rečemo, da se to ne dogaja več.

Slušna prizadetost nikakor ni povezana s pomanjkanjem inteligence, vendar pa lahko nepravočasna diagnoza in opustitev zdravljenja v zgodnji fazi negativno vplivata na otrokov razvoj. Velikokrat se zgodi, da imajo starši pri spoprijemanju z otrokovo naglušnostjo več težav kot njihov otrok. Zato je zelo pomembno, da so starši odprti, da pozitivno razmišljajo in so dobro seznanjeni s problemi slušne prizadetosti, ker lahko le tako zagotovijo svojemu otroku najboljše pogoje za razvoj.

Naglušnost pri otrocih

Do štirje otroci od tisočih se rodijo z določeno stopnjo trajne naglušnosti.
Za to obstaja več razlogov, ki vključujejo poškodbe ob porodu in dedne dejavnike. Problemi z ušesi in sluhom se lahko pojavijo tudi kasneje v otroštvu. Vnetja srednjega ušesa in izpostavljenost hrupu sta najpogostejša vzroka za pridobljene okvare sluha. Približno polovica otrok preboli vnetje srednjega ušesa, kar lahko povzroči trajno okvaro sluha. Zato je pomembno vedeti, da ima lahko otrok s ponavljajočimi se vnetji srednjega ušesa občasne težave pri poslušanju. Otrokova učna sposobnost in vedenje sta lahko rezultat motenj sluha, še posebej v prvih letih šolanja.
Zakaj je odkrivanje zgodnje naglušnosti tako pomembno? Čimprejšnja diagnoza otrokove naglušnosti zagotavlja največ možnosti, da se bo otrok lahko normalno razvijal. Čutilo za sluh je v celoti razvito že ob rojstvu in danes je možno odkriti naglušnost že pri novorojenčku. Zato je dobro opraviti prvi preizkus sluha že zelo zgodaj, še posebej v primerih, ko sklepamo, da gre za dedno naglušnost. Na voljo imamo tako imenovane presejalne - screening teste, s katerimi odkrijemo otroke s slušno prizadetostjo že ob rojstvu. Študije kažejo, da je razvoj govora pri otrocih s slušno prizadetostjo primerljiv z razvojem govora pri otrocih z normalnim sluhom, če te otroke oskrbimo s primernimi slušnimi aparati preden so stari šest mesecev, izjema so otroci s skrajno izgubo sluha.
Težko je določiti, kako običajno poteka razvoj govora, ker se pri vsakem posameznem otroku razvija drugače. Spodnje meje obstajajo, da nas na splošno usmerjajo. Prenatalni dražljaj pri človeškem zarodku je osnovni sluh razvit po dvajsetem tednu. Sluh se nato razvija, dozori pa do konca nosečnosti.
Zarodek je sposoben slišati zvoke zunaj maternice, vendar mnogo bolje sliši nižje frekvence od višjih.

Mejnik v razvoju govora

0-4 mesecev

Prestraši se nenadnih ali močnih zvokov. S premikanjem oči in obračanjem glave pričenja slediti zvoku. 

3-6 mesecev

Pokaže zanimanje za različne zvoke. Poskuša “proizvesti” lasten zvok. Razpoznava poznane glasove.

6-12 mesecev

Čeblja. Pričenja razumevati preproste besede kot npr. mama in ata ter slediti preprostim navodilom. 

12-18 mesecev

Pričenja tvoriti besede. Uporabljati zna približno dvajset besed in razume jih približno petdeset 

Dve leti

Običajno že govori in uporablja preproste stavke. Njegov besedni zaklad obsega približno
dvesto do tristo besed. Uživa, ko mu beremo in lahko prepoznava ter imenuje mnogo stvari v slikanicah.

3-4 leta

Uporablja besede in stavke za izražanje potreb in občutkov ter za vprašanja. Besedni zaklad, izgovorjava in razumevanje se v teh letih opazno razvijajo.

KATERI MODELI SLUŠNIH APARATOV SO PRIMERNI ZA OTROKE?

Če želimo, da bo slušni aparat deloval optimalno, ga je potrebno natančno prilagoditi otrokovemu ušesu. Zaradi hitrih fizičnih sprememb ušesa v otroštvu je izbira pravega slušnega aparata in njegova prilagoditev še kako pomembna. Za majhne otroke je najprimernejši zauheljni slušni aparat, ker je vzdržljivejši, enostavnejši za uporabo in dopušča kar se da učinkovito dnevno odstranjevanje ušesnega masla. Nov ušesni vložek je potrebno izdelati takrat, ko sluhovod zaradi otrokove rasti spremeni obliko. Slušni aparati so na voljo v različnih živih barvah, ki jih radi izberejo predvsem manjši otroci. V dobi odraščanja (pubertete) imajo otroci raje manj opazne modele slušnih aparatov. Taki slušni aparati so v pomoč v času pubertete, ko se mladostnik bolj zaveda svoje drugačnosti. 

Kaj lahko slušni aparat nudi otroku?

Slušni aparat pomaga otroku s slušno okvaro, da lahko normalno razvija sposobnost govora, da sodeluje v šoli in pri družabnih aktivnostih, in sicer pod enakimi pogoji kot njegovi prijatelji. Slušno prizadeti ljudje pogosto težko razlikujejo govor in hrup. Posebej velik je ta problem pri otrocih, ker njihov govor še ni popolnoma razvit. Otroci, ki zaradi okvare sluha uporabljajo moderne slušne aparate, veliko pridobijo, saj so slušni aparati izdelani tako, da zmanjšajo hrup in poudarijo pomembne zvoke (govor).Če je otrok obojestransko naglušen, je zelo pomembno, da nosi dva slušna aparata. Prav to omogoča boljše razumevanje govora v hrupnih situacijah. 

Hrup poškoduje sluh

Otroci preživijo veliko časa v hrupnem okolju otroških igrišč in učilnic. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko povzroči začasno slušno okvaro, ki lahko postane trajna. Zato je zelo pomembno, da kar se da zmanjšamo čas izpostavljenosti hrupu. Starši in učitelji se morajo po svojih najboljših močeh potruditi, da zmanjšajo hrup in otroku zagotovijo zdravo zvočno okolje. Pomoč je blizu. Danes je na voljo veliko rešitev, ki omogočajo ljudem s slušno okvaro bolje slišati.

Vir: Widex

[ Na vrh ]

Sporazumevanje

Ljudje, ki imajo težave s sluhom, se velikokrat težko sporazumevajo. Sporazumevanje je ena naših osnovnih potreb, zato se zavedajmo, da se morata za uspešno sporazumevanje potruditi vsaj dve osebi. Ko smo v družbi slušno prizadetega, je zelo pomembno, da se pri sporazumevanju kar najbolj potrudimo.

Spoznajmo se s slušnim aparatom

Če je v naši okolici oseba, ki uporablja slušni aparat, se bomo z njo veliko lažje sporazumevali, če bomo tudi mi nekaj vedeli o slušnem aparatu. Mnogi si predstavljajo, da slušni aparat popolnoma povrne sluh, vendar to v celoti ne drži.
Slušni aparat je slušno prizadetemu v neprecenljivo pomoč, moramo pa vedeti, da se je na nošenje aparata potrebno vztrajno privajati. Zvoki okoli osebe, ki začne nositi slušni aparat, so spremenjeni, lasten glas sliši drugače in zvoki, ki so bili leta neslišni, postanejo slišni. Da se privadimo na slušni aparat, je potreben čas, vendar je ob pomoči prijateljev, družine in sodelavcev veliko lažje.

Branje z ustnic, stik z očmi

Za osebe, ki imajo težave s sluhom, so zelo pomembni ostali čuti. Vid, dotik in intuicija so jim pri sporazumevanju v veliko pomoč. Ker uporabniki slušnih aparatov velikokrat tudi berejo z ustnic, med pogovorom obrnimo obraz proti njim. Tega nikoli ne pozabimo.
Ko ogovorimo naglušno osebo, poskusimo vzpostaviti stik z očmi ali pa jo pokličimo po imenu. Če osebo dovolj poznamo, se jo dotaknimo, da pritegnemo njeno pozornost.

Oddaljenost

Ovira pri sporazumevanju je tudi oddaljenost, zato je pomembno, da smo blizu osebe, s katero želimo govoriti. Glasnost se ob podvojitvi razdalje razpolovi, zato prevelika razdalja med sogovornikoma otežkoča sporazumevanje.

Kričanje ne pomaga

Večina ljudi misli, da je potrebno med pogovorom z naglušno osebo kričati ali govoriti zelo glasno. Vendar moramo vedeti, da imajo naglušne osebe težave z razumevanjem govora in da glasen govor ne odpravi težav pri sporazumevanju. Zato je prav, da govorimo počasi in kar se da razločno. Kričanje je neprijetno tako za tistega, ki nosi slušni aparat, kot za tistega, ki normalno sliši.

Nekateri zvoki so lažje slišni kot drugi

Težave s sluhom se največkrat pokažejo kot nezmožnost slišanja nekaterih zvokov ali kot mešanje nekaterih zvokov. Osebe s slušno prizadetostjo lahko slišijo povedani stavek, vendar ga ne razumejo. V takem primeru je dobro, če povedani stavek spremenimo oziroma ga povemo z drugimi besedami. Pomembno je, da vemo, da vsak hrup ali dogajanje v prostoru oziroma v okolju oteži sporazumevanje z uporabnikom slušnega aparata. Ker slušno prizadeti navadno ne želi povzročati sitnosti in prositi, naj odpravimo moteče zvoke v okolju, je prav, da to storimo sami (ugasnemo radio, televizor, ...). Zabave ali okolja, kjer je veliko glasnih ljudi, pa so situacije, v katerih se slušno prizadeti ponavadi ne trudijo več sporazumevati in se osamijo.

Psihološke posledice izgube sluha

Pri nekaterih ljudeh z motnjo sluha se lah-ko razvijejo čustvene ali socialne težave. Nerazumevanje povedanega lahko vodi v osamitev, osamljenost ali celo depresijo. Zato je zelo pomembno, da smo slušno prizadetemu v oporo in ga spodbujamo, da poišče strokovno pomoč. Nekateri slušno prizadeti se čutijo odrinjene, ker ne slišijo ali ne razumejo pogovora in se napačno odzovejo na povedano. Naša podpora in razumevanje jim bosta v veliko pomoč.
Osebe s težavami s sluhom velikokrat porabijo ogromno energije le za zbranost pri poslušanju, kar vodi v utrujenost in stres. Zato je zelo pomembno, da sodelavci, prijatelji in družina to upoštevajo in se temu prilagodijo.

Vir: Widex

[ Na vrh ]

Uho je sestavljeno iz več delov, ki kot uigrani glasbeni inštrumenti prenašajo zvoke iz okolice v naše možgane, ti pa jih prevedejo in prepoznajo. Posamezni deli ušesa so občutljivi zaradi možnosti okužb, zlasti srednje uho in bobnič, ki ga lahko poškodujemo, če si ušesa čistimo s paličicami. Preberite, kakšne nevarnosti pretijo ušeskom otrok in ušesom odraslih ter se poučite, kako jih pravilno čistiti.

Vnetja srednjega ušesa pri otrocih
Ko govorimo o vnetju ušes, mislimo predvsem na vnetja srednjega ušesa, redkeje sluhovoda. Vnetja ušes, zlasti srednjega ušesa, so pri otrocih pogosta predvsem zaradi anatomskih okoliščin in dejstva, da otrok še nima dokončno oblikovanega imunskega sistema, kajti ta se razvija vse do sedmega leta ali kasneje. Žrelnica, ki je eden od mandeljnov, se nahaja v nosnem žrelu, ki je majhen prostor nad mehkim nebom. Vanj se spredaj odpirata nosni odprtini, na levi in desni strani pa se odpira evstahijeva cev, ki v srednje uho dovaja zrak in skrbi, da je zračni pritisk v srednjem ušesu enak zračnemu pritisku v okolju. Navzdol gre v žrelo, kjer skozi usta vidimo nebnici ali mandeljne, ki se nahajata med nebnimi loki.

Pri otrocih so mandeljni in žrelnica normalno večji, zlasti prva tri leta, saj predstavljajo osnovno obrambo pred okužbami. Ker se žrelnica nahaja na majhnem prostoru in ker v njej prebivajo številni adenovirusi in drugi mikrobi, je zlasti pozimi skoraj nenehno malce vneta in zato še dodatno nabrekla. Vnetje se pogosto širi po evstahijevi, ki je zaradi otekanja sluznice pogosto zaprta, kar še pospeši širjenje okužbe. Pri otrocih je evstahijeva cev kratka in tudi zato hitreje pride do okužbe.

Kot pravi Peter Belšak, dr. med., spec. otorinolaringologije, so vzroka za vnetja ušes pri otrocih predvsem »povečana žrelnica in pogoste okužbe z bakterijami ali virusi, zlasti v vrtcu. Otrok je v večji skupini izpostavljen raznovrstnim virusom, ki ne le da ne dopuščajo odpornosti, ampak jo lahko še oslabijo. Tako otrok utegne zboleti, se pozdraviti, že čez teden dni pa znova zboleti zaradi drugačnega virusa, k čemur tedaj dodatno pripomore še šibkejši imunski sistem. Vnetje ali zaporo evstahijeve cevi lahko povzročijo tudi alergije, druge zapore nosu in anatomske napake, kot je volčje žrelo.«

Huda bolečina
Akutno vnetje je pri otrocih zelo opazno, saj je bolečina pri akutnem vnetju srednjega ušesa zelo močna. Največkrat bolečina otroka zbudi sredi noči, ko je nabrekanje sluznice največje. Bolečina nastane zaradi pritiska, ki ga povzroča izcedek, nakopičen v srednjem ušesu, ki je zaprt prostor. Evstahijeva cev je pri vnetjih zaprta in izcedek, ki nastane pri vnetju, nima kam odtekati. Bolečina v ušesu preneha, če uspemo odpreti evstahijevo cev, pogosto pa bobnič pritiska ne zdrži in poči. Če bobnič poči, iz ušesa priteče sluz ali gnoj, pri virusnem vnetju bobniča pa je pogosto izcedek rahlo krvav.

Zdravljenje

»Akutno vnetje srednjega ušesa zdravijo z antibiotiki, kapljicami za nos ter protivnetnimi ali protibolečinskimi zdravili, kot je paracetamol. Antihistaminiki zmanjšajo vnetne znake, predvsem otekline in izcejanje, zato jih pogosto predpišem. Pri trdovratnem gnojenju vzamem bris in določim bakterijo, ki povzroča vnetje, ter antibiogram, ki pove, na katere antibiotike je povzročitelj vnetja občutljiv,« pripoveduje dr. Belšak.

 Pri hudem vnetju se bobnič boči v sluhovod, specialisti predrejo bobnič, da tekočina izteče ven. Luknjica se hitro zaceli in ne vpliva na sluh. »Če nam uspe obdržati kolikor toliko odprto evstahijevo cevko pri otroku, pogosto preprečimo nastanek vnetja srednjega ušesa in vse nevšečnosti, ki ob tem nastanejo. Že po tretjem letu starosti se število vnetij srednjega ušesa zmanjša, včasih pa trajajo tudi dvanajstega leta,« še doda dr. Belšak.

Izliv srednjega ušesa …

… ali izlivno vnetje srednjega ušesa je pri otrocih še bolj pogosto.

Dr. Belšak pripoveduje: »Tekočina oziroma izcedek nastane v srednjem ušesu predvsem zaradi zapore evstahijeve cevi. Zrak se resorbira, sluznica srednjega ušesa pa izloča še naprej bister izcedek, ki postane gost kot lepek, če zapora evstahijeve cevi traja dolgo. Otrok slabše sliši in v družini, kjer so bolj glasni, tega niti ne opazijo. Ob prehladu se vsebina poveča in otroka nenadoma začne boleti uho ali v njem čuti pritisk. Nastane prevodna naglušnost, ker izliv deluje kot zamašek in močno zmanjša prenos zvoka skozi srednje uho. Bobnič se počasi tanjša, postane ohlapen in zaradi podtlaka v srednjem ušesu lahko priraste na notranjo steno votline srednjega ušesa in koščice.

Takšno stanje pa lahko pusti trajno naglušnost. Preide lahko tudi v kronično vnetje srednjega ušesa, do okvare koščic in tvorbe čebulastega tumorja (holesteatoma). Kronična vnetja srednjega ušesa vedno zdravimo kirurško. Izlivov srednjega ušesa nikoli ne smemo zanemariti. Otrok, ki pogosto ne razume, kar ste mu povedali ali se pogosto prijema za uho, mora na pregled k otorinolaringologu.«

Cilj: ohraniti strukture ušesa

»Glavni cilj zdravljenja akutnih vnetij srednjega ušesa in izlivov je, da pri otrocih naredimo vse, da se ohranijo strukture srednjega ušesa in normalno delovanje (prenos zvoka do notranjega ušesa). Zato moramo večkrat predreti bobnič in izsesati vsebino, v bobnič pa vstavimo drobno cevko, da se omogoči dostop zraka skozi bobnič. Uho brez zraka počasi propade,« opozarja dr. Belšak.

Pri odraslih najpogostejša vnetja sluhovodov

Pri odraslih le redko pride do akutnega vnetja srednjega ušesa, lahko pa imajo kronična vnetja, ki se vlečejo še iz otroštva. Vnetja lahko nastanejo zaradi pri nagli spremembi pritiska v okolju, kar se dogaja pri potapljačih ali pilotih, zlasti pri slabi prehodnosti nosu. Ali zaradi nepravilnosti anatomskih odnosov, kot je zvit nosni pretin, pri polipih nosu ipd. ter na primer pri varilcih in strugarjih, če jim v uho prileti kak droben delec in poškoduje bobnič, pozneje pa pride okužbe.

 »Vnetja kože sluhovodov so zelo pogosta in trdovratna. Eden od osnovnih vzrokov je neustrezna higiena – s paličicami za čiščenje ušes,« poudarja sogovornik in pove, kako nastane takšno vnetje: »Maslo, ki ščiti zunanji sluhovo, izločajo posebne žleze v koži sluhovoda. Če je koža suha, brez masla, veliko pogosteje nastajajo okužbe, zlasti po umivanju glave ter kopanju v bazenih ali morju.

Vnetja sluhovoda navadno povzročijo glivice ali bakterije, za katere je uho dobro življenjsko okolje. Pri čiščenju s paličicami nastanejo majhne ranice, skozi katere pridejo mikrobi v kožo in povzročijo vnetje – akutno, ki je zelo boleče, ali kronično, ki ga čutimo kot neprijeten občutek v ušesih, srbenje ali oslabljen sluh, saj se iz takega ušesa maslo samo ne izloči. Če je koža sluhovoda zdrava, se maslo izloča samo, s paličico pa ga prilepimo na kožo ali potisnemo v globino za najožji del sluhovoda, od koder ga tudi zdravnik težko očisti.«


Ušesno maslo ni povezano z umazanijo ušesa

Ušesa pravilno čistimo tako, da s čistilno paličico nežno obrišemo zgolj uhelj in vidni del sluhovoda, tj. do tam, do koder seže konica kazalca. Nikoli ne smemo z nobenim predmetom v sluhovod. Paličico lahko uporabljamo le za čiščenje slabo dosegljivih kotov na uhlju.

Sluhovoda ni potrebno čistiti, še več, čiščenje sluhovoda je škodljivo, če to delamo sami. Pogosto si otroci ali odrasli s paličico poškodujejo bobnič. Tako nastalo poškodbo je neredko potrebno zdraviti kirurško. Ušesno maslo ni povezano z umazanijo, ampak ščiti uho. Posebno je nekoristno čiščenje sluhovodov s paličicami pri majhnih otrocih, ki imajo ozke sluhovode.  Koža v ušesih se lahko vname tudi zaradi šamponov: tako utegne nastati ekcem ali dermatitis. Če pride milo ali šampon v stik z ušesnim maslom, se lahko strdi, saj milo vsebuje maščobe. Zato je lase najbolje umivati z glavo, nagnjeno navzdol, ali uporabljati čepke za ušesa. Če se ušesno maslo nabere in nastane čep, je najbolje, da ga očisti zdravnik ali specialist.

Preventiva
Ker vnetja ušes pridejo iz nosnega žrela, je najboljša preventiva preprečitev nastanka prehlada. Za večanje odpornosti otrok je priporočeno gibanje na svežem zraku, zdravo hrano z veliko vitamini in redno čiščenje nosu, predvsem z usekovanjem.

Če je izcedek gost, se lahko uporabi tudi fiziološka raztopina. Pri odpornosti dojenčkov pa pomaga tudi dojenje. Ko nastanejo težave in se ponavljajo, je potreben obisk pri zdravniku, otorinolaringologu, saj le on lahko ugotovi, kakšno je stanje ušesa, ter izloči dejavnike, ki so vzrok za težave. Največ uspeha pri ponavljajočih težavah dosežemo z odstranitvijo povečane žrelnice. Specialist jo lahko odstrani po tretjem letu, ker je pri mlajših otrocih uspeh manjši, saj žrelnica rada ponovno zraste.
Pri otrocih so najočitnejši znaki vnetja ušesa naslednji:
· razdražljivost in jok,
· povišana telesna temperatura in nespečnost,
· slabo počutje in/ali običajni znaki prehlada,
· slabši sluh,
· slabost, bruhanje in driska.
· otrok lahko vleče uho, kar daje slutiti, da je vneto, vendar to ne velja vedno.

Nives Pustavrh

[ Na vrh ]

01V sestavku poskušamo odgovoriti na naslednja vprašanja: Se moramo zvoke naučiti poslušati? Ali naša ušesa zvoke tudi oddajajo? Kako lahko uho zazna zvok, ki zaniha senzorje le za del nanometra? Je polž res kot najboljši hi-fi stolp pomanjšan na velikost zapestne ure? Je pretirano reči: "Polž je evolucijski triumf miniaturalizacije ... najbolj zapleten mehanični aparat človeškega telesa z več kot milijon nepogrešljivimi premičnimi deli ... akustični ojačevalec in frekvenčni analizator pomanjšan na velikost frnikule."

Pot zvoka skozi uho

Človeško uho je razdeljeno na tri funkcionalne dele: zunanje, srednje in notranje uho. Da bi spoznali pomen posameznih ušesnih struktur, poskusimo slediti zvočnim dražljajem med njihovim potovanjem po ušesnih labirintih. Začeli bomo z nihaji zraka, ki trčijo ob uhelj, in končali, ko se dražljaji pretvorijo v električne živčne pulze in odpotujejo v možgane.

02

Uhelj in sluhovod - Že v mali šoli so nas učili, da vodi odprtina ob strani lobanje v mali, dobra 2 cm dolgi, tunel v katerega ni priporočljivo bezati z ostrimi predmeti. Predoru se učeno reče sluhovod in je na zunanji strani obkrožen z uhljem, ki, vsaj pri večini ljudi, že od daleč spominja na satelitske krožnike s streh naših hiš. Podobnost ni naključna, saj imata obe skledasti stvari enako funkcijo: zbrati poskušata čimveč energije prihajajočega valovanja. Parabolična antena satelitskega krožnika fokusira elektromagnetno valovanje na senzor, uhelj pa usmerja zvočno valovanje v notranjost ušesa. Ker je sluhovod na notranji strani zapečaten z bobničem, lahko z resonanco ojačuje nekatere frekvence prihajajočega zvoka. Cev, ki je na eni strani zaprta in v katero pada zvočno valovanje, deluje podobno kot orgelska piščal. Valovanje v njej se na zaprtem koncu odbija in vrača nazaj po isti poti, kar povzroči interakcijo s prihajajočimi valovi. Ta je za nekatere frekvence zvoka koristna, saj jih ojači. Za sluhovod je značilno, da najbolj ojači zvoke v frekvenčnem pasu človeškega govorjenja. Ti so se evolucijsko izkazali kot ključni za preživetje, saj je za frekvence med 2 kHz in 5,5 kHz ojačitev med uhljem in bobničem tudi do 10-kratna. 

Tri male koščice srednjega ušesa - Zvok kot nihanje zraka se pri bobniču pretvori v mehanične vibracije koščic srednjega ušesa. Naloga koščic je prenesti čimveč energije zračnega valovanja v energijo valovanja tekočine notranjega ušesa. Brez njihove pomoči bi se skoraj vse valovanje zraka na mejni površini med zrakom in tekočino odbilo (98 %) in zaznali bi lahko le najglasnejše krike. Bili bi v podobnem položaju, v kakršnem je ponavadi potapljač, ki plava le nekaj decimetrov pod površino, pa zaradi odboja zvoka na morski gladini, skorajda ne sliši zvokov iznad morske površine. Ko valovanje zraka zaniha bobnič, podobno kot membrano nekaterih mikrofonov, se vibracije prenesejo na sistem treh majhnih koščic (kladivce, nakovalce in stremence), ki delujejo kot sistem vzvodov. Stremence se premika za manjše razdalje kot kladivce, a lahko prav zaradi tega pritiska na notranje uho z večjo silo. Celotni sistem ojači silo, s katero deluje na kladivce bobnič, za 2 do 3-krat. Stremence prenese vibracije na ovalno okence - membrano, ki zapira odprtino v koščeni kletki polža. Ker je ovalno okence od 15 do 30-krat manjše od bobniča, to še dodatno poveča amplitudo tlačnega nihanja.
Na koščice srednjega ušesa so pritrjene tudi mišice, ki se zategujejo in popuščajo glede na intenzivnost zvoka in s tem avtomatično uravnavajo glasnost prenesenega zvoka. Ker porežejo predvsem nizke tone, so zelo koristne predvsem v mestnem hrupu, saj se brez njihove pomoči na cesti skorajda ne bi mogli pogovarjati. Mišična avtomatska kontrola glasnosti pa nas ne obvaruje pred nepričakovanimi poki, saj je reakcijski čas mišic predolg, da bi se zategnile ob pravem času.

Povzetek ojačanja zunanjega in srednjega ušesa - Na kratki poti skozi zunanje in srednje uho se zvrstijo kar trije različni tipi mehaničnega ojačanja zvoka, ki omogočijo nastanek tlačnih valov v tekočini notranjega ušesa:

  • Resonanca v sluhovodu kot piščali ojači zvoke v frekvenčnem območju človeškega govora za 10-krat.
  • Sistem vzvodov treh koščic srednjega ušesa skoraj potroji silo.
  • Razlika površine bobniča in ovalnega okenca prinese še 30-kratno ojačanje.

Produkt vseh ojačanj prinese tako skoraj 800-kratno povečanje intenzitete zvočnega nihanja za frekvence med 1 in 10 kHz, preden zvok trči ob tekočino notranjega ušesa.

Polž (kohlea) - Ojačana mehanična sila s srednjega ušesa se takoj pretvori v hidravlični tlak tekočine v polžu. Polž, ki ni večji od zadnjega členka na mezincu, sestavljajo trije prekati, od katerih sta robna dva napolnjena s perilimfo, med njima pa je votlina z endolimfo. Kanali so medsebojno ločeni s tankima membranama. Za nas bo pomembna le bazilarna membrana, ki loči srednji prekat od timpanskega. Ker imata perilimfa in endolimfa različni kemični sestavi, lahko že manjše puščanje ene od membran povzroči mešanje tekočin in s tem občutne motnje sluha.

0304 05

Cortijev organ - Na bazilarni membrani leži skupek celic, ki je ključen za naše dojemanje zvokov in se po svojemu odkritelju Alfonsu Cortiju (1822-1876) imenuje Cortijev organ. Njegov bistveni del predstavljajo ena vrsta notranjih in tri vrste zunanjih celic dlačnic. Dlačnice so univerzalne čutne celice, ki vsakršen premik dlačic ali laskov, s katerimi so porasle, spremenijo v spremembo električnega potenciala na svoji membrani. Notranje dlačnice so povezane s slušnim živcem in pošiljajo signale v možgane, medtem ko so zunanje dlačnice predvsem sprejemnice signalov iz možganov. Človeški polž vsebuje približno 4.000 notranjih in 12.000 zunanjih dlačnic, ki so razporejene v razmiku okrog 10 mm. Nad njimi leži tektorijalna membrana, na katero so pritrjeni iz dlačnic izhajajoči laski. Dlačnice so predvsem mehano-električni pretvorniki, ki prevajajo mehanske premike celičnih laskov, povzročene z nihanjem tektorialne membrane, v električne signale v celicah. Zunanje dlačnice pa so hkrati tudi elektro-mehanični pretvorniki, saj lahko spremembe električne napetosti na telesu celice pretvorijo v spremembo svoje dolžine. Kot bomo videli kasneje, je ta pojav ključen za razumevanje polževe mikromehanike.

06

[ Na vrh ]

01 aPrenos iz polža v možgane - Iz polža vodi preko slušnega živca v možgane 30.000 živčnih vlaken, povezanih v skupine glede na frekvenco zvoka, katerega signal prenašajo. Višino zvoka razberejo možgani glede na lokacijo vlakna, po katerem je prišel signal, glasnost pa iz števila sosednjih tudi vzdraženih vlaken. Iz možganov pa po vzporednih vlaknih potujejo nazaj v uho povratne informacije o šumih in nepomembnih zvokih, ki jih poskušajo možgani filtrirati in se osredotočiti predvsem na pomensko bogate zvoke. Nekaj povratnih živčnih vlaken gre tudi v srednje uho, kjer kontrolirajo napetost mišic in s tem glasnost zvoka.

 

 

02 aKako deluje polž?

Spoznali smo, da je polž del notranjega ušesa, ki prevaja zvočne signale v živčno kodo oziroma jezik naših možganov. Kako neki mu to uspeva? Odgovore na to vprašanje iščejo zelo učene glave že skoraj dve stoletji, a jim še zmeraj ni uspelo pojasniti vseh skrivnosti. Zadnja pomembna odkritja so prišla na dan šele pred nekaj leti.

Pasivna mehanika - Prvo trdno znanstveno teorijo o delovanju slušnega polža je v sredini prejšnjega stoletja postavil nemški fizik in oče moderne fiziologije Hermann von Helmholtz (1821-1894). V njej je prvič združil fizikalni model in psihofizične ugotovitve v tako prepričljivo in jasno teorijo, da so vse raziskave na tem področju zamrle za skoraj 50 let, saj so vsi mislili, da je problem rešen. Trdil je, da deluje polž kot frekvenčni analizator, ki v realnem času razgrajuje prihajajoče zvočne valove na enostavne tone in jih razvršča po višini.

Helmholtz je dolgo časa prebil v secirnicah, kjer je na truplih spoznaval zgradbo ušesa. Ugotovil je, da je bazilarno membrano zelo težko prerezati po dolžini (vzdolž polža), medtem ko gre po širini veliko lažje. Ta ugotovitev ga je privedla do hipoteze, da bazilarno membrano sestavlja zaporedje malih strun, od katerih je vsaka uglašena na drugo frekvenco. Po njegovi resonančni teoriji sluha občutimo različne višine tonov, ker določena frekvenca prihajajočega zvoka zatrese le del polža, ki je s to frekvenco v resonanci. Ker je vsaka struna povezana z možgani, vibracije specifičnega dela polža sprožijo živčni signal le po določenem živčnem vlaknu, kar možganom omogoči ustvariti vtis višine zvoka.
Naslednji preboj v razumevanju delovanja sluha je prispeval madžarski fizik Georg von Békésy (1899-1972), ki se je prvi lotil poskusov na pravih slušnih polžih in za svoj prispevek dobil leta 1961 tudi Nobelovo nagrado za fiziko. Na membrano v polžu je namestil srebrov prah in opazoval vibracije z mikroskopom ob stroboskopski osvetlitvi (zelo hitro utripajoča luč). Največ poskusov je izvedel na človeških mrličih in morskih prašičkih, nekaj manj pa tudi na piščancih, mačkah, podganah, kravah in celo slonih. Ugotovil je, da rezultatov svojih poskusov ne more razložiti z resonančno teorijo, zato je predlagal svojo lastno. V teoriji potujočih valov sproži zvok potujoče valove po bazilarni membrani.
Slušni polž je z vseh strani obdan s trdimi stenami lobanjskih kosti. V togem oklepu sta samo dve manjši z membrano prevlečeni odprtini: ovalno okence, na katerega pritiskajo koščice srednjega ušesa, in okroglo okence, ki izenačuje pritisk v polžu. Udarjanje stremenca po ovalnem okencu povzroča nihanje tlaka v tekočini polža in s tem deformacijo bazilarne membrane. Tlačne spremembe delujejo na membrano podobno kot nihajoča roka (gor-dol) na dolgo vrv: pojavijo se potujoči valovi. Ker pa se togost in debelina membrane spreminjata vzdolž polža, se začenja vzbujenim valovom med potjo po membrani povečevati amplituda, nato pa, takoj za doseženim maksimumom, hitro zamrejo. Pojav je podoben naraščanju amplitude morskih valov, ko ti pripotujejo na plitvino. Valovna dolžina valov pada sorazmerno s hitrostjo potovanja, kar hkrati fokusira nihajno energijo na vedno krajši del membrane. To za nekaj časa poveča amplitudo, dokler upor tekočine ne zaduši nihanja. Za teorijo potujočih valov je pomembno, da je mesto maksimuma amplitude valovne poteze potujočih valov karakteristično za posamezno frekvenco zvoka. Višja je frekvenca zvoka, bliže ovalnemu okencu doseže val maksimum. Tako uho ugotovi, katere frekvence so v prihajajočem zvoku preko nihajočih mest vzdolž bazilarne membrane, na katerih so vibracije bazilarne membrane najbolj izrazite.

Fiziološke meritve polževe mehanike - Meritve nihanj bazilarne membrane na živalih so izredno zapletene, saj je amplituda nihanj le okoli 0,35 nm pri najglasnejših zvokih. Tudi z dostopnostjo so težave, saj je polž pri večini živalskih vrst vsajen globoko v koščeno ogrodje lobanje in ga je zelo težko opazovati pri živem organizmu. Da bi dobili čimbolj realistično sliko polževega odziva, morajo fiziologi ohraniti polž med merjenjem čimbolj nedotaknjen. Ostro in natančno določanje frekvence je izgubljeno že, če je polž le malo poškodovan. Zaradi etičnih zadržkov so meritve odziva bazilarne membrane in posameznih živčnih vlaken pri različnih zvočnih signalih na ljudeh nesprejemljive.
Prva tehnika, s katero so uspeli izmeriti nelinearne odzive frekvenčnih funkcij bazilarne membrane živega in nepoškodovanega polža, je bila Mössbauerjeva metoda. Pri njej so merili hitrost nihanja membrane preko Dopplerjevega premika spektra žarkov gama iz majhnega izvira, ki so ga namestili neposredno na bazilarno membrano. Ker se je izvir premikal, se je frekvenca žarkov gama spreminjala sorazmerno s hitrostjo nihanja, podobno kot slišimo sireno na gasilskem avtomobilu zavijati z višjimi zvoki, dokler se nam avto približuje, nato pa, ko gasilci že zdrvijo mimo nas, frekvenca hitro pade v nižje zvoke.

03

Ojačanje signala (razmerje med amplitudo bazilarne membrane in glasnostjo vhodnega zvoka) pri različnih frekvencah in jakostih zvoka. Pod 10 kHz je odziv linearen (neodvisen od glasnosti), više pa se krivulje razcepijo. Meritve so z Mössbauerjevo metodo izvedli na polžu morskega prašička (Dallos 1992).

Odziv živega polža - Meritve potujočih valov, ki jih je izvedel von Békésy, so zmeraj pokazale linearno zvezo med glasnostjo vhodnega zvoka in maksimalno amplitudo potujočega vala na bazilarni membrani, kar z drugimi besedami pomeni, da je glasnejši zvok zmeraj povzročil večji odziv na bazilarni membrani kot šibkejši oziroma tišji zvok. Val v teh poskusih tudi ni imel ostrega vrha, zato je bilo težko pojasniti dobro frekvenčno ločljivost, ki je običajna za zdravo uho. Danes vemo, da je von Békésy opisal in meril obnašanje mrtvega ali pasivnega polža, ki se kvantitativno in kvalitativno razlikuje od dogajanja v ušesu še živega človeka ali živali. V živem ušesu so opazili močno nelinearno zvezo med jakostjo prihajajočega zvoka in amplitudo bazilarnih valov in občutno ožji vrh vala, karrazloži dobro frekvenčno ločljivost polža. Primere lahko vidimo na sliki 6, ki prikazuje ojačanje signala (razmerje med amplitudo bazilarne membrane in glasnostjo vhodnega zvoka) pri različnih frekvencah in jakostih vpadnega zvoka. Takoj opazimo, da ojačanje ni enako pri vseh glasnostih. Tišji signali so močneje ojačani kot glasnejši, kar pomeni, da je tudi ločljivost med posameznimi frekvencami signala pri tišjih tonih boljša.

04 a

Že prej smo omenili, da sta nelinearnost in slaba frekvenčna ločljivost močno odvisni od fiziološkega stanja slušnega polža. Razliko lepo vidimo na sliki 7, ki prikazuje dve odzivni funkciji (ojačanje v odvisnosti od frekvence zvoka) za signala 20 dB narazen posebej za živega in mrtvega polža. Kot smo videli že pri prejšnji sliki je ojačanje za živo uho večje pri tišjem zvoku, po smrti pa se odziva različnih jakosti izenačita. Povedano drugače: nelinearnost izgine s smrtjo.
Če povzamemo: na vsaki točki vzdolž bazilarne membrane doseže specifična frekvenca svoj maksimum, vendar maksimum ni premo sorazmeren z glasnostjo zvoka, ampak je pri šibkejših tonih relativno večji. To nelinearnost sedaj povezujejo z aktivnim delovanjem zunanjih dlačnic.

 

05 a

Aktivna mehanika - Osnove današnjega razumevanja aktivne polževe mehanike so v 1970-ih in začetku 1980-ih razvili na podlagi podrobnih opazovanj in zapletenih računalniških simulacij. Ugotovitve lahko strnemo v dve bistveni načeli:

  • Delovanje živega polža je odvisno od aktivnega mehaničnega procesa s pozitivno povratno zanko, ki ojači odziv bazilarne membrane.
  • Izvajalke tega procesa so zunanje dlačnice (v nadaljevanju ZD).

Poglejmo si argumente za ti dve ugotovitvi. Spoznali smo, da je delovanje polža zelo občutljivo na vsakršno zunanjo motnjo, kar je predvsem lastnost aktivnih procesov. Najmočnejši argument za aktivno dejavnost polža so zvoki, ki prihajajo iz ušesa in so sicer pod slušnim pragom, vendar jih lahko posnamemo z občutljivim mikrofonom (slika 9). Domnevajo, da zvoki izvirajo iz nihajočih zunanjih dlačnic. ZD so fiziologom postale sumljive že takoj po ugotovitvi, da pride kar 90-95% informacij iz polža v možgane preko notranjih dlačnic in vendar privede vsaka poškodba ZD do resne okvare sluha. Namigovanja, da so ZD mehanski ojačevalci membranskega odziva, so potrdili šele filmski posnetki spreminjanja dolžine celic ob umetnih elektro-kemičnih dražljajih.

06 a

Zmožnost spreminjanja dolžine ZD v odvisnosti od spremembe napetosti na njihovem telesu, je neposredni dokaz za elektro-mehanične pretvorbe v polžu in predstavlja glavni razlog za nelinearni odziv valovanja bazilarne membrane. Spreminjanje dolžine ZD deluje podobno kot stegovanje in krčenje nog otroka na gugalnici. Če stegne in skrči noge ob pravem času, bo njegovo nihanje pridobivalo na amplitudi. Podobno se godi tudi ZD, vendar samo tistim okrog karakteristične frekvence.
Če povzamemo današnje vedenje o nelinearnem aktivnem procesu v polžu, potem lahko dogajanje ob zaznavi enostavnega tona strnemo v naslednji vrstni red:

  1. Sinusno nihanje ovalnega okenca vzbudi potujoči val po bazilarni membrani, ki doseže maksimalno amplitudo na za dano frekvenco karakterističnem mestu vzdolž polža.
  2. Lokalno gor-dol nihanje okrog karakterističnega mesta zaznajo ZD, katerih membrane se začnejo v pravih trenutkih krčiti in raztezati. Njihovo početje je verjetno kontrolirano iz možganov.
  3. Krčenje membran celic poteka v sinhroniji z nihanjem bazilarne membrane.
  4. Spreminjanje dolžine ZD v pravih trenutkih, ojači nihanje bazilarne membrane.

Ko je dosežena neka zgornja limita ojačevanje zamre, sicer se pozitivna povratna zanka vrne nazaj na točko 2.

Poškodbe zunanjih dlačnic se najpogostejši vzrok za okvaro sluha. Ker skoraj vsako zdravo uho oddaja že prej omenjene zvoke pod slušno mejo, ki nastanejo prav zaradi raztezanja in krčenja zunanjih dlačnic, lahko z merjenjem le-teh dobimo nadvse uporabne podatke o stanju posameznikovega sluha. Ti postopki so lahko objektiven indikator problemov s sluhom predvsem pri osebah, ki niso ali še niso zmožne opraviti običajnih testov sluha. Najbolj bodo pomagale novorojenčkom, ki se rodijo gluhi, saj je zgodnja ugotovitev slušnih težav ključna za otrokov normalni razvoj.

Literatura:

  • Allen, J.B. and S.T. Neely (1992): Micromechanical models of the cochlea, Phys. Today, July 1992, 40.
  • Dallos P. (1992): The active cochlea, J.Neurosci. 12:4575.
  • Pujol R., Blatrix S., Pujol T. (1999): Promenade autour de la Cochlée.

Wilson J.P. (1992): Cochlear Mechanics, Advances in the Bioscience Vol. 83.

Vir: Sašo Dolenc

[ Na vrh ]

Za trenutek se ustavite in pomislite na vse zvoke, ki bogatijo vaše življenje: dojenčkovo grgranje, petje ptic, glasovi prijateljev in ljubljenih, šelestenje listja, glasba simfoničnega orkestra... Zmožnost poslušanja vseh teh zvokov je bistvena za uživanje življenja. Sposobnost sluha ne lajša le dobrega razumevanja z ljudmi okoli nas, s sodelavci, z družino in prijatelji, ampak nas tudi varuje v vsakdanjem življenju, omogoča varnost na cesti, zaznavo zvonenja telefona, ipd. 

Kako deluje uho

Človeško uho je zgrajeno iz treh delov: zunanjega, srednjega in notranjega ušesa.
Zunanje uho je sestavljeno iz uhljain slušnega kanala. Zvoki se zbirajo v zunanjem ušesu in nato potujejo skozi slušni kanal do bobniča. Ko zvoki dosežejo bobnič, trčenje povzroči vibracije, ki se prenesejo do notranjega ušesa skozi zaporedje treh slušnih koščic: kladivca, nakovalca in stremenca.
Del notranjega ušesa, ki je odgovoren za sluh, je polž (cochlea). Zgrajen je iz živčnih vlaken in napolnjen s tekočino. Mehanično delovanje iz verige slušnih koščic v tej tekočini ustvari valove, ki spodbudijo lasne celice v slušnem živcu. Gibanje lasnih celic sproži živčne impulze, ki nato vstopijo v slušni živec. Kar mi označujemo kot zvok, so pravzaprav vibracije, prenesene z zrakom.
Slušni živec prenese signal do centralnega slušnega sistema v možganih, kjer se električni impulzi spremenijo v zvočne vtise. Poškodba katerekoli lasne celice polža povzroči nepopravljivo okvaro sluha, saj trenutno ni mogoče obnoviti lasne celice z zdravili ali kirurškim posegom. Ta vrsta okvare sluha je znana kot zaznavna naglušnost in le slušni aparat ali polžev vsadek lahko popravi te težave.

Vzroki okvar sluha

Izguba sluha se razvija počasi. Pogosto je ugotovljena zelo pozno in nato leta puščena ob strani. Sluh je lahko poškodovan zaradi kateregakoli od naslednjih vzrokov:
- naravni postopek staranja;
- ponovljiva izpostavljenost glasnim in ponavljajočim se zvokom;
- bolezni (bakterijski meningitis, virusne okužbe, vnetij srednjega ušesa...);
- strupeni učinki zdravil;
- poškodbe glave;
- genetske težave;
- dedni dejavniki.
Poslabšanje sluha je prav tako kot poslabšanje vida pogosto povezano s staranjem. Starostna naglušnost (presbyacousia) je enakovredna presbyopii (daljnovidnosti) za ušesa. Je zelo razširjena v zahodni družbi in direktno povezana s podaljšanjem življenjske dobe in onesnaževanjem s hrupom, ki ga trpimo dan za dnem. Po 50. letu starosti priporočamo test sluha kot del splošnega zdravstvenega
pregleda.

Vrste slušnih motenj

1. Zaznavna naglušnost. Je najbolj pogost tip naglušnosti. Okvarjene so lasne celice v kohlei. Ta proces je lahko posledica staranja ali dolgi izpostavljenosti hrupu. Slušni aparat je najboljša rešitev za ta tip naglušnosti.
2. Prevodna naglušnost. Povzročajo jo prirojene ali pridobljene patološke spremembe zunanjega in/ali srednjega ušesa, ki preprečujejo normalen prenos zvočnih valov do čutnic v notranjem ušesu. Te vrste naglušnosti največkrat lahko pozdravimo z zdravili ali kirurškimi posegi.
3. Mešana ali kombinirana naglušnost. Kombinacija prevodne in zaznavne naglušnosti. Kirurški poseg in slušni aparat ali samo slušni aparat, so rešitev zatovrstne probleme s sluhom.

Stopnje naglušnosti

za normalen sluh smatramo, če je izguba sluha manjša od 20 dB. Medicinsko ločimo 4 stopnje izgube sluha.

Blaga izguba sluha
Izguba sluha od 20 do 40 dB. Pri tej stopnji naglušnosti ne slišite tihih zvokov kot npr. bitje srca, visokotonskih zvokov (šumenje papirja) in nekaj fonetičnih elementov (konzonante)
Zmerna izguba sluha
Izguba sluha od 40 do 70 dB. Sliši se samo glasen govor
Težka izguba sluha
Izguba sluha od 70 do 90 dB. Komunikacija brez pomoči je skoraj nemogoča
Gluhota
Izguba sluha nad 90 dB

[ Na vrh ] 

Na naslednja vprašanja odgovorite z da ali ne:
Imate težave v zaznavi visoko-tonskih zvokov: ženski in otroški glas, petje ptic?
Imate težave s sluhom na javnih prostorih: na koncertu, v kinu, prostorih ali pa tedaj, ko je vir zvoka precej oddaljen od vas?
Težko sledite pogovoru v skupini ali po telefonu?
Ali ojačate glasnost televizorja bolj kot ostali ljudje?
Pogosto prosite ljudi, da ponovijo, kar so rekli ali da govorijo glasneje?
Se izogibate družabnim situacijam, kot so obisk restavracije ali zabave, ker vam stopnja glasnosti preprečuje slediti pogovoru?
Premikate glavo v eno smer, da bi bolje slišali?

Če ste odgovorili z »Da« na več kot na eno vprašanje, imate mogoče izgubo sluha.

V tem primeru prosite vašega osebnega zdravnika, da vam napiše napotnico za pregled pri specialistu za ušesa, nos in grlo. V ORL ordinaciji boste opravili primerne teste za ugotovitev stanja vašega sluha. Testi so brez bolečin, udobni in zanesljivi. Sestavljeni so iz različnih tonov pri različnih jakostih. Če bodo testi pokazali slabši sluh, se bodo ti uporabili za določitev tipa in stopnje naglušnosti ter vam pomagali pri odločitvi ali vam bo slušni aparat pomagal ali ne.

Meritev sluha

Zaznavanje ušesa merimo s posebnimi merilnimi inštrumenti - avdiometri. Namen meritve je, natančno izmeriti stanje sluha. Izvajamo jo lahko le v prostorih brez hrupa. Ker je okvara sluha med ušesoma različna, je potrebno meritev izvesti posebej za levo in desno stran. Tako pri meritvi dovajamo merilne zvoke prek slušalk. Izmerimo zaznavanje in razumevanje zvoka.
Izvedeti želimo, kdaj je zvok slišen in kdaj postane neprijetno glasen. Meritve izvajamo pri več frekvencah z različnimi vrednostmi glasnosti. Rezultat je predstavljen na obrazcu, imenovan avdiogram.

Avdiogram je poseben grafični prikaz sluha.

Z avdiograma je razvidna vrsta in stopnja okvare sluha. Redni pregledi nam povedo več o morebitnih spremembah sluha.

[ Na vrh ]

Zakaj je dobro nositi slušni aparat v obeh ušesih.

POSLUŠATI SVET OKOLI SEBE…

Sposobnost slišati in določiti smer prihajajočega zvoka je zelo pomembna pri sporazumevanju in naših vsakodnevnih aktivnostih.
Sposobnost določiti smer prihajajočega zvoka je nujno potrebna - na primer ko prečkamo cesto ali ko se oglasi zvok sirene.

…Z OBEMA UŠESOMA

Naravni položaj naših ušes, na vsaki strani glave, nam daje možnost določiti smer zvoka. Zaradi razdalje med našima ušesoma vsak zvok doseže ušesi ob različnem času in z različnim zvočnim tlakom. Možgani sprejmejo in obdelajo te informacije ter omogočijo, da določimo smer, od koder različni zvoki prihajajo.
Kombinacija dveh slišečih ušes olajša zaznavanje zvokov iz okolja, pri poslušanju le z enim ušesom je zaznavanje oteženo.
Če obe ušesi delujeta dobro, ni le lažje razločiti zvokov v hrupnem okolju, ampak se izboljša tudi razumljivost govora, dojemanje prostora in splošna kakovost zvoka.

SLUŠNA PRIZADETOST

Slušna prizadetost vpliva na naše razumevanje govora in na sposobnost določanja smeri prihajajočega zvoka. Napredek, dosežen na področju tehnologije slušnih pripomočkov, nam ponuja obilico možnosti za kar najboljši izkoristek našega preostalega sluha s pomočjo slušnega aparata. Če gre za enostransko izgubo sluha, je pogosto možno nadomestiti izgubo s slušnim aparatom na tistem ušesu. Pri težki izgubi sluha pa je to težje doseči, predvsem razumevanje govora. Kakorkoli, slušni aparat največkrat omogoči izboljšanje zaznave ter globine in polnosti zvoka. Če gre za obojestransko izgubo sluha, je bolje nositi slušni aparat na obeh ušesih. Pri uporabi obeh slušnih aparatov gre za manjše ojačenje posameznega slušnega aparata v primerjavi z uporabo le enega. To pomeni, da pri obojestranski uporabi hrup v okolju ni močno ojačen, zato je tveganje za akustični povratni vpliv - piskanje, manjše. Uporaba slušnega aparata na obeh ušesih omogoča boljši sluh na posameznem ušesu in prinaša tudi naslednje prednosti:

• poslušanje govora v hrupnem okolju je lažje,

• lažje je določiti smer prihajajočega zvoka,

• kakovost in polnost zvoka sta boljša.

SPODBUJANJE K POSLUŠANJU

Nekateri ljudje mislijo, da bo uporaba slušnega aparata poslabšala njihov sluh oziroma ostanek sluha, saj se jim z uporabo slušnega aparata ni potrebno truditi pri poslušanju, ali da jim bo ojačenje še bolj uničilo sluh. V resnici to seveda ne drži. Uho in slušna pot do možganov morata biti vzdražena, da se aktivira in ohranja slušna sposobnost. Danes vemo, da naš sluh postopoma peša, če uho in slušna pot dalj časa nista ustrezno vzdražena - govorimo o pojavu, ki ga v avdiologiji imenujemo slušna izguba.

ZMOTE

Veliko ljudi predolgo čaka, preden se odloči za slušni aparat.
Eden izmed razlogov za to je zmotno razmišljanje o izgubi sluha - eno izmed njih je, da je izguba sluha povezana s starostjo (torej, če nekdo slabo sliši, je star).Pomembno je vedeti, da ljudje, ki imajo težave s sluhom, porabijo ogromno energije, ko se trudijo slišati. To lahko vodi v izčrpanost,
ljudje imajo občutek osamljenosti in izoliranosti. Takšni občutki lahko vplivajo na kakovost življenja in postanejo ovira za aktivno in ustvarjalno življenje. Tako kot je telovadba koristna za telo, morajo biti tudi ušesa ''razgibana''.
Večina slušno prizadetih bo potem, ko se bo navadila nositi dva slušna aparata, občutila spremembo
v kakovosti življenja, ko bo spet lahko sledila pogovorom in določila ter prepoznala zvoke, ki jih morda ni slišala že nekaj let. Da se navadite na nošenje obeh slušnih aparatov, je potreben čas, saj pride do občutka ''zaprtosti'', ker imate ''nekaj'' v ušesu, ponovno pa slišite vse zvoke, ki vas lahko nekaj časa motijo. To so situacije, ki zahtevajo veliko mero vaje in potrpežljivosti.

RECITE DA ZA BOLJŠI SLUH

Za nekatere uporabnike, ki prvič nosijo slušni aparat, postane uporaba del vsakdanjika že v nekaj tednih. Prednosti ''novega'' sluha hitro nadomestijo fizične težave. Pri nekaterih uporabnikih pa lahko navajanje traja dlje. Veliko uporabnikov pove, da traja tudi do šest mesecev, preden se popolnoma navadijo na nov občutek ob poslušanju. Ne glede na trajanje je pomembno, da ne obupate. Lahko da bo potrebnih kar nekaj ponovnih nastavitev slušnega aparata, preden bo dosežen želeni rezultat.
Nekateri uporabniki se na začetku odločijo za uporabo slušnega aparata le na enem ušesu, ker pri uporabi obeh čutijo ''zaprtost'' ušes ali pa jim lastni glas zveni čudno. Seveda je vseeno bolje nositi vsaj en slušni aparat kot nobenega, a to ni najboljša rešitev. Če nosite le en slušni aparat, ne dosežete ''stereo učinka'', ki daje ušesom in možganom najugodnejše pogoje. Naj povzamemo, neprijetni občutki ob začetku uporabe bodo sčasoma izginili. Narava nam je dala dve ušesi, da bi nam omogočila kar najboljši sluh. Slušni aparat seveda ne povrne normalnega sluha, a napredek v tehnologiji slušnih pripomočkov nam je dal možnost, da kar najbolje izkoristimo sluh, ki nam je preostal. In to v stereo izvedbi!

Vir: Widex

[ Na vrh ]

POT K BOLJŠEMU SLUHU IN AKTIVNEJŠEMU VSAKDANJIKU

Za novega uporabnika slušnega aparata je pomembno, da začne na pravi poti. Preveč je ljudi, ki niso v zadostni meri seznanjeni z uporabo slušnih aparatov. Torej lahko ključ do aktivnejšega življenja ostane skrit pod preprogo. To se vam ne bo zgodilo, če boste sledili nasvetom, ki jih najdete v tej brošuri. Večina modernih slušnih aparatov ponuja številne možnosti nastavitve in prilagoditve, ki omogočajo uporabniku čist in naraven zvok ter udobnost poslušanja.
Za začetnika pa slušni aparat predstavlja nov svet, ki prinaša številne novosti, s katerimi se mora seznaniti.

NOV SVET Z NOVIMI ZVOKI…

Med mnogimi novimi občutki, na katere se mora uporabnik navaditi, so tudi:

• številni novi zvoki

• občutek, da ima nekaj v ušesu

• zvok lastnega glasu.

Ko prvič uporabljate slušni aparat, se morajo tako ušesa kot možgani navaditi na zvoke, ki jih morda niste slišali nekaj let. Ponovno slišati vse te nove zvoke je lahko zelo neprijetna izkušnja, zato je nadvse pomembno, da je slušni aparat pravilno nastavljen. Pomembno je, da novi uporabnik
slušni aparat preizkusi in ga uporablja. Le tako lahko ugotovi, ali so nastavitve primerne. Če slušni aparat obleži v predalu, ne boste nikoli uspeli ugotoviti, če je ustrezno nastavljen. V prvih dneh uporabe slušnega aparata bodo nekateri zvoki slišni kot zelo glasni ali ostri, zato jih bo morda težko prepoznati in ločiti. Nič ne bo zvenelo kot prej. Saj tudi ni, kot je bilo prej - to je novi svet zvokov. V prvih dneh uporabljajte novi slušni aparat le nekaj časa, vendar v različnih situacijah.
Ne uporabljajte novega slušnega aparata v hrupnem okolju ves dan, saj je to lahko prenaporno in utrujajoče.
Prav tako je potreben čas, da se navadite, da imate ''nekaj'' v ušesu. Koliko časa traja navajanje, pa je odvisno od vsakega posameznika. Zelo pomembno je, da so slušni aparati primerno nastavljeni.
Če se ušesni vložek (oliva) pri zauheljnem ali školjka pri v ušesnem slušnem aparatu ne prilega pravilno v ušesni kanal, slušni aparat ne deluje optimalno in piska zaradi akustičnega povratnega vpliva. Nič neobičajnega ni, če v prvih nekaj dneh uporabe čutite nenavaden pritisk v ušesih. Če ta občutek po približno štirinajstih dneh redne uporabe ne izgine, obiščite svojega slušnega akustika in skupaj bosta našla rešitev.

… IN Z NEČIM V UŠESU PROSITE SVOJEGA SLUŠNEGA AKUSTIKA ZA POMOČ

Mnogokrat je po nekajtedenski uporabi potrebno slušni aparat precizno nastaviti. Svojemu slušnemu akustiku podrobno opišite svoje začetne izkušnje z novim slušnim aparatom, da bo lahko vaš slušni aparat ustrezno nastavil. Namesto da rečete npr. ''zvok slušnega aparata ni dober'', poskušajte opredeliti ali so nizki ali visoki zvoki tisti, ki vas motijo. Ravno tako opozorite slušnega akustika, če so glasni zvoki premočni, čeprav so sicer zvoki v tihem okolju ustrezni. Poslušajte različne zvoke, npr. žvenketanje jedilnega pribora, avtomobilski hrup, zvok korakov po trdih tleh, otroške glasove, glasbo, zvok ob zapiranju vrat, smeh, brnenje orodja ob uporabi, … Poskušajte ugotoviti, ali ti zvoki delujejo naravno. Ko se vam zdijo ti vsakodnevni zvoki preglasni ali pretihi, če so popačeni ali neprijetni, obiščite svojega slušnega akustika. Pogovorite se z njim o svojih opažanjih, da vam bo lahko učinkovito pomagal. Pri večini digitalnih slušnih aparatov lahko uravnoteženo nastavimo razmerje med glasnimi in tihimi zvoki. Morebiti se vam bo zdelo, da so tihi zvoki (npr. tiktakanje ure, zvok delovanja hladilnika, zvok oddaljenega prometa, …) nenaravno glasni, a vedeti morate, da so bili ti zvoki pred uporabo slušnega aparata za vas neslišni ali pa zelo malo slišni. Vaš slušni akustik vam lahko ponudi poseben vprašalnik ali dnevnik, kamor boste zapisovali svoje izkušnje pri poslušanju. Informacije, ki jih boste zbrali, bodo vam in vašemu slušnemu akustiku pomagale doseči optimalen rezultat pri finem nastavljanju slušnega aparata.

VAJA DELA MOJSTRA

Če imate težave s poslušanjem, je pomembno - ne glede na vzroke teh težav, da se posvetujete s svojim slušnim akustikom. Nekaterih težav ni mogoče odpraviti takoj, a ne obupajte! Klinične študije so pokazale, da uporaba slušnega aparata močno izboljša kakovost življenja slušno prizadetih. Proces navajanja sicer lahko traja kar nekaj časa, a izkušeni uporabniki lahko potrdijo.

Vir: Widex

[ Na vrh ]

Nastane lahko!!!

1. UŠESNI ČEP: zaradi izločanja ušesnega masla v sluhovodu, maslo se strdi in tako nastane čep. Ker maslo draži bobnič, lahko pride do občasne naglušnosti ali omotice. Maslo zdravniki odstranijo z ispiranjem.
2. VNETJA:
vnetni procesi, se pogosto prenesejo iz žrela v srednje uho, povzročajo tudi vnetja v srednjem ušesu, zelo močno boleče, zdravijo s kapljicami. Pogosto se pojavlja pri otrocih.
3. SLUŠNE TEŽAVE-POŠKODBE BOBNIČA:
Poškodbe bobniča povzročajo npr. udarci v glavo, zelo glasni poki, slaba prekrvavljenost.. Vzrokov za poškodbo bobniča je več, npr. kričanje, glasna glasba, promet..itd.
4. NAGLUŠNOST
je okvara v zaznavanju zvoka, lahko nastopi s starostjo, ker stik med stremencem in membrano poapni, lahko pa je že prirojena. Hrup negativno vplivan na živčni sistem, lahko pride do neugodnega počutja, ne koncentracije.. hrup med 90-120 decibelov povzroči začasno naglušnost.
5. OGLUŠELOST
nastane, če si dolgo izpostavljen hrupu, 85 decibelov je dovoljena jakost zvoka. Oglušeli ljudje pri tem ponavadi uporabljajo slušne aparate.
6. MOTNJE V RAVNOTEŽJU
so posledica poškodbe notranjega ušesa. Znaki so: vrtenje v glavi,...

Zunanje uho
Zunanje uho sestavljata uhelj in zunanji sluhovod do bobniča. Uhelj je s kožo prekrit hrustanec in služi kot zbiratelj zvočnega valovanja, sluhovod pa je približno 2,5 cm dolga cevčica, ki deluje kot resonator, ki ojača valove na frekvenčnem pasu med 3 in 12 kHz. Ker sta uhelj in sluhovod prosto povezana z okoljem v njiju ni potrebno izenačevati pritiska, paziti je potrebno le, da si ušesa med potapljanjem od zunaj ne prekrijemo ali zamašimo s kakšnimi čepi. To bi namreč ujelo zrak med bobničem in zamaškom, ki bi se med potapljanjem skrčil in povzročil poškodbo.
Srednje uho
Srednje uho sestavljajo bobnič in tri slušne koščice: kladivce, nakovalce in stremence. Nahaja se v votlinici v notranjosti senčnice in je od zunanjega ušesa hermetično ločeno z bobničem. Bobnič je opna iz prožnega tkiva, je prosojen in boleč na dotik. Preko slušnih koščic, ki skrbijo za prenos zvočnega valovanja, je bobnič povezan z notranjim ušesom. Spredaj srednje uho z žrelom povezuje Eustahijeva cev. Ker je srednje uho zaprto z vseh strani, prehod pa omogoča le tanka Eustahijeva cev, je za izenačitev pritiska potreben poseben manever.
Notranje uho
Notranje uho sestavljajo organ za ravnotežje, polž in slušni živec v koščenem labirintu senčnice. Tukaj se fizični prenos zvočnih vibracij spremeni v živčne impulze, ki jih slušni center v možganih interpretira kot zvok. Kljub temu da je ravnotežni organ odmaknjen od vplivov okolice, ga hladna voda lahko vzdraži, kar lahko povzroči slabost in vrtoglavice, občutek breztežnosti in valovanje pa to še poslabšata.

Eustahijeva cev
Eustahijeva cev ali ušesna troblja je povezava med srednjim ušesom in žrelom, brez katere se ne bi mogli potapljati. Pri odraslem obsega njena celotna dolžina med 46 in 52 milimetrov, od česar je 10 do 12 milimetrov v zgornjem kostnem delu, ki vodi do srednjega ušesa. Spodnji del je v mehkem nebu v zadnjem delu nosne votline. Med zgornjim in spodnjim delom je upognjena pod kotom 160 o, kjer je tudi najožji del s premerom okrog dveh milimetrov.
Eustahijeva cev ima tri funkcije:
funkcijo zračenja in izenačevanja pritiska
Ta funkcija je izrednega pomena za potapljanje, saj lahko skozi Eustahijevo cev prehaja zrak. V pogojih povišanega pritiska bo torej skozi to cevčico v srednje uho lahko vstopal stisnjen zrak in tako izenačil pritisk. Če to ne bi bilo mogoče, bi nas zaradi razlike v pritisku zelo hitro ustavila bolečina v srednjem ušesu ali pa bi celo predrli bobnič.
funkcijo drenaže
Eustahijeva cev omogoča izločanje odvečne sluzi, v primeru infekcije pa tudi gnoja iz srednjega ušesa v ustno votlino. 

funkcijo varovanja
Ker je Eustahijeva cev ozka in postavljena pokončno, je prehod raznih nevarnih organizmov, kemikalij ali fizičnih delcev otežen. V prekrivajoči sluzi so protitelesa, ki uničujejo bakterije in viruse ter tako ščitijo srednje in notranje uho pred okužbami in poškodbami.
Eustahijeva cev je običajno stisnjena. Odpre se, ko požiramo slino, žvečimo, zehamo in podobno ter seveda tudi pri izenačevanju pritiska.
Odprtje običajno zaznamo z nekakšnim “klikom” oziroma z rahlim “pokom” v ušesih. Odpiranje je pri večini oseb le pasivno, nekateri pa imajo prirojen nadzor nad mišicami, ki obdajajo Eustahijevo cev in jo lahko odpirajo tudi aktivno. To vsekakor omogoča veliko lažje izenačevanje, celo do te mere, da si ob potopu v globino ni potrebno zatiskati nosu. Eustahijeva cev je lahko bolj ali manj fleksibilna, obenem pa postavljena pokončno, upognjena in široka le 2 mm. To seveda otežuje izenačevanje in marsikomu povzroča preglavice. Kljub temu se lahko vsakdo nauči izenačevanja.
Za dobro sposobnost izenačevanja moramo poskrbeti za:
higieno zunanjega ušesa
Da ohranimo sluhovod dobro prehoden in brez zračnih čepov, je potrebno redno čiščenje ušesa. Uporaba vatiranih palčk ni priporočljiva, saj potiska ušesno maslo navznoter proti bobniču in lahko povzroči začepitev in ujet zrak. Za čiščenje sluhovoda se priporoča spiranje s toplo vodo ali uporaba fiziološke raztopine, ki se dobi tudi v razprišlu v lekarni.
higieno srednjega ušesa
Za higieno srednjega ušesa poskrbimo z zračenjem. To dosežemo z žvečenjem. Zelo primerna je na primer karamela, ki odpira Eustahijevo cev periodično v več smereh.
zaščito pred prehladom
Ušesa so zelo občutljiva in vožnja s čolnom z mokrimi ušesi lahko hitro privede do vnetja sluhovoda ali srednjega ušesa, kar nam bo onemogočilo nadaljnje potapljanje. Po potopu je potrebno ušesa čim prej osušiti, med prevozom pa je priporočljiva uporaba kape. Nekateri osušijo sluhovod tudi z razredčenim lekarniškim alkoholom.
za dobro prehodnost nosne votline
Prehodnost in higiena nosne votline sta bistvenega pomena za dobro izenačevanje. Če se v nosni votlini nabere preveč sluzi, na primer zaradi vnetja ali prehlada, bomo le s težavo izenačevali. Ob vnetjih in prehladih se zaradi večje nevarnosti poškodb potapljanje odsvetuje. Za splošno dobro prehodnost nosne votline moramo nos ohranjati vedno čist. To dosežemo z rednim izpihovanjem ali tradicionalnimi tehnikami, ki jih uporabljajo jogiji in jih poznamo kot pranje nosu ali “jala neti”.
Izenačevanje pritiska v srednjem ušesu
Izenačevanje pritiska v srednjem ušesu je postopek, pri katerem preprečimo poškodbo bobniča zaradi prevelikega okoliškega pritiska. Obstaja več tehnik izenačevanja, vse pa vključujejo odpiranje Eustahijeve cevi in “potiskanje” zraka v srednje uho. Najpogostejši in tudi najbolj razširjeni sta tehniki Valsalva in Marcante-Odaglia oziroma Frenzel-Fattah.
Izenačevanje je zelo subjektiven postopek in ga je zato težko opisati. Poudariti je potrebno, da na izenačevanje pritiska vpliva predvsem psihološki faktor in da je sproščenost med in pred potopom bistvenega pomena. Najpomembnejši so prvi metri, saj je razlika v pritisku tam največja in takrat je najbolje izenačevati čim pogosteje. Prvič moramo izenačiti že takoj po potopu na prvem metru ali dveh. V velikih globinah je potreba po izenačevanju vse redkejša.
Najpogostejša napaka začetnikov je, da pričnejo izenačevati šele, ko začutijo bolečino. Takrat je že prepozno, podtlak v srednjem ušesu namreč še dodatno zlepi že tako težko prehodno Eustahijevo cev. Nekaj takšnih neuspešnih poskusov in prehod se vam lahko zapre za cel dan. Izenačevati je torej potrebno že veliko prej, takoj ko začutite najmanjšo spremembo.
Če imate z izenačevanjem težave, se poskusite potopiti v globino z nogami naprej. Ker je Eustahijeva cev postavljena navpično, bo zrak zaradi vzgona dodatno pritiskal navzgor v srednje uho. Ko boste osvojili tak način izenačevanja, se pričnite postopoma potapljati na glavo.
Poznam kar nekaj ljudi, ki lahko izenačujejo do 5, 6, tudi 10 metrov globine, nato pa se jim naenkrat ustavi. Takšni primeri so povezani predvsem s psihološkim faktorjem sproščenosti, ni namreč razloga, zakaj bi lahko normalno izenačili pritisk na treh metrih, na desetih pa več ne. Srednje uho “zaboli” zmeraj pri isti razliki v pritisku, pa naj bo to na treh ali pa stotih metrih. Velikokrat pa povečan pritisk, izguba svetlobe in dejstvo, da ste vedno globlje pod vodo, podzavestno sprožijo napetost. Mišice ob Eustahijevi cevi lahko kontrolirajo le redki in velikokrat jih pod stresom stisnemo skupaj. To bo povzročilo neprehodnost Eustahijeve cevi in tako tudi nezmožnost izenačevanja pritiska. V takšnih primerih pomaga le umiritev in veliko vaje, seveda nikoli do bolečine.

Valsalva
Valsalva je tehnika izenačevanja, ki jo je v 17. stoletju odkril zdravnik Antonio Valsalva. Da bi izenačili z Valsalva postopkom, moramo zapreti usta in si zatisniti nosnici, nakar poskusimo močno izdihniti skozi nos. Zrak torej stisnemo iz pljuč ob zatisnjen nos. Ker zrak pri ustih in nosu ne more na prosto, se usmeri v Eustahijevo cev in tako pride v srednje uho.
Za uspešno izvedbo takšnega postopka je v pljučih potreben zadosten volumen zraka. Kot vemo, se zrak stiska in v globinah okrog 35 metrov postane ta manever neuporaben. Valsalve ne moremo izvesti pri popolnem izdihu. Dodatne pomanjkljivosti valsalve so uporaba velikih mišičnih skupin, manjši ustvarjen pritisk in razmeroma počasno izenačevanje. Kljub temu pa je najpogosteje uporabljan postopek, saj ga je enostavno izvesti in povsem zadošča za rekreativno potapljanje in snorklanje.
Markante - Odaglia oziroma Frenzel-Fatah
Izvor te tehnike ni popolnoma poznan. Njeno odkritje in razvoj si lasti več oseb, dodobra nadgradil in dokumentiral pa jo je potapljač na vdih Eric Fattah. Je naprednejši postopek izenačevanja, ki je bolj udoben in manj obremenjujoč za bobnič, pri Valsalvi namreč težko kontroliramo ustvarjen nadtlak, kar bobnič potisne močno navzven. Ta tehnika prav tako ne izvaja pritiska na pljuča in potroši manj energije, saj uporablja manjše mišične skupine.
Osnova tega postopka je omejitev volumna prostora, v katerem ustvarjamo pritisk. Za uspešno izvedbo moramo zatisniti nosnici, usta pa so lahko tudi odprta. Z jezikom potisnemo mehki jeziček neba navzgor in tako zapremo nosno votlino. Z rahlim pritiskom jezika navzgor lahko sedaj ustvarimo močan nadtlak v nosni votlini. Nekateri si pomagajo tudi tako, da stisnejo mišice v zgornjem delu grla. Ob celotnem postopku pljuča mirujejo in izvedemo ga lahko tudi s popolnoma praznimi pljuči, zato je primeren za izenačevanje tudi na večjih globinah. Postopek je možno izvesti veliko hitreje kot Valsalvin, pritisk pa je veliko večji in ga je mogoče nadzirati.
Tehnika je zahtevnejša in nekoliko pogojena s prirojenimi sposobnostmi, vendar jo je kljub temu z nekaj truda mogoče dodobra osvojiti. Zgodi se tudi, da kdo brez kakršnega koli poznavanja tehnike uporablja to metodo. Da bi ugotovili, ali znamo izenačevati z Markante postopkom, poskusimo nekajkrat zaporedoma izenačiti ob popolnem izdihu in z odprtimi usti. Medtem si položimo roko na predel trebuha in spremljajmo trebušno prepono in prsni koš, ki se ne smeta premikati. Če boste postopek pravilno izvedli, boste občutili velik pritisk v srednjem ušesu. S tem postopkom je teoretično mogoče ustvariti celo pritisk, ki bi predrl bobnič iz srednjega ušesa odznotraj.
Dobra praksa pri izenačevanju je “pihanje v čelo”, saj tako lažje izenačimo sinuse in srednje uho hkrati. Ob težavah poskusite ustvarjen pritisk zadržati nekoliko dlje, okrog sekunde ali dveh. Poskusite pretegniti vrat nekoliko levo in desno ter pazite, da imate glavo poravnano s telesom. Ob plavanju ne glejte dna, zvit vrat namreč pritiska na Eustahijevo cev in otežuje izenačevanje. Izogibajte se hladne vode, saj tudi ta otežuje izenačevanje.
Sinusi
Sinusi so votline v obraznih kosteh, ki so povezane z nosno votlino. Napolnjuje jih zrak, obdani pa so s sluzjo. Natančna funkcija sinusov ni znana, predpostavljajo pa se sledeče možnosti:
Zniževanje relativne teže prednjega dela lobanje. Oblika je pomembna kot izvor in pritrditev obraznih mišic.
Ojačanje in oblikovanje glasu.
Blaženje pri udarcih v obraz.
Izolacija občutljivih tkiv, kot so zobne korenine in oči, pred velikimi temperaturnimi razlikami v nosni votlini.
Vlaženje in gretje vdihnjenega zraka.
Ker so sinusi votli, so ob povečanem pritisku podvrženi gnetenju in je potrebno izenačevati pritisk v njih. V nasprotnem primeru pride do poškodb sluznice in okoliških žilic ter posledično krvavitve iz nosu. Če imamo nos dobro prehoden, se pritisk v sinusih izenači samodejno ob izenačevanju pritiska v nosni votlini oziroma ob izenačevanju pritiska v srednje uho. Do problemov lahko pride ob prehladih ali drugačnih vnetjih nosne sluznice, ki lahko zaprejo prehod v sinuse. V takem primeru bomo, kljub izenačenju pritiska v ušesih, občutili ostro bolečino, najpogosteje v predelu čela ali za očmi. Kot vsaka bolečina je tudi ta znak, da takoj prekinemo s potopom v globino. Pri zaprtih sinusih lahko pomaga izpihovanje nosu ali pa kakšen drug način čiščenja nosne votline in sinusov, lahko pa posežete tudi po kapljicah za nos, ki jih dobite v lekarni. Pred uporabo kapljic se posvetujte o morebitnih zapletih pri uporabi pod povišanim pritiskom v globini in vplivih na psihofizične lastnosti.
Izenačevanje pritiska v maski
Nazadnje pa je potrebno izenačevati tudi pritisk v maski, med masko in vašim obrazom je namreč ujet zrak. Ob potopu v globino boste občutili, kako vam maska vse bolj pritiska na obraz. Postopek izenačevanja je zelo enostaven, saj morate le rahlo pihniti skozi nos. S tem boste v masko vpihnili zrak pod pritiskom, ki bo izničil okoliški pritisk in tako masko ponovno odmaknil od obraza. Za potapljanje v globino zmeraj uporabljajte le maske, ki pokrivajo tudi nos, plavalna očala so za potapljanje v globino neprimerna, saj v njih ne moremo izenačiti pritiska. Za lažje izenačevanje uporabljamo maske s čim manjšim volumnom, saj je v njih potrebno vpihniti manj zraka.
Tudi v maski je dobro izenačevati nepretrgoma. Pričnemo takoj po potopu in malo zraka pihnemo skozi nos v masko, ob čemer pazimo, da nam zrak ne uide izza gume. Pazimo tudi, da potop pričnemo z masko polno zraka. Morda se vam zdi to samoumevno, vendar ob dihanju običajno vdihnemo nekoliko tudi skozi nos in s tem posesamo nekaj zraka iz maske. Ob zadnjem izdihu zato poskusimo malo “napihniti” masko, nato pa zajamemo zrak le skozi usta. Tako bomo pridobili kakšen meter, preden bomo morali prvič izenačiti pritisk v maski.
Slovarček

Barotravma - poškodba zaradi pritiska (baro = pritisk, travma = poškodba)

Jala neti - postopek čiščenja nosne votline in sinusov v jogi. Pri tej tehniki je treba nagniti glavo v vodoravni položaj in s posebno napravo ali pa kar z navadnim čajnikom v zgornjo nosnico vliti fiziološko tekočino, ki nato izstopi pri spodnji.

Antonio Maria Valsalva
Italijanski zdravnik, ki je živel na prelomu 17. in 18. stoletja, in se ukvarjal z raziskovanjem ušesa. Skoval je ime Eustahijeva cev, njegovo ime pa je med drugim povezano tudi z delom ušesa (Valsalva atrium) in Valsalva manevrom, ki se v medicini uporablja za preverjanje prehodnosti ušesne troblje in za nadzor avtonomnega živčevja nad srcem, pri potapljanju pa za izenačevanje pritiska v srednjem ušesu. Valsalva je zdravil vnetja srednjega ušesa in odkril, da lahko obolelemu olajša bolečine s tem, da mu predre bobnič. Nato se je bolnik prijel za nos in skozi ušesa izpihal gnoj, ki se je tam ustvaril.

[ Na vrh ]

Oseba je po definiciji "slušno prizadeta", če ne more več tako dobro poslušati, kot mlada oseba, ki nima slušnih problemov. Najbolj pogost znak slušne prizadetosti je problem poslušanja šibkih zvokov. Mnogi slušno prizadeti imajo nekaj problemov z zaznavo zvoka, bogatega po nizkih frekvencah, kot npr. govor ali glasba, medtem ko imajo zelo resne probleme, ko zvoki vsebujejo samo visoke frekvence, kot npr. petje ptic. Nekatere slušne prizadetosti zdravnik lahko pozdravi. Nekatere ublažimo s slušnim aparatom, za nekatere pa ni mogoče nič storiti. Zato je zelo važno, da otorinolaringolog razišče slušno prizadetost, poda diagnozo, ki določa, ali lahko pomaga slušni aparat, ali pa je treba napraviti še druge meritve.

Slušna prizadetost obstaja na različnih krajih slušne poti. Če se nahaja v sluhovodu ali v srednjem ušesu, ji pravimo konduktivna (prevodna) izguba. Izgubo pa imenujemo senzorinevralno (zaznavno), ko obstajajo problemi v čutnih celicah v cochlei ali pa v živčnih vlaknih živčnih poti. Konduktivne izgube lahko često pozdravi otorinolaringolog, ali pa se celo pozdravijo same.

Konduktivne (prevodne) slušne prizadetosti

Zadelan sluhovod

Žleze v sluhovodu stalno proizvajajo ušesno maslo (cerumen). Včasih se ušesno maslo zbere v sluhovodu in ga lahko celo zapre. To se posebej rado dogaja, če uporabljamo slušni aparat, ki ima tendenco odrivati ušesno maslo v sluhovod. Tak čep ušesnega masla lahko znatno zaduši zvok in predstavlja veliko nadlogo. Ker obstaja riziko poškodbe bobniča po nerodnosti, ko odstranjujemo čep masla, je bolje, da tega ne dela neizkušena oseba, ampak zdravnik.

Vnetje srednjega ušesa

Vnetje srednjega ušesa (otitis media) je zelo pogosta bolezen, posebno pri otrocih. Vnetje je lahko akutno ali kronično. Akutno vnetje zelo boli in ga mora nemudoma zdraviti specialist. Kronično vnetje pa lahko traja leta, prav tako pa potrebuje medicinsko oskrbo. Kronično vnetje je lahko brez bolečin, povzroči pa lahko resne izgube občutljivosti sluha.

Otoskleroza

To pogosto bolezen označuje prekomerna rast kostnega materiala v srednjem ušesu. Otoskleroza lahko povsem blokira ploščo stremenca in ga napravi nepremičnega. Obstaja možnost kirurškega posega ali pa uporabe slušnega aparata.

Senzorinevralne izgube sluha

Kadar se slušna prizadetost nahaja v notranjem ušesu ali živčnih poteh, tega običajno ni mogoče pozdraviti, ne s kirurškim, ne z medicinskim posegom.

Presbyacusis

Najbolj pogosta okvara notranjega ušesa se imenuje presbyacusis ali starostna izguba sluha. Postopno propadanje lasnih celic napreduje pri vseh odraslih preprosto zaradi staranja. Nekateri zaznavajo občutno izgubo občutljivosti sluha pri petdesetih, medtem ko imajo drugi le nezaznavno izgubo pri osemdesetih. Slušne probleme povezane s presbyacusis lahko bistveno zmanjšamo z uporabo slušnega aparata.

Akustična travma

Zelo močan, kratek zvok, ki nastane pri eksploziji ali strelu puške lahko povzroči trajno in neozdravljivo izgubo sluha. Tudi trajen hrup ali glasna glasba lahko povzroči trajno poškodbo sluha, akustično travmo. Tej se lahko izognemo, če uporabljamo ščitnike proti hrupu. Pogosto lahko občutimo zmanjšano občutljivost sluha, potem ko smo bili nekaj časa izpostavljeni glasnemu zvoku. Npr. mladostnik, ki obiskuje diskoteke, lahko ugotovi izgubo sluha po daljšem izpostavljanju glasni glasbi, ali pa delavec v hrupni tovarni. To zmanjšanje občutljivosti sluha je lahko začasno in se normalna občutljivost povrne po nekaj minutah ali urah. Ta pojav se zato imenuje TTS - Temporary Treshold Shift (Začasen pomik slušnega praga). Če se TTS kar naprej ponavlja, postane pomik slušnega praga trajen, PTS - Permanent Treshold Shift (Trajen pomik slušnega praga), kar dokazuje, da so lasne celice v notranjem ušesu poškodovane.Akustična travma običajno zmanjša občutljivost sluha v relativno ozkem frekvenčnem pasu okoli 3 kHz. Prizadeta oseba se pogosto prizadetosti niti ne zaveda, razen v težkih razmerah poslušanja, kot je npr. močan hrup okolja. Akustično travmo lahko uspešno ublažimo s slušnim aparatom.

Ostale Senzorinevralne prizadetosti

V mnogih slučajih obstaja slušna prizadetost že od rojstva. Tako izgubo sluha imenujemo kongenitalno in ima lahko več vzrokov. Nekaj najbolj pogostih bomo tu našteli.

Včasih je bil najbolj pogost vzrok slušne izgube pri otrocih, če je bila mati okužena z rdečkami (rubella) v prvih mesecih nosečnosti. Danes to preprečujejo s cepljenjem mladih deklet pred nosečnostjo.

Drugi vzrok je povezan s komplikacijami pri porodu. Otrok je bil predolgo izpostavljen pomanjkanju kisika.

Vzrok je tudi podedovanost in je odvisen od genetskih faktorjev med očetom in materjo. Včasih te izgube sluha napredujejo in zahtevajo vedno višje nivoje ojačenja.

Zelo pogosta oblika slušne prizadetosti ima značilen simptom, ki ga imenjemo Menier-ov sindrom (Morbus Meniere). Nihanje spodnje slušne mejnice zduženo s tinitusom (šumenjem v ušesu) ter vrtoglavico so značilni znaki Menierjeve bolezni.

Posebno kategorijo izgube sluha imenujemo retro-cochlearno, ker jo povzročajo poškodbe živčnih poti med cochleo in možgani, npr. zaradi tumorja. Te izgube lahko dramatično zmanjšajo zaznavo govora, brez odgovarjajoče spremembe slušnega praga. Osebi z retro-cochlearnimi izgubami zelo redko koristi slušni aparat. V splošnem je zelo pomembno, da je slušno prizadeti zdravniško pregledan, preden začne uporabljati slušni aparat.

Funkcijske spremembe

V splošnem imajo slušno prizadeti višji slušni prag, kot normalno slišeči. To kaže avdiogram. Prizadetost v povezavi z zmanjšano občutljivostjo spremlja še vrsta drugih sprememb. 

Recruitment

Če je vzrok slušne prizadetosti v cochlei, često opazujemo nenormalno obliko zaznave glasnosti. Tako šibkih zvokov ne slišimo, zmerno glasne zvoke slišimo z zmanjšano glasnostjo, močne zvoke pa z normalno glasnostjo.

Ta pojav se imenuje loudness recruitment ali preprosto recruitment (izravnava glasnosti). Danes sodimo, da je vzrok recruitmenta zmanjšano ali manjkajoče delovanje zunanjih lasnih celic. Kadar te ne delujejo, šibki zvoki niso mehansko ojačeni in so zato neslišni. Pri glasnih zvokih so zunanje lasne celice neaktivne tako pri normalnem, kakor tudi pri prizadetem sluhu in zvok zaznavamo normalno glasno.

Ločljivost frekvenc in časa

Pogosto opažamo, da ima slušno prizadeti posebne probleme pri razlikovanju frekvenčnih komponent pri kompleksnem zvoku, kot je npr. govor ali glasba. Ta pojav se imenuje "zmanjšana frekvenčna ločljivost". Podobno ima slušno prizadeti velike probleme pri razločevanju hitro si sledečih časovnih dogodkov. To imenujemo "zmanjšano časovno ločljivost". Pomembnost teh ugotovitev je predmet diskusije. Zmanjšana frekvenčna in časovna ločljivost lahko moti zaznavo govora.

Maskiranje

Kadar poslušamo šibak in glasen zvok istočasno, šibkega zvoka sploh ne slišimo. Glasen zvok maskira (prekrije) šibkega. Najbolj pogosto govorimo o maskiranju šibkih signalov pri prizadetem sluhu. Glasen zvok ima večji učinek maskiranja, če je šibak zvok v istem frekvenčnem področju. Če pa je šibak zvok izven frekvenčnega področja glasnega zvoka, do prekrivanja tudi lahko pride. Ta pojav se imenuje "razširitev maskiranja". Maskiranje je bolj učinkovito, če je glasen zvok pri nizkih frekvencah in šibak zvok pri višjih frekvencah, kot obratno. Če sta dva zvoka prisotna istočasno, je maskiranje istočasno.

Maskiranje se tudi pojavi, če zvoka nista popolnoma istočasna. Na primer maskiranje navzgor nastane, če glasen zvok nastane pred šibkim zvokom. Do maskiranja pa ne pride, če je razlika med njima večja od 200 msek.

Tinitus

Slušno prizadeti pogosto sliši zvoke, ki jih drugi ne slišijo. Te zvoke sliši, ker živčne impulze, ki se generirajo nekje na slušni poti zazna slušni center. Vtis zvoka se spreminja od osebe do osebe. Pogosto ga slišimo kot šum ali visok ton, ali oboje. Včasih se zvok ritmično spreminja sinhrono z bitjem srca. Tudi subjektivna glasnost teh zvokov je lahko različna. Tinitus je lahko zelo nadležen in osebe, ki trpijo zaradi tinitusa, imajo probleme s spanjem ter zbranostjo. Kadar oseba trpi zaradi tinitusa občasno čuti olajšanje, če posluša glasen zvok, kot npr. glasbo. Zato mnogi, ki trpijo zaradi tinitusa čutijo olajšanje, če nosijo slušni aparat. Tinitus lahko izgine za krajšo ali daljšo dobo po poslušanju glasnega zvoka. Ta pojav se imenuje "preostala ustavitev".

Težave naglušnih

Tipični slušno prizadeti nima problemov pri sporazumevanju iz obraza v obraz, ima pa velike težave, kadar je več ljudi zbranih, npr. na sestanku ali pri mizi. V teh situacijah ima normalno slišeči veliko prednosti razumeti, kar je rečeno. Posebni efekt, ki mu pravimo "cocktail ali party efekt" se nanaša na zmožnost slušne koncentracije na enega od več govornikov. Ker lahko ta efekt uporabimo le, če poslušamo z obema ušesoma, mu pravimo tudi binauralni efekt. Efekt maskiranja hrupa ozadja je bistveno zmanjšan, če uporabimo obe ušesi. Torej je pri obojestranski naglušnosti smiselna uporaba slušnih aparatov v obeh ušesih.

Vir:Widex

[ Na vrh ]

Lastnosti zvoka: zvok nastane zaradi vibracij predmetov. Zračne molekule se zgoščujejo in razredčujejo, kar se kot valovanje širi od zvočila. Slišimo frekvence zvoka med 16 in 20000 herca, za razumevanje govora so najpomembnejše med 500 in 4000 hercev. Intenziteto zvoka merimo v decibelih (dB). Intenziteta šepeta je 25 dB, glasnega govora 40 dB, kričanja v uho z razdalje 30 cm pa 80 dB.

Naglušnost in gluhost

Normalno uho zazna zvočne dražljaje jakosti od 0 do 20 dB (Normacusis). Naglušni (Hypacusis) ne morejo zaznavati zvočnih jakosti, nižjih od 20 dB. Gluh bolnik (Surditas) ne more razumeti ali ponoviti govora in ne zazna zvočnih jakosti pod 90 dB.

Vzroki za slabši sluh

Slabši sluh nastane pri boleznih zunanjega, srednjega in notranjega ušesa, slušnega živca, možganskega debla in velikih možganov. Pri prvih dveh gre za prevodno, pri preostalih za zaznavno naglušnost. Lahko gre za prirojene nepravilnosti, tujke, poškodbe, spremembe pritiska v okolici, vnetje, tumorje, zapore žil, neravnotežje tekočin v notranjega ušesu, posledico uporabe ototoksičnih zdravil, hrup in starostne spremembe. V prispevku se omejujemo na nekatere bolezni notranjega ušesa.

Akutna in kronična akustična travma

Enkratna (petarda) ali kratkotrajna izpostavitev intenzivnemu zvoku (glasni koncert) lahko povzroči akutno akustično travmo (Trauma acustica acuta). Bolnik opiše šum v ušesu in hitro ter boleče poslabšanje sluha. Prizadeto je lahko le eno uho. Kronična akustična travma (Trauma acustica chronica) je posledica dolgotrajne izpostavljenosti preglasnim zvokom (težka industrija). Če izpostavitev hrupu preneha, se naglušnost v nekaj dneh popravi, sicer se sluh poslabšuje. Simetrično sta prizadeti obe ušesi. Bolniki so nezbrani, utrujeni in nervozni. Sluh se najbolj poslabša v prvih 10–15 letih. Pozneje se slabšanje ustavi, vendar je takrat sluh že močno prizadet.

dr. svetuje

Kdaj je naglušnost nevarna:

· nenadna naglušnost ali gluhost,

· enostranska prizadetost sluha,

· poslabšanje sluha z bolečinami, zvišano telesno temperaturo, izcedkom iz ušesa,

· gluhost otrok pred razvojem govora,

· poslabšanje sluha ob dodatnih težavah: glavobol, vrtoglavica, zanašanje, bruhanje, dvojne slike, motnje požiranja, hripavost, asimetrija obraza, izguba čutenja bolečine.
Od 25 do 50 odstotkov starostnikov ima zaradi slabega sluha zmanjšano kakovost življenja. Kot v starosti popuščajo drugi organi, pri starostni naglušnosti popuščajo ušesa (Presbyacusis). Naglušnost nastopi po 50 letu, prizadene obe ušesi, spremlja jo šumenje (Tinnitus). V nasprotju s kronično akustično travmo se starostna naglušnost z leti poslabšuje.

Kako ukrepamo?

Naglušni bolnik mora obiskati otorinolaringologa. Ta se z njim pogovori in mu pregleda ušesi, nos, usta, žrelo, grlo in vrat. Sluh najprej ocenimo orientacijsko. S kvantitativnimi preiskavami (šepet in glasni govor z različnih razdalj) ocenimo stopnjo, s kvalitativnimi (glasbene vilice) pa vrsto izgube sluha (prevodna, zaznavna).
Natančna opredelitev stopnje in vrste naglušnosti je mogoča s tonsko pražno avdiometrijo (toni znanih frekvenc in jakosti po slušalkah). Za odločitev o slušnem aparatu je potrebna govorna avdiometrija (razumevanje izgovorjenih besed preizkuševalca). Mogoče so slikovne (rentgen, računalniška tomografija) in elektrofiziološke preiskave (akustični potenciali možganskega debla). Pri otrocih uporabljamo prilagojene metode.

Zdravljenje

Pri akustični travmi je najpomembnejša preventiva. Zdravimo lahko le akutno travmo, in sicer z zdravili za izboljšanje prekrvitve notranjega ušesa. Pri kronični travmi in starostni naglušnosti se lahko odločimo za slušni aparat, ki okrepi in modificira zvočne dražljaje.
Sestavljen je iz:

· mikrofona, ki zvočne dražljaje pretvori v električne,

· ojačevalca, ki okrepi električne signale,

· zvočnika, ki električne signale pretvori nazaj v zvočne.

Po obliki jih delimo na zauheljne, vušesne in sluhovodne.

Avtor: Robert Šifrer, dr. med.

[ Na vrh ]

Otrok je že od vsega začetka bitje s čisto svojimi lastnostmi. Novo vesolje je, ki ga poprej ni bilo, zaključen je sam v sebi, presenetljivo avtonomen in vendar tako odprt in ranljiv, sprejemljiv in odziven na vse, kar se dogaja okoli njega. Njegova narava, ki jo prinese s seboj v svet, je nepredvidljiv splet mnogih drugih narav in ni le preprost seštevek lastnosti tistih, ki so bili pred njim. Ta narava ga v mnogočem vodi in usmerja, a tudi določa, koliko bo njegov razvoj odvisen od okolja. Svoje potrebe ima in želje, bojazni in pričakovanja. V življenje vstopa včasih z negotovimi koraki, zadržanimi od strahu pred neznanim, drugič odločno in samozavestno. Zahtevno in glasno posega v svoje okolje, ali pa se mehko in molče upogiba pod njegovimi pritiski. Pripravljen je zaupati tistim, ki ga imajo radi in skrbijo zanj. Od drugih, ne od njega, je odvisno, ali bo to zaupanje lahko razvijal tako, da mu bo iz njega vzklila tudi dovolj močna vera vase.
Že v uvodu iz knjige Pot k odraslosti avtorice Martine Žmuc - Tomori vidimo, da je vsak otrok individuum zase. Vsak je bitje s svojimi potrebami, željami in hotenji. Vsak ima lahko manjše ali večje težave, ki jih z lahkoto ali pa z veliko truda poskuša reševati.
Predstaviti želim delček svojega dela z otrokom s posebnimi potrebami - z gluhim učencem. Za gluhoto ni splošno sprejete definicije, zato jo je nemogoče opisati z eno samo definicijo. Vzroki zanjo so različni, vključno z nesrečami, dednostjo, boleznimi in poškodbami. Značilnost gluhote je posledica teh vzrokov, zato je treba gluhoto opredeliti s funkcionalnimi pojmi. Tu je gluhota označena kot nezmožnost slišati in razumevati govor s slušnim organom. Ta definicija razlaga, katera komunikacijska funkcija je izgubljena. Treba je pripomniti, da gluha oseba lahko sliši govor, vendar ga ne razume (razloči). Pri izrazu »s samim ušesom« se pri določanju, ali je neka oseba gluha, ne upošteva uporaba vida (branje z ustnic), čeprav je za večino gluhih vid izredno pomemben pri komunikaciji. Z drugimi besedami, definicija ne pomeni, da gluhi niso zmožni komunicirati, ampak samo to, da ne morejo gla-sovno komunicirati. Večina ostalih definicij se razlikuje v eni ali dveh točkah. Po nekaterih se zahteva večja slušna prizadetost, po drugih manjša. Na splošno beseda »gluh« pomeni vsako večjo izgubo sluha, tj. stanje, za katerega se raje uporablja izraz »slušno prizadet«. Drugi ekstrem pa je gluhota, ki pomeni popolno nezmožnost slišanja, vendar je takšna stopnja prizadetosti zelo redka. Večina gluhih ljudi lahko sliši nekatere zvoke, navadno v nižjem frekvenčnem območju. Zaznavanje zvokov pa seveda ni isto kot razlikovanje zvokov. Ta definicija dopušča dejstvo, da skoraj vsi ljudje lahko slišijo nekatere zvoke, vendar so gluhi, ker tisto, kar slišijo, ne zadostuje za učinkovito komunikacijo.
Druga težava je v tem, da nekatere definicije vključujejo tudi starost, pri kateri je nastopila gluhota. Starost posameznika v času, ko je izgubil sposobnost sluha, potrebnega za komunikacijo, zelo vpliva na učinke gluhote. Četudi ta dejavnik vključimo v definicijo gluhote, jo je težko primerjati z drugimi kroničnimi fizičnimi invalidnostmi.
Za razvoj govora je potreben dober sluh. Zato ima otrokova naglušnost oz. gluhota hude posledice, posebno, če je otrok gluh od rojstva ali od zgodnjega otroštva; če je gluh na obe ušesi in če je gluhost močno razvita. Gluhost tedaj zavira razvoj govora, povzroča motnje v duševnem razvoju in v otrokovem vedenju.

Lea Vidmar, OŠ Danila Lokarja, Ajdovščina

[ Na vrh ]

Novo mesto - Ob mednarodnem dnevu gluhih je v Kulturnem centru Janez Trdina v Novem mestu potekala slavnostna akademija, ki jo je ob 48. letnici svojega delovanja pripravilo novomeško društvo gluhih in naglušnih. Prireditve so se udeležili predstavniki regijskih društev gluhih in naglušnih, slavnostni govornik pa je bil minister za delo, družino in socialne zadeve Vlado Dimovski. Opozoril je, da je gluhota za mnoge ljudi samo beseda, ki je ne razumejo, za človeka, ki ga spremlja iz dneva v dan, pa težko breme. Zato je za uspešno reševanje te problematike pomembna tudi aktivna vloga invalidov pri reševanju lastnih težav, dokaz za to pa je Zveza gluhih in naglušnih Slovenije skupaj z regijskimi društvi. Dimovski je povedal, da bil zvezi že podeljen status invalidske organizacije, v teh dneh pa bo dobila tudi odločbo, s katero bo v skladu z zakonom o invalidskih organizacijah prepoznana kot reprezentativna invalidska organizacija za gluhe v Sloveniji. Opozoril je tudi, da je kljub velikemu napredku na tem področju potrebno še veliko narediti, in sicer v dialogu med državo in invalidskimi organizacijami.

Vir: STA 18.09.2004

Znakovni jezik – govorica gluhih. Komunikacija ali sporazumevanje je izmenjava informacij. Če prikličemo v spomin komunikacijo v vsakdanjem življenju, hitro ugotovimo, da se ljudje sporazumevamo na različne načine in na različnih ravneh. Največ uporabljamo govorni jezik, toda prenašanje informacij je veliko več kot samo izgovarjanje besed - sestavljajo ga še mimika in drugi gibi telesa, tudi znaki in simboli. 

Mahanje z roko v znak pozdrava, preteče žuganje s kazalcem, palec, obrnjen navzgor, so samo nekateri primeri. Človek uporablja kretnje, znake, simbole, pomožne gibe rok in vsega telesa, da se izrazi bolje, natančneje. Ali bi komu lahko razložili, kako se zavežejo vezalke, in pri tem sedeli na rokah? Si predstavljate, da komu razložite, kaj so spiralne stopnice, pri tem pa imate roke v žepih? Ste že videli borzne posrednike, kako se sporazumevajo v prepolni dvorani?

Te znane primere iz vsakdanjika sprejemamo kot nekaj normalnega. Toda ste kdaj videli osebi, ki se pogovarjata v znakovnem jeziku? Morda ste na televiziji videli tolmača za gluhe in naglušne osebe? So se vam nekateri znaki in gibi rok zdeli razumljivi, ste celo pomislili, da gre za nekakšno pantomimo? Znakovni jezik sicer ni pantomima, čeprav ji je v nekaterih pogledih podoben. 

Predsodki

Znakovni jezik je jezik, sestavljen iz gibov rok in telesa, izrazov obraza, ročne abecede in znakov, ki ima lastno slovnico in sintakso. Strokovni krogi ga priznavajo kot enakovrednega govornemu jeziku, med ljudmi pa še vedno velja, da je znakovni jezik manjvreden govornemu in da ne zadošča za dobro komunikacijo. Takšno zmotno mnenje pogosto temelji na predsodkih.

Kretnja = beseda

Univerzalni znakovni jezik ne obstaja, saj se vsak znakovni jezik razlikuje od drugih, podobno kot so različni govorni jeziki. Slovenski znakovni jezik je jezik manjšine v Sloveniji in se razlikuje od knjižnega jezika tako, kot se med seboj razlikujejo svetovni jeziki: po besedišču, slovnici in pomenoslovju. V znakovnem jeziku predstavljajo kretnje to, kar so pri govornem izražanju besede.O zgodovini slovenskega znakovnega jezika vemo bolj malo, znano pa je, da so se v skupnem kulturnem prostoru šolali slovenski in avstrijski gluhi. Ker sta bila slovenski in nemški jezik že takrat kontaktna jezika, še zdaj pri obeh najdemo nekatere podobne kretnje. 

Oblike znakovnega jezika

Kretnje so lahko naravne in so v številnih jezikih podobne in dogovorjene. Primer naravne kretnje za žensko je denimo prijem z roko za ušesno mečico, kar simbolizira nošenje uhana.
V Sloveniji obstajata dve obliki znakovnega jezika:
1. Slovenski znakovni jezik je znakovni jezik gluhih ali pogovorni jezik gluhih s povsem svojimi slovničnimi pravili, ki niso enaka pravilom slovenskega jezika.
2. Znakovno podprt slovenski jezik (Sign Supported Speech ali Signing Exact Slovene), je način komuniciranja, pri katerem znakovni jezik dopolnjujejo s kretnjami in gre torej za dobesedno prevajanje slovenskega jezika z besediščem slovenskega znakovnega jezika. Ta oblika je veliko v rabi v javnih situacijah (televizija, javni shodi in prireditve). 

Sodni postopki

Drugi primer uporabe znakovnega jezika v javni rabi so sodni postopki. V Sloveniji delujeta dva sodno zaprisežena sodna tolmača za znakovni jezik. Po njunem pripovedovanju je prav v teh zadevah potrebna največja prilagoditev tolmača uporabniku, pri čemer igra pomembno vlogo izobrazba gluhe oseb. 

Izobraževanje za gluhe

Izobraževanje je za gluhe, ki se zaradi komunikacijske oviranosti srečujejo s številnimi težavami pri zaposlovanju, še toliko pomembnejše. Strokovnjaki so ugotovili, da se otroci, ki so že od zgodnje mladosti izpostavljeni različnim jezikovnim sistemom, pri učenju govora veliko uspešnejši. V Sloveniji model dvojezičnega izobraževanja gluhih, pri katerem uporabljajo dva povsem samostojna jezikovna sistema, za zdaj poteka šele v projektni obliki.Vsi znakovni jeziki temeljijo na osnovnih prvinah, ki so:
- kretnje (znaki),
- mimika obraza,
- gestura zgornjega dela telesa (ameriški izraz za pantomimo),
- artikulacija in
- prstna abeceda. Znaki (kretnje) se v posameznih jezikih razlikujejo glede na izvor. 

Simultana metoda 

Vzporedno uporabo znakovnega jezika pri komuniciranju z učenci ali pri branju besedila v slovenskem knjižnem jeziku imenujejo simultana metoda (v surdopedagogiki je to metoda del totalne komunikacije). Ker kot načelo učenja upošteva slovenski knjižni jezik, torej ne moremo govoriti o sporazumevanju v slovenskem znakovnem jeziku, ki ga v večini uporabljajo slovenski gluhi. Simultano metodo v zadnjih desetih letih veliko uporabljajo v specializiranih ustanovah ter pri sporočanju informacij gluhim v javnosti (televizijske oddaje, javne prireditve). Toda ker številni člani gluhe skupnosti slovenščine ne obvladajo dovolj dobro, je sporočilnost takšnega sporazumevanja manjša. Zato bi morali težiti k zbornemu znakovnemu jeziku, ki bi se razlikoval od pogovornega znakovnega jezika, ugotavlja Bojana Globačnik iz vladnega urada za invalide in bolnike.

Pomanjkljiva standardizacija 

Slabost slovenskega znakovnega jezika je predvsem pomanjkljiva standardizacija. Tako je njegovo področje zoženo predvsem na izpolnjevanje socialnih potreb, medtem ko ga veliko manj uporabljajo v procesu izobraževanja. K standardizaciji v Sloveniji veliko prispevajo televizijske oddaje gluhih, ki jih vodijo gluhi sami. Za razvitejše evropske države in ZDA velja, da so uporabniki znakovnega jezika vešči tudi pisnega koda v enem ali dveh glasovnih jezikih. Švedski sistem šolanja gluhih temelji na zgodnjem učenju jezika skozi dvojezično izobraževanje. Na potrebo po sistematičnem razvoju znakovnega jezika najglasneje opozarjajo na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in v Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije. V sodelovanju z Ministrstvom RS za šolstvo, znanost in šport uvajajo znakovni jezik kot izbirni predmet pri izobraževanju gluhih. Na državni ravni so ustanovili Strokovni svet za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki pripravlja področne zakonodaje glede uveljavljanja znakovnega jezika, spremlja izobraževanje in usposabljanje tolmačev ter razvoj in uporabo znakovnega jezika v izobraževalnih programih in ustanovah. 

Tili Kojić

[ Na vrh ]

Naglušne osebe so edinstvena, a hkrati  heterogena skupina, s potrebami in eksistenčno realnostjo, ki so drugačne od tistih, ki so socialno ali kulturno gluhi. Seveda imajo ljudje z različnimi stopnjami izgube sluha veliko skupnega in seveda so ljudje s pomešanimi ali prekrivajočimi se identitetami na podlagi osebnih realnosti, ampak ta siva področja ne bi smela ovirati tehtnih posplošitev, ki se jih da narediti. Naglušnost, z drugimi besedami, ni nekakšna ''manjša'' manifestacija gluhote, ampak enota invalidnosti sama zase.

Od vseh zmešnjav, ki se pojavljajo v zvezi z naglušnimi osebami, ima ta, verjamem da, najbolj obsežne posledice. Mnogo vladnih birokratov in izobraževalcev ne marajo, ali ne razumejo potrebe po tem razločevanju. Veliko raje združujejo gluhe in naglušne v eno kategorijo. Ustvari se veliko bolj urejen sistem kvalifikacije in prepreči dražje možnosti zagotavljanja posebnega programa in različnih uslug za obe skupini.

Pomemben razlog zakaj ne moremo z lahkoto definirati  ''osebne in socialne identitete'' naglušnih oseb je ravno v tem, ker jih - nas -  je tako veliko v naših družbah. V ZDA je ocenjeno, da ima skoraj eden od desetih ljudi izgubo sluha, ki je dovolj velika, da ovira komunikacijo v nekaterih situacijah. Predvidevam, da je pojavnost izgube sluha vsaj tako velika, če ne celo večja v drugih državah sveta. V vsaki družini in v vsakem socialnem krogu obstajajo ljudje z izgubo sluha; resnično je izguba sluha ena od najbolj pogostih dveh ali treh okvar, ki prizadenejo ljudi. Je tudi, morda, najbolj nerazumljena, deloma verjetno zato, ker je tako pogosta. Ko smo preživeli celo življenje z babico ali partnerjem, na primer, preprosto ne pričakujemo, razumemo, ali vemo kako ravnati z načini vedenja,  zaradi izgube sluha, ki se pojavi kasneje v življenju. Poimenovana je bila '' Nevidno Stanje'', ne zato, ker okvara slušnega sistema ni vidna našim očem, kar seveda je, ampak prvenstveno zato, ker so njeni učinki lahko tako narobe razumljeni celo s strani oseb, ki so same prizadete z njo. 

Ljudje večinoma razumejo koncept popolne gluhote, to je nezmožnosti slišati kakršenkoli zvok. Z razumevanjem nočem namigovati, da je večina populacije razumevajoča do težkega položaja popolnoma gluhih oseb, ali da se družba, kot celota, obnaša občutljivo in primerno do njihove situacije, ampak zgolj, da je koncept popolne gluhote veliko lažje razumeti, kot pa delno, posebno kasnejšo razvijajočo se izgubo sluha.

Slušno obnašanje ljudi, ki so popolnoma in fiziološko gluhi je konsistentno: ko se pojavi zvok, ne reagirajo – pika. Ne velja pa za ljudi z delno izgubo sluha, tiste, ki so naglušni. Lahko se, lahko pa se ne odzivajo na določene zvoke, ali govor, ali pa druge akustične stimulanse, odvisno od takih dejavnikov, kot je razdalja, raven in spekter tekmujočih glasov, stopnja izgube sluha in oblika avdiograma in učinkovitost njihovih osebnih slušnih pripomočkov. Njihove govorne in jezikovne sposobnosti bodo različno prizadete glede na to kdaj se je izguba sluha pojavila,  v otroštvu ali v odrasli dobi, stopnjo in naravo njihove izgube sluha in učinkovitost nadaljnjih terapevtskih programov. Kljub tem razlikam in kljub njihovi samo-identifikaciji, jih lahko označimo, kot ''naglušne'', če razvijejo svoje jezikovne sposobnosti skozi slušni kanal in če so sposobni razumeti verbalna sporočila samo s poslušanjem.

Poleg razlik v sami stopnji izgube sluha, je to, ali se je izguba pojavila pri otroku, ali pri odraslem, tisto kar ima največji vpliv na posledično vedenje.Tok življenja, s katerim se soočajo naglušni otroci s prirojeno izgubo sluha, ali pridobljeno pred osvojitvijo govora, je precej drugačen od tistega, ki se postavlja pred ljudi, katerih izgube sluha so se pojavile kasneje v življenju. Čeprav lahko upravičeno obe skupini imenujemo ''naglušni'', bodo vprašanja osebne in socialne identitete precej različna.

Zapletena in pogosto odločujoča za kasnejše odločitve v življenju so otroške zgodnje življenjske izkušnje; ko prvič opazimo izgubo sluha pri otroku, ne vemo ali bo otrok kasneje deloval kot naglušen ali gluh. To je v veliki meri odvisno od narave in strokovnosti izobraževalnega in terapevtskega programa, katerega je deležen otrok. Vidimo in v zadnjih 40 letih sem osebno videl veliko potencialno naglušnih otrok, ki funkcionirajo kot izobraževalno in socialno gluhi zaradi neprimernih izobraževalnih programov, posebej v slabi uporabi otrokovega ostanka sluha (Ross, 1990; Ross, Bracket & Maxon, 1991). Te otroke smatram za trpeče za '' iatrogenijo'', to je z zdravljenjem povzročena gluhota - ali v tem primeru, pomanjkanje primerne obravnave. V ekstremnih primerih je, kljub pomembnim količinam ostanka sluha, veliko teh otrok nerazločljivih od tistih z malo ali nič ostanka sluha, fiziološko gluhimi. Konec koncev je obstoj ostanka sluha tisto, kar loči te otroke od popolnoma gluhih in če je ostanek sluha zanemarjen, ali neprimerno stimuliran, postanejo razlike med njimi neopazne. Ko ti potencialno naglušni otroci odrastejo, zavzamejo mesto v družbi gluhih, v kateri najdejo svojo osebno in socialno identiteto. Za vse namene in uporabo so ''Gluhi''.

Ampak, za naše potrebe tukaj, predvidevajmo, da otrok pride iz svojega predšolskega programa, kot funkcionalno naglušna in ne gluha oseba – poudarjam predšolski, ker je za otroke s prirojeno izgubo sluha to najpomembnejše obdobje izobraževanja – in je izobraževan v rednih osnovnih in srednjih šolah. Kako se ti otroci spopadajo z vprašanji identitete, ki se jim lahko pojavijo med in po vpisu kot naglušen otrok v redno šolo?

To so otroci, ki so pogosto označeni kot ''pozabljeni'' (Davis, 1990). Zdijo se in tudi res so boljši v govoru, jeziku, in šolskih testih, kot pa gluhi otroci, kljub temu, da so tipično slabši na teh področjih od normalno slišečih otrok. Pogosto je naglušen otrok lahko edini tak otrok v razredu, ali na šoli. So edini, ki nosijo slušne aparate in aparate za avditorni trening; še nadalje so označeni, ker so tisti, ki jih pogosto kličejo iz razreda k dodatnim inštrukcijam; in ker včasih ne morejo slediti hitri konverzacijski izmenjavi, šalam in idiomom njihovih normalno slišečih vrstnikov, so lahko, ali  pa se doživljajo izključene iz večje skupine. Zato ker je bila primarna oblika njihovega začetnega-lingvističnega razvoja slušna, so bolj podobni normalno slišečim vrstnikom, kot pa gluhim otrokom, katerih osnovna oblika komunikacije temelji na  vizualnem. Zaradi tega, ker izgube sluha naglušnih otrok pogosto delujejo kot ovira do popolne vključenosti v večjo skupino, se lahko počutijo izključeni iz ''glavnega toka'' in se, v resnici, počutijo ''gluhe''. Ampak niso gluhi in vedo, da niso gluhi. V resnici lahko sploh ne poznajo nobenih gluhih oseb.

Ti otroci imajo težave z osebno in socialno identieto in čeprav sem velik zagovornik tega, da te otroke vključujemo v redne ali prilagojene redne šole, jim nič ne pomagamo, če ignoriramo stvarnost, ki jih lahko čaka. Po drugi, dobri strani pa jim lahko olajšamo pot: lahko zagotovimo, da smo naredili največ iz njihovega ostanka sluha; lahko jim preskrbimo dodatne in obogatene inštrukcije; lahko izobražujemo normalno slišeče vrstnike o stvarnosti tistih s poškodbo sluha; lahko naglušnemu otroku pomagamo zgraditi samozavest z usmeritvijo na področja na katerih blesti; lahko zelo trdo delamo za spodbudo samo-sprejemanja, ker s tem pride tudi verjetnost sprejetosti s strani vrstnikov; in končno lahko poskrbimo, da se ''spomnimo'' njihovih posebnih potreb in problemov. Uspeti v običajni šoli ni lahko in ni neboleče, ampak prinaša nagrade. Akademske sposobnosti povprečnega naglušnega otroka so veliko večje od akademskih sposobnosti povprečnega gluhega otroka. Ko naglušni otroci končajo šolo, imajo veliko več poklicnih možnosti, s posledično višjim socialno-ekonomskim statusom od gluhih oseb. In, morda najpomembneje, zdaj imajo sredstva in priložnosti, da izbirajo – svojo identiteto, višjo izobrazbo in svoj poklic (Ross, 1992).

Vem, da vsi vemo za naglušne otroke, delno ali morda celo popolnoma vzgojene v rednih šolah, ki se odločijo za priključitev h družbi gluhih. To so ponavadi otroci, ki so se počutili najbolj izključene, najbolj odrezane od svojih normalno slišečih vrstnikov; njihovi spomini na prehod iz otroštva vzbujajo večinoma neprijetne in boleče asociacije. Če bi še tako želeli ignorirati te primere, je to stvarnost in jo moramo sprejeti. Dogaja se, čeprav si še tako želimo drugače. Če ti otroci kasneje najdejo svojo tolažbo in sprejetost v skupnosti gluhih, imajo vso pravico do te odločitve. Nekateri, v resnici, lahko delujejo kot most med ''Slišečim'' in ''Gluhim'' svetom. Ampak, čeprav ima na neki točki vsak naglušen otrok pravico izbrati svojo osebno in socialno identiteto, nas to ne odvezuje od osnovne odgovornosti, da pomagamo naglušnim otrokom, da do konca izkoristijo svoj potencial – kar, za njih, vključuje uporabo njihovega ostanka sluha v popolni meri. Ko to naredimo, vzpostavimo nivojsko polje za otroka, namesto, da  vnaprej določimo izbiro identitete z neustreznim in neobčutljivim zgodnjim izobraževalnim programom.

Vprašanja osebne in socialne identitete naglušnih otrok se zdijo najbolj pereča v najstniškem  obdobju. V tem obdobju se opredelijo, poskušajo odločiti kaj in kdo so in kaj bi radi postali, ko odrastejo. To je, in prepričan sem, da mi lahko pritrdijo vsi starši najstnikov in bivših najstnikov, zelo težko obdobje za vse mlade,  z ali brez okvare sluha. Še težje je  za naglušne otroke, ki se soočijo tudi z odločitvijo  o svoji slušni identiteti. Spopadejo se s konfliktom, ki ga starejši naglušni ne poznajo, in ki ga moramo vsaj priznati, če hočemo zagotoviti tem otrokom podporo, ki jo potrebujejo.

Naglušni najstniki, ki so se celo življenje izobraževali, kot naglušni dijaki v rednih šolah, lahko zelo ostro občutijo svojo ''drugačnost''. Pogosto potrebujejo udobje skupine, mlade ljudi s podobnimi težavami s katerimi se lahko identificirajo, ki jih lahko ocenijo, kot ljudi z uspehi, kljub izgubi sluha. To potrebo poskuša zadovoljiti Mednarodno Združenje Naglušnih Mladih Oseb (Intrenational Federation of Hard of Hearing Young People – IFHOHYP) in želim jim vse najbolje. Ne vem koliko članov imajo, ampak prepričan sem, da bi se strinjali, da je to le majhen del potencialnih številk. V ZDA smo imeli nekaj majhnih in izjalovljenih poskusov, da bi organizirali skupine, ki se ukvarjajo le z naglušnimi mladi osebami; nobena se očitno ni prijela. Po svoji naravi, uspešni ali ne, morajo biti to prehodni programi; ''mladi'' ljudje na našo osebno žalost (ali si ne bi mi vsi želeli zadržati svoje mladosti?) ne ostanejo ''mladi''. Neizbežno se postarajo. Več takih skupin je potrebnih, ne za vzpostavitev ''naglušne'' identitete podobne ''gluhi'' identiteti, ampak za podporo in samopomoč, nekaj kar lahko olajša njihov  prehod v  družbo.

Stvarnost biti naglušen pomeni tudi za mlade ljudi, da jih njihova naglušnost ne zapira v prepoznavno skupino, skupno identiteto, ki jo prepozna družba. Ostajajo člani družbe z različnimi sposobnostmi popolnega sodelovanja na vseh področjih. Naš cilj mora biti, da ustvarimo pogoje, ki jim bodo omogočili da bolj popolnoma sodelujejo v splošni kulturi, v vseh njenih mnogovrstnih vidikih. 

To je tudi cilj večine naglušnih odraslih, ki predstavljajo prevladujočo večino ljudi z izgubo sluha. Sebe ne vidijo izven glavnega toka  družbe. Naglušni odrasli so že oblikovali svoje povezave, zaključili izobraževanje in se opredelili  kaj in kdo so bili,  preden se je pojavila izguba sluha. Izguba sluha postane ovira, ki jim preprečuje, da bi uresničili svoja pričakovanja in željo po polnem delovanju v družbi; to ni stanje, ki določa kdo so. Njihova osredotočenost – naša osredotočenost – je k odstranjevanju ali zmanjšanju teh ovir. Drugače kot gluhe osebe, mi ne vidimo naše izgube sluha, kot stanje, ki določa našo osebnost, niti ne čutimo ponosa nad dejstvom, da imamo probleme s sluhom. 

Naša družba je polna ljudi, ki zanikajo sami sebi, da imajo težave s sluhom, ki projicirajo razloge za komunikacijske probleme na njihove komunikacijske partnerje; ti so obtoženi, da ne govorijo jasno, ali preveč nežno, ali karkoli že. Pogosto traja leta, preden nekatere naglušne osebe priznajo, da je problem v njihovih ušesih in ne v ustih drugih ljudi. Ampak brez samo-sprejetja ne bodo iskali nobene pomoči in nobene ne bodo deležni.

Tu lahko nacionalne organizacije naglušnih oseb in tudi sam IFHOH dajejo pomemben prispevek. Z dejstvom, da zagotavljamo vidnost stvarnosti naglušnega stanja, da ne čutimo nobenega občutka stigme, ali se počutimo nekako manjše ljudi zaradi naše izgube sluha. Z lastnim samo-sprejetjem, z delovanjem kot vzorniki in zagovorniki, lahko pritegnemo mnoge naglušne osebe v naši družbi, da se prenehajo skrivati, da sprejmejo in se spopadejo s stvarnostjo izgube sluha. Trenutno je naša najboljša ocena, da v razvitih državah le okoli 20 odstotkov ljudi, ki bi jih potrebovali, nosi slušne aparate. Ti odstotki, kot dobro vemo, so v razvijajočih se državah še manjši. To ni samo stvar ekonomije. Če bi bil to faktor, bi večina naglušnih oseb v razvitih državah uporabljala ojačevalnik zvoka. Problem je v resnici samo-sprejemanje. Ni lahko premakniti naglušne osebe iz njihovega samo-skonstruiranega zaboja izolacije in obupa. Med ovirami, ki jih je treba preseči je povezovanje izgube sluha z naraščajočo starostjo in betežnostjo in psihološki udarec na samozavest nekoga, ki bi ga to spoznanje lahko sprožilo.

Kolikor je to že težko, je alternativa še hujša. Ljudje v stiku z naglušno osebo se zavedajo, da problem obstaja. Opazijo narobe razumljene besede, nenavadne, ali nepotrebne odzive na govorjene pripombe, ponavljanje že obdelanega materiala, izogibanje konverzacijskim situacijam, ali poskuse dominiranja nad pogovorom – z drugimi besedami, lahko vidijo učinke izgube sluha. Če se ti drugi ljudje ne zavedajo, da je izguba sluha prvenstven razlog za tako odklonsko vedenje, potem bodo pripisali te nenavadne odzive drugim razlogom, kot je senilnost, vzvišenost, ignoranca ali duševna bolezen. Ljubša izbira se zdi očitna.

Ne mislim, da ''naglušna'' bitnost obstaja. Torej je na nek način ironično, da je prvi korak do kakršnegakoli poskusa izboljšanja za ljudi z izgubo sluha, da priznajo, da so v resnici naglušni. Ampak to kar priznavajo je stanje ne identiteta. Če smo  nacionalne organizacije naglušnih uspešne pri pridobivanju novih članov, to ne pomeni, da so sprejeli novo identiteto. Kar pomeni je to, da iščejo podporo in informacije, da lahko bolj učinkovito nadaljujejo s svojimi siceršnjimi dejavnostmi. V našo organizacijo lahko pridejo nekoliko pod stresom in premagani od učinka, ki ga je imela izguba sluha na njihovo življenje. Morda so se pojavljali spori v družini zaradi razpada komunikacije, ali pa se je nekomu spremenil celoten življenjski vzorec zaradi nezmožnosti nadaljevati prejšnje socialne, kulturne ali poklicne aktivnosti. Skupinska podpora ni mišljena  za razvoj nove identitete, ampak je namenjena pomagati osebi, da prevzame svojo prejšnjo identiteto in s tem mislim njeno prejšnji vedenjski vzorec, kolikor je to le mogoče.

Na nek način je naš uspeh z ljudmi, ki se pridružijo našim organizacijam, hkrati tudi naš neuspeh. Veliko ljudi, ki gredo skozi naše organizacije in sprejmejo koristi, ki ji skupina za samopomoč in zagovorništvo lahko ponudi, kasneje zapusti  organizacijo, potem, ko je sprejela te koristi. V skupini ne ostanejo natanko zato, ker članstvo v tej skupini ne definira njihove identitete. V tem pogledu organizacije naglušnih oseb delujejo zelo podobno, kot mnoge, a ne vse podporne skupine na splošno Ko je problem ali situacija razrešena, je občutek, da ni več nobenega smisla v nadaljnji vključenosti.

Sporočilo ki ga moramo oddajati je, da s tem, ko se nam pridružijo ne redefinirajo svoje osrednje identitete. Kar počnejo, je to, kar demokracije na splošno počnejo: skupine se formirajo v volilno telo, ki predstavlja njihove interese. In njihov interes ni, da se odcepijo od družbe, ne da razvijejo svojo sub-kulturo naglušnih ljudi, ampak, da tako oblikujejo družbo, še posebej zmanjšanje učinka izgube sluha, da so lahko sodelujoči člani širše družbe. Naglušni želijo biti del tega dela česar so od nekdaj bili, njihovih slišečih družin in prijateljev, njihove službe, njim znanega sveta in stalne priložnosti za samo-izpolnitev v vseh njenih manifestacijah.

Mark Ross, Ph.D.

Viri: 

Davis, H. (1990) Our Forgotten Children: Hard-of-Hearing Pupils in the Schools. Bethesda, MD: SHHH Publications

Ross, M. (19990). Implications of Delay in Detection and Managament of Deafness. Volta Review, 92, 69-79.

 Ross, M.,Brackett,D. & Maxon, A.B. (1991). Assessment and Managament of Mainstreame 

[ Na vrh ]

Imate veliko stikov z različnimi ljudmi, gotovo imate tudi kakšno izkušnjo z gluho osebo?

Hči ljubih prijateljev Marjana in Janje Rožanc je bila skoraj gluha deklica, česar do njenega tretjega leta niso opazili. Ko so, so se začeli pozorno ukvarjati z njo in kmalu je dobila slušni aparat. Pomislite, postala je poklicna balerina - pleše v Operi - z aparatom v ušesih! Mislim, da je to svetovni fenomen, ki kaže, da človeku kljub gluhoti lahko uspe tisto, kar si zares globoko in strastno želi. Spominjam se Tončine nagajivosti. Marjan je rad pridigal, ji govoril, kako mora živeti, kako je Kristus trpel, denimo, Tonca pa je kar izklopila aparat, pa je imela mir. Ni marala pridig in se je tako uspešno zavarovala pred njimi. 

Katere podobe - morda iz literature, saj veliko berete - stopajo pred vas, ko vidite gluhega otroka? 

Tonca me je naučila, da gluhi niso nič posebnega, in da je najbolj normalno, če se do njih vedemo tako, kot do drugih ljudi. Zato ob gluhem otroku pomislim najprej na to, kako čudovito je, da ta otrok obstaja, da živi. To je največji čudež, da smo. Lahko nas namreč tudi ne bi bilo. Pater Pavle večkrat pravi: "Dokler še prihajajo otroci na svet, Bog ni obupal nad človeštvom". In katerega koli otroka vidim, vidim v njem prav to upanje in Božjo zavezo. Ko čestitam nosečnicam in staršem z dojenčki, mnogokrat ponovim to upajočo misel patra Pavla Jakopa.

Česa imajo po vašem mnenju gluhi in naglušni, kar nam slišečim morda primanjkuje? 

Oj, mnogo imajo, česar mi nimamo v taki meri. Bog pravično deli: kjer nekaj vzame, da drugje v obilju v zameno. Tako da je sleherna naša pomanjkljivost Božji dar. Gluhi bolje opazujejo in ker so dobri opazovalci, pogosto veliko več vidijo. Gluhi živijo v tišini, ki jih lahko spodbuja v najgloblji notranji mir - ta se namreč brez prave tišine ne more poroditi. Gluhi ob še tako temperamentnih srečanjih ne zganjajo hrupa - za kar smo jim lahko iskreno hvaležni. Kajti po mojem je eden najhujših onesnaževalcev sodobnega časa - če ne morda celo najhujši! - prav hrup. Trpim, ko stopim v trgovino, v frizerski salon, v gostilno ... pa povsod navit radio z neumnim komercialnim programom. Grozno! V gostilni vedno prosim, naj utišajo glas, saj se v hrupu ne da pogovarjati. Gluhi imajo izrazitejšo mimiko, intenzivno gestikulirajo - zato je lažje brati njihovo počutje in prepoznavati njihova čustva. In vzeti jih gre tudi bolj zares kot tiste, ki se z besedami skrivajo in prekrivajo. Telesna govorica je veliko bolj zgovorna kot besedna! Raziskovalci pravijo, da samo 7 do 8 odstotkov sporočila tvorijo besede, kar 55 odstotkov pa pove telesna, neverbalna govorica. Gluhi zato lahko povedo več in so bolj resnični kot slišeči, glasno govoreči in skrivajoči se za besedami. 

Se Vam zdi, da gluhi drugače molijo od slišečih? Bi mi s svojo žensko intuicijo lahko svetovali, na kaj je treba biti pozoren pri poučevanju gluhih otrok?

Podobno kot pri slehernemu človeku, naj bo otrok ali odrasel, slišeč ali gluh. Ko komuniciramo s sočlovekom, smo v dialogu z njim le v primeru, če nismo pri sebi (današnji individualizem, narcisizem in egocentrizem pa spodbujajo prav to!), ampak pri drugem, če pred jaz stoji TI. Ta TI se želi čutiti sprejet, resno obravnavan, slišan in viden. In ta občutek smo mu preprosto dolžni dajati. Ga resno obravnavati, čeprav je še majhen otrok in slep ali gluh ali v invalidskem vozičku ali ... Mu pozorno prisluhniti - zato spodbujam vaše prizadevanje, da bi se naučili govorice gluhih! -- in ga gledati v oči. Se pravi v njegovo dušo, nenehno zavedajoč se, da je ta duša drugačna od naše, da je krhka in ranljiva, da je skrivnostna. In da nas potrebuje. Kajti vsak človek potrebuje drugega, saj nam zunaj medčloveških odnosov ni živeti. Potemtakem gre za to, da z gluhim (ali pa s slišečim) otrokom vzpostavimo pristen medsebojni odnos, razmerje, v katerem se ustvarja bližina, razumevanje in sprejemanje. Bog blagoslovi take odnose in take ljudi, ki jih hočejo ustvarjati! Biti resnično z ljudmi in za ljudi, je namreč izbira. Je etična odločitev. Vi, dragi pater Bogdan, ste se s svojim zavzemanjem za gluhe in naglušne odločili prav za to. To odločitev spoštujem in sem ganjena, ko vas spremljam pri vašem zavzetem delu. In še o molitvi: Ne molijo samo gluhi drugače od slišečih, ampak prav vsak človek naj bi molil po svoje. Žebranje obrazcev je avtomatizem, globok dialog z Bogom pa je vedno znova enkratno osebno dejanje. Samo Bog ve, kdaj sem resnično zavestna in prisotna molilka, in samo moje srce ve, kdaj je ob molitvi vztrepetalo, ker je začutilo ljubeč božji objem in njegovo brezpogojno Ljubezen. Bog je Ljubezen. In molitev je most k njej, ki ga - s pomočjo Cerkve, lahko pa tudi brez nje - vzpostavlja sleherno odprto, ranljivo, iskreno srce.

Vzemimo hipotezo, da bi postali ministrica za šolstvo. Kateri zakon bi najprej poslali v parlament in kaj bi storili za otroke s posebnimi potrebami?

Pa ste me našli! Enkrat sem že bila ministrica za šolstvo, taka "v senci" pri "vladi v senci" revije ONA. Prvo, kar sem naredila, je bil protest zoper šolo, ki uči tekmovati, ki spodbuja individualizem in karierizem, ki dostikrat uči to, kar za življenje sploh ni potrebno. Šolo za življenje hočemo, sem pisala. In šolo, v kateri se bodo otroci učili solidarnosti in sočutja, ne pa tekmovalnosti. V pičlih treh tednih (ali manj) smo zbrali več kot tri tisoč podpisov zoper točkovanje v šolah in jih na odmevni javni tribuni izročili takratnemu šolskemu ministru dr. Šturmu. Ta je našo sugestijo takoj upošteval in razveljavil zakon o točkovalnem sistemu. A kaj, ko je kmalu prišel nov stari minister in je bilo spet vse po starem. Strašno! Aktivno delujem pri gibanju JUNIJSKA LISTA, ki se zavzema za invalide, bolne, na rob odrinjene, stare in mlade, brezposelne, otroke. Potemtakem tudi za gluhe in slušno prizadete. Upam, da bomo prišli v parlament, in potem bomo nemudoma zahtevali drugačno šolsko zakonodajo. Šolo za življenje! Šolo za solidarnost, razumevanje, sočutje. Šolo, ki bo pomagala rasti učencem ne v ljudi, ki se znajo piflati, in to pogosto nepotrebne podatke, ampak šolo, ki bo vzgajala za ustvarjalnost, svobodo in radost bivanja. Ki bo učila, da smo kljub značajskim, spolnim, verskim, rasnim razlikam po svojem bistvu vsi ljudje z enakimi potrebami: biti ljubljeni, sprejeti, živeči v deželi socialno čutečih ljudi. Kakopak bi v zakonodaji predlagala, da naj imajo vse šole velik poudarek na prostovoljnem delu. Ko gredo otroci na obisk k starim v domove upokojencev, ko hodijo k hudo bolnim v bolnišnice, ko nosijo iz trgovine domov živila invalidnim in onemoglim - oj, takrat se godi najpomembnejša reforma na svetu -- reforma srca! In te reforme smo potrebni vsi, od posameznikov do skupnost, družbenih in zasebnih ustanov do Cerkve in države Slovenije. Na Slovenskem danes pri tej arogantni vulgarno kapitalistični neoliberalni oblasti ni v ospredju človekovo dostojanstvo, kar za državo, kakršno vidi Junijska lista, velja na prvem mestu. Ja, to bi hotela sprementi! 

Vas smemo kdaj povabiti na naša srečanja? S čim bi nas obogatili?

Seveda me smete povabiti! Rade volje bom prišla (le v koledarju bom morala najti ustrezen termin za to!), saj sem prava socialna potovka - ne vem v katerem kraju še nisem bila, pa naj sem obiskala šolo, župnišče, prostovoljke, ki delajo z rakavimi bolniki, medicinske sestre ... S čim vas lahko obogatim? Prav z enakim, s čimer lahko obogatite vi mene: s samo seboj. Največji dar človeku je sočlovek. Biti človek s človekom čisto zares, brez mask in poz, da srce začuti srce, dlan poboža tvojo/mojo roko, biti tu in zdaj, zaupljiv, da je vse prav, kot je ... Si lahko damo kaj dragocenejšega? Ker v to tako trdno verjamem, smo JUNIJSKI LISTI pripisali - AMBASADORJI LJUDI. K vam bo torej prišla na obisk in klepet take vrste ambasadorka. In vem, da se bom počutila kot med svojimi. Kajti tisti, ki delajo z ranljivimi, z navidez drugačnimi, tisti postajajo z njihovo pomočjo vsak dan boljši ljudje. Tudi to je dar, ki nam ga prinašajo gluhi in naglušni ljudje. Hvala jim! In hvala Bogu, da nas povezuje in uči, da eni druge potrebujemo, in da človeka brez sočloveka ni!

Intervju za revijo gluhih in naglušnih ODPRI SE! 
(Letnik III, september 2004)

[ Na vrh ]

Google prevod

enfrdeitsl

Iskanje

Kje smo

Glavni trg 11, 8000 Novo mesto

Uradne ure in kontakt

Ponedeljek  08:00 - 14:00

Torek          08:00 - 14:00

Sreda          10:00 - 12:00

                   14:00 - 16:00    

GSM: 041 340 267

TEL: 07 332 47 77

dgnnm56@gmail.com

Klicni center za oseb z okvaro sluha

URL: Klicni center

GSM: 031 777 600

Zahvala

Zahvaljujemo se vsem, ki ste v letu 2016 podarili 0.5 % dohodnine. Naprošamo občane, da darujejo Društvu oseb z okvaro sluha Dolenjske in Bele krajine.

Sofinancerji

FIHO

 logo gns

monm

Občina Metlika grb Občina Semič grb

Občina Šentjernej grb Obcina Mirna

Obcina Skocjan grb

Sledite nam

                

Kdo je na strani

Na strani je 143 gostov in ni članov .