Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Nekaj društev, ki delujejo na področju socialnega varstva, se je skupaj obrnilo na novomeškega župana Gregorja Macedonija in ga pozvalo, naj občina ne prekinja dosedanjega načina sofinanciranja zaposlitev prek javnih del, saj je brez tovrstne pomoči ogrožen obstoj marsikaterega programa, namenjenega prav najbolj ranljivim skupinam naše družbe. Bilo je konec lanskega leta, a župan si ni premislil, po devetih mesecih pa so se z občine pohvalili, da so na ta način sami zaposlili deset novih sodelavcev.

Pod okriljem Regijskega NVO centra so novomeško združenje Rdečega križa, novomeški enoti Šenta in Ozare, Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine ter Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) ob koncu minulega leta vodstvom MO Novo mesto opozorili, da so ogroženi programi, ki skrbijo za starostnike, Rome, gluhe in naglušne, bolne, revne in ostale ranljive skupine naše skupnosti. Gre za programe z dolgoletno tradicijo, ki jih izvajajo tudi s pomočjo zaposlitev delavcev prek javnih del. »Doslej je veljalo, da smo se društva prijavila na razpis zavoda za zaposlovanje, ki je zagotovil 75 odst. njihovih plač, ostalo pa lokalna skupnost oziroma občina. Konec lanskega leta je zavod število teh zaposlitev omejil na število sicer zaposlenih v društvu in že tu je bilo marsikatero odrezano od razpisa, saj premorejo kvečjemu enega zaposlenega, hkrati pa je zavod delež sofinanciranja zaposlitve znižal na 65 odst. Potem pa je prišlo še presenečenje s strani občine, ki se je odločila obdržati 25-odstotno podporo, tako so morala društva zagotoviti 10 odst. za plače, pa še polovico regresa,« je poslabšanje razmer pri delovanju nevladnih organizacij v letošnjem letu za Dolenjski list povzela Tina Cigler iz Regijskega NVO centra.

BREZPLAČNI PROGRAMI

V skupnem pozivu so namreč opozorili, da lastnih sredstev za take namene nimajo, saj so vsi njihovi programi za uporabnike, šlo pa naj bi za skupaj več tisoč ljudi, brezplačni. Hkrati so opozorili, da jim bo odločitev MO Novo mesto povzročala težave pri naslednjih razpisih, na katerih so običajno prejemali sredstva za izvajanje posameznih programov, saj ti terjajo dokazila o 20-odstotni podpori lokalne skupnosti, ki je po novem nimajo. »Morda se sliši nenavadno, a društva teh okvirnih 1.500 evrov več, kolikor morajo nameniti za zaposlitev nekoga prek javnih del, enostavno nimajo. Pričakovati od društva, ki edino na območju celotne regije skrbi na primer za gluhe in naglušne, ima zaposleno zgolj eno strokovno delavko in uporabnikom nudi brezplačne storitve, da bo na trgu s takšnimi programi našlo interes sponzorjev ali drugo obliko zaslužka, je nerealno. Varčevanje pri najšibkejših je kratkovidno, saj ima lahko dolgoročne posledice. Dokazano je, da se ob odsotnosti socialnovarstvenih programov, ki jih izvajamo večinoma nevladniki, poveča število težav, hospitalizacij ipd.,« doda Ciglerjeva.

Kot omenjeno, je poziv poslalo skupaj pet društev oz. združenj in vsako utemeljilo svoje delovanje, izvajanje programov, število uporabnikov in posledice odločitve lokalne politike. A ni zaleglo, odgovora na svoj dopis z rotovža niso niti prejeli. »Naše argumente smo nevladnim organizacijam pojasnili že pred pozivom,« so na to odgovorili iz županovega kabineta, mi pa smo preverili, kako so se društva znašla po novem, in predvsem, kaj jih čaka v prihodnjem letu.

OKRNJENI PROGRAMI

»Ni lahko in pri pomoči gluhim ter naglušnim smo šli nekaj korakov nazaj. Že tako nismo imeli lahkega dela, delavec prek javnih del se pri nas v delo uvaja vsaj pol leta, tu je potrebno znanje znakovnega jezika. Sedaj smo ostali še brez te pomoči in naši uporabniki - večinoma pa gre za stare ljudi, marsikdo tudi prevoza nima -, ki prihajajo tudi od drugod, naletijo na zaklenjena vrata pisarne,« je povedala Vesela Banič iz regijskega društva gluhih in naglušnih, ki vključuje okoli 300 invalidov sluha.

»Glede na županove kriterije si javnih delavcev v letošnjem letu nismo mogli privoščiti, prej smo imeli zaposlena dva,« je dodala Zlata Dragan, vodja novomeške enote Pisarne za informiranje in svetovanje društva Ozara. To pomaga ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem razvoju, število uporabnikov njihovih brezplačnih programov narašča, mesečno jih obišče med 50 in sto ljudi. »Prizadel nas je že razpis zavoda, zaradi novih omejitev smo lahko zaposlili le dva delavca prek javnih del, potrebovali pa bi jih več. Gre za majhna sredstva za občino, prihranek neznaten, za nas pa znatna, saj nismo planirali teh odhodkov. Naša organizacija skrbi in pomaga samo ranljivim skupinam, za katere sistemsko ni poskrbljeno in so na žalost odvisni od humanitarnih organizacij,« je pristavila Barbara Ozimek iz novomeškega združenja Rdečega križa, kjer so imeli prej dva javna delavca več. Predvsem pa je izpostavila težavo, ki jih čak a na državnih razpisih, saj ne bodo mogli dokazati 20-odstotnega sofinanciranja lokalne skupnosti, podobno pa je poudarila tudi Andreja Luštek, strokovna vodja programa Dnevni center za otroke, ki deluje pod okriljem DRPD: »Naše programe koristi okoli 120 uporabnikov dnevno, brez zaposlenih prek javnih del ne gre. Z občino smo se kasneje dogovorili, da nam pomaga pet delavcev, ki so jih oni zaposlili prek javnih del, a težave bodo na naslednjih razpisih.«

»Spremembe, ki smo jih pripravili, so bile uvedene z namenom, da društva postanejo bolj ambiciozna tudi pri pridobivanju zunanjih virov sredstev (EU, država), saj v MO Novo mesto na tem področju poznamo le redke dobre prakse. Želimo, da imajo sredstva, ki jih namenimo za katero koli področje, čim večji multiplikativni učinek. Menimo, da je potrebno naše nevladne organizacije ustrezno usposobiti tudi za pridobivanje zunanjih virov sredstev (ne pa zgolj občinskih). Podporo pri tem jim že nudi jo v Regijskem NVO centru, zato pričakujemo, da bodo aktivno pristopili h koriščenju storitev centra, ki jih sofinancira MO Novo mesto,« so razloge za svojo odločitev pojasnili v županovem kabinetu. Predstavnike nevladnih organizacij za naslednje leto skrbi, da bo občina takšen sistem obdržala in da lokalna skupnost ne bo več v celoti sofinancirala tovrstnih zaposlitev, kot je veljajo do letos. »Ponavljamo, po naših podatkih je bil učinek našega sofinanciranja v celotnem sistemu javnih del in podpore organizacijam uspešen, saj smo za javna dela namenili več sredstev, javnim zavodom pa omogočili, da s kakovostnimi programi vstopijo v sistem zaposlitev. Zato bomo ukrep nadaljevali tudi v letu 2017,« so strahove društev potrdili na rotovžu in dodali, da so lani za sofinanciranje programa javnih del namenili dobrih 120.500 evrov, v letošnjem letu oz. do 31. avgusta pa 113.000.

Članek je bil objavljen v 38. številki Dolenjskega lista 22. septembra 2016

Mirjana Martinović

[ Na vrh ]

 

V sredo, 4. marca 2015, so v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, pred mednarodnim dnevom žena, v sodelovanju z Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, pripravili pravljični večer za odrasle s pomočjo slušne zanke in tolmača.

V Trdinovi čitalnici novomeške knjižnice je že tri mesece vgrajena slušna zanka, ki uporabnikom slušnih aparatov omogoča boljšo slišnost in razumljivost izgovorjenega. Slušna zanka je za slabše slišečo publiko s slušnimi aparati nepogrešljiv pripomoček, saj omogoča nemoteno in diskretno spremljanje prireditev, strokovnih predavanj, delavnic ter preostalega prireditvenega programa, ki je v knjižnici na voljo.

Zbrane je na začetku večera pozdravil direktor knjižnice gospod Borut Novak, ki je obiskovalkam čestital ob mednarodnem dnevu žena, vodja Oddelka za mladino v knjižnici gospa Helena Brulc je spregovorila o preteklem sodelovanju knjižnice z Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine ter poudarila možnosti nadaljnjega plodnega sodelovanja, predsednik društva gospod Vladimir Kastelec pa je vse obiskovalke presenetil s tulipani in iskrenim voščilom.

Pravljični večer je voditeljica Carmen L. Oven otvorila z avstralsko pravljico Kako je nastal didgeridoo, Janja iz Društva za gluhe in naglušne je nastopila z japonsko pravljico Razmišljujoča čaplja, na koncu pa smo prisluhnili še Trdinovi Gospodični, ki ni pomladila le gospe v pravljici, temveč vse poslušalke, predvsem v srcu.

Navdušenja nad pravljicami tekom večera ni manjkalo. Vidno ganjene obiskovalke so le še en dokaz, da s pravljicami vedno znova pobožamo srce otroka v sebi, ki je – če le želimo, večno mlado in razigrano.

Za glasbeno popestritev pravljičnega večera je poskrbel Robert Oven, ki je zaigral na didgeridoo - inštrument, ki ga gluhi ali slabše slišeči lahko tudi začutijo.

V knjižnici so se ob koncu razveselili tudi pohvale s strani društva, da slušna zanka deluje idealno.

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

[ Na vrh ]

Obisk društva gluhih in naglušnih

10. 6. 2010 so nam predstavniki iz društva gluhih in naglušnih Dolenjske, Posavja in Bele krajine predstavili življenje in ovire s katerimi se srečujejo njihovi člani. Tolmač nam je z znakovnim jezikom (gibi rok) prevajal slišano besedo. Predstavili so nam pripomočke, ki jih gluhi uporabljajo v vsakdanjem življenju (budilka z svetlobnim efektom, zvonec…). Sami smo poskusili z prstno znakovno abecedo sestaviti nekaj besed. Spoznali smo gibe za nekatere besede, poslušali pravljico in opazovali gibe tolmača za posamezno besedo. Ugotovili smo, da je v svetu tišine kar nekaj ovir, ki jih morajo gluhi in naglušni s pogumom premagati.

[ Na vrh ]

NOVO MESTO - Ob mednarodnem dnevu gluhih je včeraj v Kulturnem centru Janez Trdina v Novem mestu potekala slavnostna akademija, ki jo je ob 48. letnici svojega delovanja pripravilo novomeško društvo gluhih in naglušnih. Prireditve so se udeležili predstavniki regijskih društev gluhih in naglušnih, slavnostni govornik pa je bil minister za delo, družino in socialne zadeve Vlado Dimovski. Opozoril je, "da je gluhota za mnoge ljudi samo beseda, ki je ne razumejo, za človeka, ki ga spremlja iz dneva v dan, pa težko breme". Zato je za uspešno reševanje te problematike pomembna tudi aktivna vloga invalidov pri reševanju lastnih težav, dokaz za to pa je Zveza gluhih in naglušnih Slovenije skupaj z regijskimi društvi.

Dimovski je povedal, da bil zvezi že podeljen status invalidske organizacije, v teh dneh pa bo dobila tudi odločbo, s katero bo v skladu z zakonom o invalidskih organizacijah prepoznana kot reprezentativna invalidska organizacija za gluhe v Sloveniji. Ministrstvo je sicer za zagotovitev enakih možnosti invalidov in tistih, ki to niso, že pripravilo zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika ter zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki sta sicer že v veljavi, v pripravi pa je zakon o izenačevanju možnosti invalidov.

Minister je tudi opozoril, da je kljub velikemu napredku na tem področju potrebno še veliko narediti, in sicer v dialogu med državo in invalidskimi organizacijami. "V državah članicah Evropske unije je invalidska zakonodaja različna, enaki pa so cilji: nediskriminacija, socialna vključenost in neodvisno življenje. To pa so tudi cilji invalidske politike v Sloveniji, ki mora biti politika o pravicah vseh ljudi do enakeudeležbe v družbi."

Zveza gluhih in naglušnih ter novomeško društvo opozarjata, da se gluhi ter naglušni zaradi komunikacijskih ovir srečujejo s številnimi težavami, predvsem pri iskanju zaposlitve ter izobraževanju. V evidencah Zavoda za zaposlovanje RS naj bi bilo tako evidentiranih že več kot 500 gluhih in naglušnih brezposelnih oseb. Za učenje pa morajo uporabljati posebne pristope - pisno obliko študijskih gradiv, vključevanje tolmača, individualni pristop k učenju. Po njihovem mnenju pa je treba tudi dodatno izobraziti učitelje in omogočiti uporabo tehnoloških rešitev.

Med drugim gluhi in naglušni poudarjajo, da še vedno nimajo pravice do tehničnih pripomočkov. Revidirana evropska socialna listina s sklepi Sveta EU poudarja pravico invalidov do neodvisnega življenja, vključevanje v družbo in sodelovanje v življenjski skupnosti, posebno priporočilo pa se nanaša na dostopnost tehničnih pripomočkov. Velik problem pa je tudi dejstvo, da gluhi nimajo priznane invalidnine, niti dodatka za pomoč in postrežbo. Zato v zvezi predlagajo, da naj bi vsak invalid prejemal osnovno invalidnino, ki bi mu omogočala lažje vključevanje v vsakodnevno življenje. Poseben pomen zato namenjajo zakonu o izenačevanju možnosti, ki ga pripravlja ministrstvo za delo.

V Sloveniji deluje 12 regijskih društev gluhih in naglušnih, vsako leto pa je eno izmed njih organizator mednarodnega dneva gluhih. Društvo Dolenjske in Bele krajine deluje na območju desetih občin, največ članov pa je iz Mestne občine Novo mesto. Registriranih imajo 295 oseb, od tega je 72 gluhih, naglušni pa so 203 člani.

19. september 2004

[ Na vrh ]

Novo mesto - Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine danes pred novomeško Knjižnico Mirana Jarca mimoidočim predstavlja tehnične pripomočke za boljše razumevanje in komunikacijo predvsem naglušnih ljudi. Za akcijo so se odločili ob mednarodnem dnevu gluhih, saj ugotavljajo, da je naglušnost bolezen 21. stoletja. Sprožajo jo namreč preobremenitve, stres, hrup, določena zdravila.

»Ogromno ljudi je naglušnih, pa si tega ne priznajo. To bolezen spremlja ogromna stigma,« ugotavlja Vesela Banić iz regijskega društva s sedežem v Novem mestu. Opaža, da je iz leta v leto več operacij s polževim vsadkom, vendar se tisti, ki se iz gluhih prelevijo v naglušne, ne včlanjujejo v društvo.

Danes člani društva opozarjajo slišeče na številne težave gluhih in naglušnih v vsakodnevnem življenju. Država na primer ne financira tehničnih pripomočkov gluhim in naglušnim. »Naglušni imajo pravico do brezplačnega standardnega slušnega aparata, a večina doplačuje od 100 do 1500 evrov za samo en nadstandardni slušni aparata, vemo pa, da ima vsak dva ušesa,« razlaga Banićeva.

Neenakosti v primerjavi z drugimi invalidi naj bi odpravil zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet pred tremi leti, a v društvu ne vedo, zakaj se v praksi ne uresničuje.

25.9.2013

[ Na vrh ]

V Sloveniji je v povprečju okoli dva odstotka naglušnih prebivalcev. Večina išče pomoč v različnih društvih za gluhe in močno naglušne ljudi. Gre za najtežjo kategorijo slušnih invalidov, drugi manj naglušni delujejo tudi v različnih invalidskih združenjih.

Včeraj je minilo 50 let od ustanovitve Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Društvo, ki ima 361 članov, je dobilo certifikat ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, programe pa lahko izvaja tudi za nečlane. Ob jubileju so odprli obnovljene prostore na Glavnem trgu 11 v Novem mestu, pripravili prireditev v Kulturnem centru Janeza Trdine in zbornik, katerega posebna vrednost je po besedah sekretarke društva Vesele Banič v zapisih gluhih, ki so sami zapisali, kaj želijo in čutijo. "Gluhi večinoma ne želijo govoriti o sebi. Ne pišejo, težko izražajo čustva. V primerjavi s preostalim svetom imajo ozek besedni zaklad," pravi Baničeva.

V društvu bodo poslej lažje izvajali posebne socialne programe za gluhe, naglušne in tudi slišeče. Osebe z normalnim sluhom bodo učili znakovni jezik, vsem drugim pa ponujali strokovno pomoč. Baničeva skrbi za program informiranja in svetovanja v prilagojenih tehnikah. "To je za gluhe in naglušne izrednega pomena, saj gre večinoma za slabo izobražene ljudi," je povedala. Društvo pomaga informirati tudi glede zaposlovanja. V primerjavi s perečimi težavami pri zaposlovanju drugih invalidnih oseb za gluhe in naglušne na območju Dolenjske in Bele krajine velja, da skoraj ni nezaposlene osebe. "Stanje zaposlovanja je boljše kot v drugih regijah. Naši uporabniki so dobri delavci, nimamo težav pri zaposlovanju," meni Baničeva.

Največja težava gluhih in naglušnih je komunikacija. "Delo z gluhimi ljudmi je težko, nevidno, zaprto. Človek se mora najprej naučiti znakovnega jezika, z dolgoletnimi izkušnjami spoznavati specifiko gluhega človeka," je na prireditvi dejal predsednik društva Vladimir Kastelec.

V večini javnih zavodov kljub zakonu, ki je bil sprejel leta 2002, nimajo tolmačev pri komuniciranju z gluhimi. Po zakonu morajo zanj poskrbeti same bolnišnice, zdravstveni domovi, občinske službe in podobno. "Gluhi in naglušni ljudje še vedno niso enakopravni. V praksi prebijamo led, zakon se težko izvaja. Opozarjamo vodstva zavodov, počasi se premika. Novomeška bolnišnica že ima zaposleno tolmačko. Taka pomoč gluhim veliko pomeni. Problem je tudi z zakonom, saj ni podzakonskega akta, ki bi zadeve resnično urejal. Zavodi ne vedo, kako organizirati službo in kje dobiti denar za tolmače. Gluhega tako prisilijo, da prispeva iz lastnega fonda letnih tridesetih s strani države zagotovljenih ur za intimno tolmačenje," je dodala Baničeva.

7. junij 2006

[ Na vrh ]

NOVO MESTO - Ob mednarodnem dnevu gluhih, ki so ga člani dvanajstih slovenskih regijskih društev praznovali v soboto v Novem mestu (tamkajšnje društvo namreč praznuje 48 let), so gluhi in naglušni opozorili tudi na številne težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju: od (ne)pomoči pri financiranju delovanja društev do težav pri izobraževanju. "Med vsemi invalidi so gluhi zaradi komunikacijske ovire najmanj izobraženi. Predstavljajte si študenta, ki na univerzi posluša predavanja, pa jih popolnoma nič ne razume. Zato ni čudno, da bi lahko gluhe študente pri nas prešteli na prste ene roke, posledica pa je visoka brezposelnost med gluhimi," opozarja Aljoša Redžepovič , sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Premagovanje komunikacijskih ovir zahteva poseben pristop do šolarja, vizualizacijo šolskih gradiv, čim več pisnih materialov, učitelja je treba opremiti z dodatnimi znanji, seveda pa terja tudi ogromno pomoči prijateljev, sošolcev, staršev. Vesela Banič , sekretarka društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, je ob tem spomnila tudi na pomanjkanje podzakonskih aktov glede gluhih otrok, ki naj bi se integrirali v "slišeče" šole - čim bližje domu. "Povsem nerazumljivo je, da država gluhemu otroku ne priskrbi naprave, ki bi mu omogočila, da bi lahko pri pouku vsaj približno enakovredno sodeloval s slišečimi sošolci. Naprava, ki stane približno 200.000 tolarjev, je za otroke v osnovnih šolah zastonj, v srednjih šolah in na univerzi pa jo morajo plačati sami," dodaja Baničeva. Gluhi so po Redžepovičevem mnenju verjetno edina kategorija invalidov, ki še vedno nima priznane pravice do tehničnih pripomočkov.

Zveza veliko pričakuje tudi od novega zakona o izenačevanju možnosti, ki ga pripravlja ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in ga predpisuje tudi zakonodaja EU. "Žal je trenutno v veljavi še vedno sporazum iz leta 1983, ki je po neki čudni logiki gluhim dodelil 70-odstotno telesno okvaro. Zato smo ob pripravi novega zakona opozorili, da je treba vsem kategorijam invalidov zagotoviti osnovno invalidnino, s katero bi si pomagali pri premagovanju vsakodnevnih težav. Gluhi so namreč kategorija, ki te pravice še nima."

Ob mednarodnem dnevu gluhih svojo 48-letnico praznuje tudi dolenjsko-belokranjsko društvo. Med drugim se lahko pohvali s certifikatom za kakovost programov, ki mu ga je lani podelilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V društvo je trenutno vključenih 295 članov iz desetih občin, žal pa se večina občin do društva še vedno obnaša ignorantsko. "Občine Šentjernej, Škocjan, Žužemberk, Dolenjske Toplice, Mirna Peč za društvo ne prispevajo popolnoma nič, druge pa le simbolično. Toda dati 50.000 tolarjev na leto za delovanje društva je milo rečeno ponižujoče," meni Baničeva.

Po njenih besedah dobi novomeško društvo v primerjavi z drugimi društvi gluhih in naglušnih po Sloveniji od občine približno desetkrat manj denarja, manj dobi tudi v primerjavi z drugimi novomeškimi društvi. "Gluh človek je ves čas obkrožen s slišečimi, zato nujno potrebuje `svoje` ljudi. In priložnost za to so prav druženja. Toda mnoge občine tega ne razumejo in tako tudi na javnih razpisih s programi druženja ne uspemo," dodaja Baničeva.

20. september 2004

[ Na vrh ]

Raziskovanje zvočnega pravljičnega sveta

Opis slike: v čitalnici novomeške knjižice na odru stoji Carmen L. Oven, pripovedovalka pravljic, nekoliko v ozadju na stolu sedi Robert Oven in igra na avstralsko glasbilo didgeridoo, ob robu odra na desni strani pa stoji še tolmačka v slovenski znakovni jezik. Foto: arhiv knjižnice MIrana Jarca Novo mesto

V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto so na začetku marca v sodelovanju z Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine pripravili pravljični večer za odrasle s pomočjo tolmača in s slušno zanko.

V Trdinovi čitalnici novomeške knjižnice je že tri mesece vgrajena slušna zanka, ki uporabnikom slušnih aparatov omogoča boljšo slišnost in razumljivost govorjene besede. Slušna zanka je za slabše slišeče občinstvo s slušnimi aparati nepogrešljiv pripomoček, saj omogoča nemoteno in diskretno spremljanje prireditev, strokovnih predavanj, delavnic in drugega prireditvenega programa, ki je na voljo v knjižnici.

Pravljični večer je voditeljica Carmen L. Oven odprla z avstralsko pravljico Kako je nastal didgeridoo, Janja iz Društva za gluhe in naglušne je nastopila z japonsko pravljico Razmišljujoča čaplja, na koncu pa so gostje večera lahko prisluhnili še Trdinovi Gospodični, ki ni pomladila le gospe v pravljici, temveč vse poslušalke. In to predvsem v srcu. Za glasbeno popestritev pravljičnega večera je poskrbel Robert Oven, ki je zaigral na didgeridoo – avstralski inštrument, ki ga gluhi ali slabše slišeči lahko tudi začutijo.

Pripovedovalka pravljic Carmen L. Oven pravi, da je bilo ozračje v novomeški knjižnici resnično pravljično, saj so se gluhi ob tolmačenju lahko predali tudi zvenu besed, kar je bilo gotovo lepo doživetje. Pravljicam sta sledila tudi druženje in pogovor s poslušalci in ti so bili veseli, da so lahko vstopili v zvočni svet pravljic. Nekatere je to spomnilo na njihov čas otroštva, za druge, ki v otroštvu pripovedovanja pravljic niso doživeli, je bila ta izkušnja povsem nova.

Žal so gluhi in naglušni za pravljični svet še vedno pogosto prikrajšani. Večina gluhih ali naglušnih otrok se rodi slišečim staršem, ki slovenskega znakovnega jezika (SZJ) ne poznajo dovolj dobro oziroma ga niso tako vešči, da bi lahko svojim otrokom pravljice brali in jih sočasno tolmačili v SZJ. Nekaj pravljic je bilo že prenesenih tudi v slovenski znakovni jezik in v njem natisnjenih, tiskana izdaja pa je obogatena še z DVD-jem. Prva tako je bila prirejena slikanica Žabji kralj, ki je izšla leta 1995. Šele leta 2011 ji je sledila koroška ljudska pravljica Mojca Pokrajculja, izdajo v slovenskem znakovnem jeziku sta doživeli tudi pravljica Frana Levstika Kdo je napravil Vidku srajčico in slovenska ljudska pravljica Peter Klepec.

Slikanice v slovenskem znakovnem jeziku so namenjene predvsem gluhim in naglušnim otrokom, njihovim staršem, učiteljem in vzgojiteljem, so pa nedvomno zanimivo branje tudi za vse tiste, ki bi se radi naučili slovenskega znakovnega jezika. Pravljice so izredno pomembne za otrokov čustveni razvoj in za usvajanje družbenih in moralnih vrednot. So zakladnica človekovega vedenja in čustvovanja. Za odrasle pa je branje in poslušanje pravljic možnost, da znova odkrijejo otroka v sebi in se prepustijo nedolžnemu in neobremenjenemu čustvovanju.

To očaranost nad pravljičnim svetom je bilo prejšnjo sredo čutiti tudi v novomeški knjižnici. Navdušenje poslušalk je dokazalo, da lahko s pravljicami vedno znova pobožamo srce otroka v sebi, to pa je, če želimo, lahko večno mlado in razigrano. Obenem pa je bil pravljični večer v novomeški knjižnici tudi dokaz, da slušna zanka brezhibno deluje.x

Veronika Rot                                                      9. 3. 2015

[ Na vrh ]

Kako pogosto si čistite ušesa? Kaj pa, če bi vam povedali, kako redko bi si jih v resnici morali, in da pri tem sploh ne bi smeli uporabljati vatiranih palčk? 

Vatirane palčke so nevarne

Preden se lotimo vprašanja, kako pogosto bi morali očistiti ušesno maslo, poglejmo najprej s čim to storiti. Čeprav si ušesno maslo večina ljudi čisti z vatiranimi palčkami, jih stroka ne priporoča. 

"Uporaba vatiranih palčk ni priporočljiva, saj potiska ušesno maslo navznoter proti bobniču in lahko povzroči začepitev in ujet zrak," so zapisali na spletni strani Gluhi in naglušni Dolenjske. Nadalje priporočajo izpiranje sluhovoda s toplo vodo ali fiziološko raztopino, ki se dobi tudi v razprišlu v lekarni.

Znani so tudi primeri počenega bobniča med čiščenjem ušesnega masla z vatiranimi palčkami. 

Dovolj je, če ušesno maslo očistimo trikrat na mesec

Ušesno maslo je tam z razlogom. Deluje antibakterijsko in preprečuje vnetja ušesa, preprečuje tudi glivične okužbe. S prepogostim čiščenjem ušesnega masla si torej lahko naredimo več škode kot koristi. 

Ameriški pediater dr. Dale Tylor priporoča, da si čistimo ušesno maslo zgolj po toplem tušu, ko toplota stopi ušesno maslo, in še to le trikrat na mesec. Če uporabljamo vatiranega palčke, priporoča, da s prsti primemo palčko tam, kjer so konča vata. S tem preprečimo morebitne poškodbe ušesa. Maslo zgolj nežno obrišemo. 

23.12.2015

[ Na vrh ]

V Sloveniji je bolje poskrbljeno za nekatere tuje jezike ali jezike manjšin in priseljencev kot pa za uradni slovenski nacionalni jezik.

Ljubljana – Petnajst let od sprejema zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki daje gluhim pravico do njegove uporabe v vseh javnih ustanovah, v Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) opozarjajo, da gluhi v družbi še vedno niso enakopravni.

Še posebno se to kaže v izobraževanju, kjer se dogaja sodobni prikriti »genocid« gluhih, saj je zaradi zgodovinsko neustrezne obravnave gluhih otrok v posebnih šolah za gluhe in naglušne vse manj gluhih otrok, integracija v redne šole za vsako ceno pa ni vedno najboljša rešitev. Gluhi učenci potrebujejo stimulativno jezikovno okolje; slovenščina jim je namreč tuji jezik, njihova materinščina pa je znakovni jezik.

Razmere daleč od idealnih

Predsednik ZDGNS Mladen Veršič je poudaril, da je bila s sprejetjem tega zakona dana tudi zakonska podlaga za uporabo slovenskega znakovnega jezika v izobraževanju in s tem dvig njihove izobrazbe. Vendar pa so razmere daleč od idealnih. V Sloveniji so trije šolski centri za izobraževanje gluhih, v Ljubljani, Portorožu in Mariboru. Na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana je od približno 150 otrok samo 22 gluhih, drugi so z govorno-jezikovno motnjo in motnjo avtističnega spektra. Samo v ljubljanskem zavodu imajo vrtec, osnovno in srednjo šolo, v drugih dveh zavodih, ki sta za polovico manjša, pa je gluhim na voljo le osnovna šola, je povedal sekretar ZDGNS Matjaž Juhart. V rednih šolah pa ima trenutno samo sedem gluhih učencev pravico do tolmača v slovenskem znakovnem jeziku, in še to samo pet ur na teden.

Dva milijona za tolmače

V šolskem letu 2015/2016 je po navedbah dr. Božidarja Opare s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem z inkluzijo, torej v rednih programih, osnovno šolo obiskovalo okoli 238 gluhih ali naglušnih otrok, srednjo šolo pa 87, kar pomeni tri četrtine vseh šoloobveznih gluhih in naglušnih. Le četrtina, torej okoli 100 otrok, pa se jih je šolalo v zavodih. Po izračunih ZDGNS bi državo stalo okoli dva milijona evrov na leto, če bi vsem gluhim in naglušnim učencem in dijakom v programih rednega izobraževanja pomagal tolmač slovenskega znakovnega jezika.

Diskriminatorna obravnava gluhih študentov

Še posebno velik izziv pa je visokošolsko izobraževanje in diskriminatorna obravnava gluhih študentov. Fakultete jim namreč ne priznavajo pravice do tolmača v slovenski znakovni jezik, čeprav je leta 2014 v zvezi s tem višje sodišče izreklo precedenčno sodbo, ko je pritrdilo tožbi gluhe študentke. V zadnjih nekaj letih je sicer čutiti pozitivne premike na področju izobraževanja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, toda če ne bo korenitih sprememb tudi v visokem šolstvu, kjer si zdaj fakultete in ministrstvo za šolstvo, izobraževanje in šport to problematiko podajajo kot pink ponk žogico, bodo gluhi še naprej ostajali najslabše izobraženi, je poudaril Juhart.

Pomemben komunikacijski dodatek

Med večje dosežke v zadnjih petnajstih letih v ZDGNS štejejo ustanovitev klicnega centra za osebe z okvaro sluha, s pomočjo katerega lahko gluhi pokličejo policijo, šolo, zdravstveni center, navežejo stik z javno upravo itd. Pomemben dosežek se je zgodil tudi leta 2014, ko je vlada razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika. Pomembne pridobitve so tudi ustanovitev Centra za razvoj slovenskega znakovnega jezika kot raziskovalne organizacije, elektronska oblika Slovarja slovenskega knjižnega jezika v znakovnem jeziku in pobuda za vpis slovenskega znakovnega jezika v Register neosnovane kulturne dediščine. Velika pridobitev za gluhe pa je tudi, da je v predlogu zakona o osebni asistenci v 9. členu tudi komunikacijski dodatek za gluhe, po analizi se je namreč izkazalo, da so gluhi pri tem v najslabšem položaju, je povedal Juhart.

Nefinanciranje razvoja slovenskega znakovnega jezika

Vendar pa opozarjajo na katastrofalne posledice nadaljnjega nepriznavanja financiranja razvoja slovenskega znakovnega jezika. Država oziroma ministrstvo za kulturo namreč ne namenja sistemskih sredstev in virov za razvoj in standardizacijo slovenskega znakovnega jezika. Tako se dogaja, da je v Sloveniji bolje poskrbljeno za nekatere tuje jezike ali jezike manjšin ter priseljencev, kot pa za uradni slovenski nacionalni jezik – slovenski znakovni jezik, ki je jezik skupine slovenskih državljanov. Razvoj tega jezika je tako prepuščen delu v nevladni invalidski organizaciji ZDGNS, ki je v ta namen ustanovila Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki je uvrščen med raziskovalne organizacije ARRS, javne agencije za raziskovalno dejavnost.

Tolmač v državnem zboru

Ob današnjem obisku na ZDGNS je predsednik državnega zbora Milan Brglez med drugim izpostavil, po je po dolgih letih pričakovanj in neuspelih poskusov v DZ v obravnavi predlog zakona o osebni asistenci, ki sledi poslanstvu in etičnosti ter skrbi tudi za osebe z okvaro sluha. Poudaril je, da si v DZ prizadevajo, da bi bili čim bolj dojemljivi, odprti in čuječni za najbolj ranljive skupine. Tako je za ljudi, ki ne slišijo, v državnem zboru po predhodnem dogovoru zagotovljen tolmač v znakovni jezik, na balkonu za obiskovalce je od leta 2009 nameščena slušna indukcijska zanka, v drugih prostorih pa je mogoča aktivacija FM sistema, prav tako pa so tudi vse slavnostne seje tolmačene v znakovni jezik.

Zatakne se pri denarju

Kot je dejal Brglez, pa bo potrebnega še veliko časa in naporov, preden bo naša družba tudi v praksi vključujoča in resnično odprta za drugačnost, preden bo med državljankami in državljani prevladalo prepričanje in zavedanje, da je tudi gluh oziroma naglušen človek ne le enakovreden in enakopraven, temveč zelo dragocen del družbe. Običajno se zatakne ravno pri zagotavljanju denarja, vendar bo država vendarle morala poskrbeti za zadostno financiranje, za ustrezno infrastrukturno opremljenost in za izobraževanje ustreznega kadra.

Andreja Žibret                                                30.01.2017

[ Na vrh ]

Jezikovna opismenjenost gluhih je zelo šibka, ugotavljajo ob drugem dnevu slovenskega znakovnega jezika, ki je letos namenjen dostopnosti kulturnih ustanov gluhim in naglušnim.

Ljubljana – Gluhi in naglušni na današnji dan, 14. november, že drugič na državni ravni praznujejo dan slovenskega znakovnega jezika, ki ga je slovenska vlada razglasila s posebnim sklepom 2. januarja lani. Letošnji dan je namenjen dostopnosti kulturnih ustanov gluhim in naglušnim.

Praznik praznujejo na dan, ko je bil leta 2002 v uradnem listu objavljen zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Gluhi imajo kljub sprejetemu zakonu še vedno zelo veliko težav, da ne morejo dostopati do vseh storitev javnih služb v svojem, znakovnem jeziku. Poudarjajo, da je zanje ta jezik prvi, slovenščina pa tuji, saj se izražajo in razmišljajo v znakovnem jeziku, zato tudi informacije potrebujejo v njem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima določeno stopnjo okvare sluha od 7 do 10 odstotkov ljudi. V Sloveniji je okoli 1000 gluhih, ki uporabljajo znakovni jezik, približno 70.000 prebivalcev nosi slušni aparat, več kot 300 ljudi ima polžev vsadek in približno 65 prebivalcev pa je gluhoslepih in pri sporazumevanju uporablja znakovni jezik.

Posebna nalepka za ustanove z indukcijsko zanko

Letos je bila posebna pozornost usmerjena v analizo opremljenosti zgradb in prostorov javnih kulturnih ustanov z indukcijskimi zankami ter z drugimi ukrepi za izboljšanje dostopnosti kulturnih dobrin za gluhe in naglušne. Vse ustanove, ki so dostopne ljudem z okvaro sluha, bodo označene z nalepkami, ki jih je ob tej priložnosti izdala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS).
»Če kulturni hrami niso prilagojeni gluhim s tolmačem za slovenski znakovni jezik in naglušnim z indukcijsko zanko za lažje poslušanje, so njihova vrata za gluhe in naglušne, kljub bogatemu programu, zaprta. Idealni bi bili tudi nadnapisi. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobre prakse, ki prejmejo posebno nalepko, s katero izkazujejo, da je prostor opremljen z indukcijsko zanko. Za ostale pa je to spodbuda, da to uredijo,« je povedal sekretar ZDGNS Matjaž Juhart.

V Sloveniji raziskanih približno 3000 kretenj

Na zvezi deluje Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika (SZJ), ki sistematično raziskuje in standardizira kretnje in izdaja različne didaktične materiale. Izdelali so nov spletni slovar s približno 3000 kretnjami. »Ker država ne zagotavlja sistemske skrbi za razvoj SZJ, je veliko dela prostovoljnega. Sodelujemo z vsemi, ki imajo poseben posluh za znakovni jezik. Vsaka država ima svoj znakovni jezik, tudi znotraj Slovenije obstajajo glede na regijo različne kretnje za isto besedo. Znakovni jezik ima svoje značilnosti, je živ in se spreminja, tako kot to velja za vse govorne jezike. Ob podatku, da desetletni otrok pozna približno 3000 gesel, v Sloveniji pa smo do sedaj raziskali približno 3000 kretenj, kaže na to, da je jezikovna opismenjenost gluhih zelo šibka. Na tem področju je potrebnega še veliko raziskovanja. Če ni jezika, ni kulture in ni identitete. In država mora po vseh standardih, mednarodnih konvencijah, ustavi in številnih zakonih zagotoviti sredstva za razvoj SZJ. Na to opozarjamo že več kot 10 let, a kaj ko nihče ne sliši. ZDGNS s Centrom za razvoj SZJ zaradi tega preko Fundacije Fiho financira razvoj SZJ in s tem nadomešča državno skrb. Sodelujemo s strokovnjaki, jezikoslovci, tolmači in drugimi raziskovalci znakovnega jezika,« razlaga Juhart.

Klicni center je velika dodana vrednost

V okviru ZDGNS deluje Združenje tolmačev za SZJ, ki olajšajo sporazumevanje med gluhimi in slišečimi. Združenje vključuje tudi klicni center za osebe z okvaro sluha. V Sloveniji je trenutno certificiranih 47 tolmačev, štirje delajo v klicnem centru. Slovenski klicni center je posebnost v Evropi, saj deluje 24 ur na dan in vse dni v letu. Kaj podobnega težko najdemo po svetu. Vendar sredstva ne omogočajo polne zaposlitve tolmačev. V danih zmožnostih in z omejenimi sredstvi klicni center presega svoje poslanstvo in je velika dodana vrednost gluhih v Sloveniji. »V času pred obstojem klicnega centra sem kot otrok gluhih staršev moral sam klicali na center za socialno delo, na svojo šolo, zdravnika in še kam. Danes se lahko gluhi s pomočjo tehnologije povežejo s klicnim centrom ter preko njega pridejo v stik tudi s policijo, trgovino in vsemi javnimi ustanovami. Do takrat to ni bilo mogoče in so gluhi morali s tolmačem ali s svojimi otroki osebno obiskovati te ustanove, ali pa so koga zaprosili, da je poklical namesto njih,« se spominja Juhart.

Treba bi bilo spremeniti pristop k izobraževanju gluhih

Prvo praznovanje dneva SZJ, ki je bilo lani, so namenili problematiki izobraževanja gluhih. Slovenski znakovni jezik pri pouku uporablja samo Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, predmeta SZJ v osnovni šoli pa ni, zato se gluhi učenci ne morejo sistematično učiti svojega maternega jezika. Kot pravi Juhart, na tem področju sodelujejo z ministrstvom za visoko šolstvo, izobraževanje in šport. Potrebna bi bila temeljita sprememba pristopa k izobraževanju gluhih. V vseh letih sodelovanja z različnimi ministrstvi pa so koraki napredka na tem področju najpočasnejši. »Občutek imamo, da je država bolj gluha od gluhih, ki so kulturna in jezikovna manjšina. Integracija oziroma inkluzija ni nujno najboljša rešitev. V tujini se je pokazalo, da gluhi otroci potrebujejo možnost izbire in med temi je tudi kakovostna šola za gluhe, v kateri je pouk v znakovnem jeziku. Ko so moji starši hodili v šolo za gluhe, so učencem vezali roke, da ne bi kretali. Danes pa počnejo podobno, le da na bolj prefinjen način; 115-letna zgodovina izobraževanje gluhih je pokazala, da so bili dosedanji ukrepi neučinkoviti. Izgleda, da bo potrebno še sto let, da se bo kaj spremenilo. Do takrat pa morda znakovnega jezika ne bo več.«

Prihodnje leto bo glavna tema financiranje razvoja SZJ

Ker država kljub sprejetemu zakonu ni uredila sistemskega razvoja in financiranja SZJ, bo prihodnje leto glavna tema dneva slovenskega znakovnega jezika problematika financiranja njegovega razvoja

Andreja Žibret                                                 14.11.2015

[ Na vrh ]

Anita Ivačič, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije

"Meje mojega jezika so meje mojega sveta," pravi Wittgenstein. Še kako prav ima, ko se dotakne področja znakovnega jezika. Kretnja - naraven način sporazumevanja gluhih - dolgo ni veljala za jezik. Gluhih se je neupravičeno prijel slabšalni izraz "gluhonemi". V resnici imajo svoj jezikovni sistem in manjšinsko kulturno identiteto. So uspešni umetniki, športniki, podjetniki, madžarski gluhi poslanec sedi v Evropskem parlamentu. Njihov svet se zdi omejen samo nam, slišečim. Ker ga ne razumemo.

V Sloveniji je okoli 1800 gluhih uporabnikov slovenskega znakovnega jezika (SZJ). Obstaja toliko znakovnih jezikov, kolikor je govorjenih. Tako kot govorjena slovenščina ima tudi slovenski znakovni jezik narečja. Skupščina Sveta Evrope je države pozvala k zaščiti znakovnih jezikov kot izraza evropskega kulturno-jezikovnega bogastva. Za razvoj in standardizacijo SZJ skrbi Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), toda brez vsakršne podpore države.

Rabo znakovnega jezika se je desetletja sistematično omejevalo, v šolah so ga prepovedovali in zagovarjali oralno metodo odčitavanja z ustnic, za gluhe ni bilo nobenih informacij v kretnji. Zveza si je desetletja prizadevala za enakoprav-nost znakovnega z glasovnimi jeziki. To se je zgodilo leta 2002, ko je naša država uradno priznala SZJ kot materni jezik gluhe manjšine v Sloveniji. S tem so gluhi dobili pravico do uporabe znakovnega jezika v vseh uradnih postopkih, na primer na občini, sodišču, pri obisku zdravnika, na fakulteti in pravico do informacij javnega značaja v kretnji.

Pravice gluhih zapisane, uresničevanje šepa

Če je znanje moč, potem so gluhi ena od najšibkejših družbenih skupin - le en odstotek jih ima visokošolsko izobrazbo. Kriv je neprilagojen izobraževalni sistem. Posebnih vrtcev za gluhe otroke, v katerih bi bili vzgojitelji usposobljeni za znakovni jezik, ni. V Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, kjer izvajajo osnovnošolski in srednješolske programe, je premalo usposobljenih kadrov za SZJ. Strokovna zavoda v Mariboru in Portorožu celo odklanjata tolmačenje v SZJ in zagovarjata oralno metodo. Naredite poizkus: utišajte svoj TV sprejemnik - ali kaj razumete?

Vedno več gluhih otrok je v integraciji. A na slišečih šolah niso le brez tolmača, temveč pogosto tudi socialno osamljeni, brez družbe, brez sogovornikov v kretnji. Po zakonu o uporabi SZJ imajo gluhi dijaki in študentje sto dodatnih ur tolmačenja za potrebe študija, na primer za postopke v referatu, ne pa tudi za predavanja. Visokošolsko ministrstvo je sicer sprejelo stališče, da imajo gluhi pravico do tolmačenja vseh delov učnega procesa, a se zatika pri financiranju. Za primerjavo povejmo, da gluhe dijake in študente na Danskem tolmač spremlja na vseh predavanjih in vajah. Prav tako nobena fakulteta v Sloveniji nima vgrajene slušne zanke, ki bi izboljšala kakovost spremljanja predavanj naglušnim uporabnikom slušnih aparatov. Nizka izobrazba botruje slabemu socialnemu statusu gluhih. S komunikacijsko oviro so nekonkurenčni na trgu delovne sile in zasedajo slabo plačana delovna mesta. V zadnjem času je več delodajalcev izkoristilo njihovo slabo pismenost in jim v podpis vsililo "neki papir", za katerega se je pozneje izkazalo, da je sklep o sporazumni odpovedi.

Kako se gluhi zjutraj prebudijo

Z uporabo svetlobne budilke. Svetlobna budilka, zvonec, varuška za gluhe starše, računalnik, hišna slušna zanka, FM sistem za naglušne… so le najbolj osnovni pripomočki, ki jih gluhi in naglušni potrebujejo za vsakdanje življenje. Nabaviti si jih morajo sami, kar je za marsikateri družinski proračun prevelik zalogaj. Morda bo novi zakon o izenačevanju možnosti invalidov osebam z okvaro sluha vendarle prinesel pravico do brezplačnih tehničnih pripomočkov.

Za informiranje v kretnji se je dolga leta zavzemal nekdanji sekretar ZDGNS, mag. Aljoša Redžepovič. Na prvo tolmačenje TV Dnevnika nacionalne televizije je morala gluha skupnost čakati vse do 15. decembra 2009. A gluhi še zdaj čakajo na novice, saj je tretji kanal pogosto zaseden s parlamentarnimi sejami. Ko smo ravno pri politiki, povejmo še, da država krši pravico gluhih do enakopravnega sodelovanja v političnem življenju. Kako naj si gluhi volivec ustvari stališče o neki zadevi, ko pa predvolilna soočenja kandidatov niso prevedena v znakovni jezik? Tudi spletne strani vlade, ministrstev in drugih javnih ustanov so gluhim nedosegljive.

Verjetno ste presenečeni: "Saj vendar lahko berejo!?" Dejstvo je, da ima znakovni jezik šibko sporočilno vrednost. Povprečna gluha oseba uporablja tisoč od približno sedem tisoč razvitih kretenj, medtem ko slovenski jezik obsega več kot sto tisoč gesel in je za gluhe šele drugi, tuj jezik. Zaradi nezmožnosti spremljanja javnih občil (povedanega ne slišijo, zapisano pomanjkljivo razumejo) potrebujejo gluhi prilagojen način informiranja. Spletna televizija www. gluhi.si, ki deluje od januarja 2007 v okviru ZDGNS, je edina alternativna oblika pridobivanja informacij za gluhe in naglušne. Kulturne, športne, politične, izobraževalne in druge vsebine so podane v znakovnem jeziku in opremljene s podnapisi. Njeno delovanje omogoča Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in uspešno pridobljeni denar na razpisih ministrstva za kulturo.

Program spletne TV soustvarjajo gluhi in naglušni snemalci, montažerji, zvočni tehniki in napovedovalci s podporo slišečih novinarskih kolegov. V okviru projekta "Zaposlovanje in usposabljanje gluhih in naglušnih za informiranje v njim prilagojenih tehnikah", ki ga sofinancira Evropski socialni sklad, so zaposlitev dobile tri težje zaposljive gluhe osebe. V projektu se bodo gluhi usposobili za samostojno delo na spletnem mediju in laže našli zaposlitev v slišečem delovnem okolju. Spletna TV med drugim opozarja na potrebe in pravice ter razbija predsodke do invalidov.

Pozitivni premiki

Frida Planinc, predsednica ZDGNS, je povzela dosežke dela Zveze in številnih posameznikov: "Ministrstvo za delo je uresničilo dolgoletno željo gluhih, da ustanovi klicni center, ki omogoča, da dobijo informacije državnih ustanov v SZJ. Po nekaj letih smo lahko na RTV Slovenija ponovno spremljali volitve v evropski parlament s tolmačem. Od avgusta 2009 lahko prenose novinarskih konferenc po sejah vlade RS spremljamo tudi v SZJ." Dodajmo še, da sta slušna zanka in FM sistem odslej na voljo naglušnim obiskovalcem parlamentarnih sej. Matjaž Juhart, sekretar ZDGNS, je za največji dosežek označil spremembe na zakonodajnem področju v sklopu zakona o izenačevanju možnosti invalidov in Zakona o osebni asistenci ter prenos TV Dnevnika RTV SLO v znakovnem jeziku. Juhart opozarja še na nujno ureditev rednega financiranja invalidskih organizacij, ki preko fundacije FIHO servisirajo skoraj dvesto tisoč invalidov oziroma kar deset odstotkov slovenskega prebivalstva.

13. julij 2010

[ Na vrh ]

»Po prvem porodu pri 21 letih sem opazila, da mi stalno šumi v ušesih in da ne razumem najbolje vsega slišanega,« svojo zgodbo začenja Jelka Močnik.

Zdravniki so potrdili okvaro sluha, dobivala je injekcije in zdravila, vendar izboljšanja ni bilo. Žal se je njen sluh postopoma še slabšal. Danes, pri 47 letih, ima Jelka že zelo močno izgubo sluha, visokih glasov ne sliši več. A s slušnim aparatom in podporo družine ji uspeva, da njene težave s sluhom ne krojijo njenega vsakdana.

Vzroki za težave s sluhom so različni. »Od treh tisoč novorojenčkov ima eden težave s sluhom. Polovica težav je genetskih, od teh je 70 odstotkov nesindromskih, torej imajo ti otroci le težave s sluhom, medtem ko jih ima preostalih 30 odstotkov tudi druge težave (z vidom, ščitnico),« pojasnjuje specialistka otorinolaringologije asist. mag. Saba Battelino. Težave s sluhom lahko povzročajo tudi razne okužbe, predvsem citomegalovirusne in gnojni meningitis. Izguba sluha pa je lahko tudi posledica uporabe ototoksičnih antibiotikov (getamicin, stretomicin) ali raznih poškodb, pojasnjuje sogovornica.

»Gluhost je po svetovni specifikaciji druga najtežja invalidnost,« pravi Vladimir Kastelec, predsednik Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Opozarja, da se o naglušnosti in gluhosti premalo govori in piše, saj je »še vedno prisoten tabu oziroma strah pred odzivom okolice«.

Po 65. letu se pojavi starostna naglušnost

V srednjem obdobju življenja so med najpogostejšimi vzroki za okvaro sluha vaskularna obolenja, poškodbe možganov in operacije tumorjev v glavi. Po 65. letu starosti se začne kazati starostna naglušnost, nadaljuje Battelinova, v 75. letu starosti pa ima že 50 odstotkov ljudi motečo izgubo sluha. To pomeni socialno oviro, če ne začnejo uporabljati ojačitve s slušnimi aparati, pojasnjuje specialistka otorinolaringologije.

Ljudje s slušnimi aparati so še vedno stigmatizirani

Jelki sta v veliko pomoč slušni aparat, ki ga v službi uporablja ves čas, doma pa po potrebi, in branje z ustnic. »Delam v šolski knjižnici, nekaj ur na teden pa tudi poučujem. Ker so učne skupine majhne in ker otroke pripravim na to, da slabše slišim, so navajeni govoriti glasneje, samo eden naenkrat, ko govorijo, pa so obrnjeni proti meni,« sogovornica pojasnjuje, kako pri svojem delu uspešno premaguje težave s sluhom.

Rešljiva težava ostane brez rešitve

Izkušnje zdravnikov pa žal kažejo, da ljudje, ki imajo težave s sluhom, pogosto ne upoštevajo zdravniškega nasveta in ne nosijo slušnega aparata. S kolegi smo se dokopali do dveh razlag, zakaj je tako, razlaga dr. Battelinova in potegne vzporednico z očali.

Dejstvo je, da je družba že od nekdaj gledala na očala kot na znak modrosti, in tudi dejansko so dobila status modnega dodatka. Po drugi strani pa so bile težave s sluhom velikokrat povezane z neko stigmatizacijo v povezavi z manjšo inteligenco, ki pa ni imela nobene osnove. Češ, »ne razume oziroma ne dojame«, dejansko pa oseba ni slišala. Dejstvo je tudi, da so slušni aparati tehnično veliko zahtevnejši za uporabo in so tudi pozneje prišli na trg kot očala.

»Žalostni smo, kadar k nam pride oseba, ki ji po testiranjih povemo, da bo s slušnim aparatom občutno bolje slišala, a aparat nato odkloni. Pride z rešljivo težavo, a se nato ne odloči za rešitev,« pove asist. mag. Saba Battelino.

[ Na vrh ]

Oseba, ki zazna izgubo sluha, naj ne odlaša z obiskom pri osebnem zdravniku. Slušni aparat je treba uporabljati takoj, ko to priporoči zdravnik, svetuje Vladimir Kastelec, predsednik društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Slušni aparat ne povrne naravnega sluha, lahko pa olajša vsakdanje življenje.

Omogoča namreč ohranjanje sluha z zmanjšanjem procesa nadaljevanja izgube sluha in zmanjša otrdelost slušnega bobniča. Na začetku je potreben večkratni obisk pri tehniku, ki slušni aparat pravilno nastavi glede na izgubo sluha. »Nekateri ob prvem srečanju s slušnim aparatom obupajo in slušni aparat odložijo v predal. Škodo naredijo sebi,« opozarja Kastelec.

Svet tišine, ki boli

Najhujši pri naglušnosti in gluhoti so socialna izoliranost, občutki neugodja v večjih družbah in pomanjkanje informacij, svoje izkušnje opisuje Močnikova. Gneči in velikim družbam se zato najraje izogne, brez pomoči družine in prijateljev bi bile njene težave večje. Razvoj tehnike je tudi na področju lajšanja težav s sluhom omogočil velik napredek.

Podporo predvsem mladim

Država bi po mnenju Močnikove lahko pripomogla k izboljšanju položaja gluhih in naglušnih tudi tako, da bi omogočila brezplačne tehnične pripomočke in socialne programe, ki jih gluhi in naglušni potrebujejo, mladim pa omogočila prilagojene programe oziroma načine učenja pri študiju. Obstajajo nekateri tehnični pripomočki za lajšanje kakovosti življenja, ki pa jih mora oseba plačati sama, je kritičen Kastelec.

»Gluhi imajo pravico do tolmača znakovnega jezika in do beneficirane dobe, a obstaja bojazen, da bodo to izgubili. Naglušni imajo z zdravstvenim zavarovanjem pravico do standardnega aparata za obdobje šestih let in tukaj se zgodba s strani države konča. Ostajajo samo obljube,« je jasen Kastelec. Dejavnosti društev v boju proti socialni izoliranosti so zato še pomembnejše.

Cilj: presejalni testi za sluh pri treh ali štirih letih

Zdravniki sluh preverijo že pri novorojenčku, pozneje pa tudi na rednih pregledih. Razen testa v porodnišnici so potem vsi testi povezani z otrokovo pozornostjo, pojasnjuje dr. Battelinova. »Prizadevamo si, da bi za otroke pri treh ali štirih letih izvajali objektivni test za preverjanje sluha z merjenjem otoakustičnih emisij notranjega ušesa ali z neko preprostejšo obliko merjenja možganskega debla, pri kateri ne bi bila potrebna otrokova pozornost in bi bila zato precej bolj natančna.«

Prav zaradi okvar, ki nastanejo v obdobju po rojstvu, denimo magnetske progresivne izgube sluha, se namreč lahko zgodi, da težav ne ugotovijo vse do otrokovega sistematskega pregleda pred vstopom v šolo. Takrat je otrok star že štiri ali pet let. »Takšen otrok nam tako za nekaj let 'uide',« pojasnjuje dr. Battelinova, ki si s kolegi prav zato prizadeva za uvedbo presejalnih testov.

Na igrišču šteje le to, da si dober!

Živeti v svetu tišine ali s težavami s sluhom je velika preizkušnja tako za gluho osebo kot njeno okolico. A težave s sluhom ne pomenijo konec sanj in želja. Odličen zgled za to, da moraš kljub težavam slediti svojim ciljem, je tudi slovenski košarkar Miha Zupan, ki je gluh od rojstva. V sezoni 2007/2008 mu je kot prvemu gluhemu igralcu uspelo zaigrati v prestižni Evroligi, mednarodni komite za šport gluhih pa ga je pred dvema letoma izbral tudi za najboljšega športnika na svetu.

Članek je bil objavljen v reviji Medicina&ljudje decembra 2012.

Ksenja Tratnik – Finance

[ Na vrh ]

(Objavljeno v lokalnem časopisu občine Trebnje)

V tovarni Preverit na Mirni se je med delom nenadoma zgrudila šivilja. Ker ni kazala znakov življenja, so jo sodelavke začele oživljati. Na pomoč je najprej prihitela dr. Tratarjeva s sestro Matejo iz bližnje zdravstvene postaje, nato pa še ekipa dr. Kustrove z reševalnim vozilom iz Zdravstvenega doma Trebnje. Ko so šiviljo priklopili na monitor, so ugotovili, da srce ne utripa več, ampak samo še trepeta (fibrilira). Z deflbrilatorjem so sprožili rešilni električni tok in srce je ponovno pričelo utripati. Pacientko so nato prepeljali v Splošno bolnišnico Novo mesto. Ker je bilo stanje izredno kritično, so jo kasneje premestili v Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Zadnje novice so zelo vzpodbudne, ker pacientka uspešno okreva.
Izkazalo se je, da je bilo ključno pri vsem skupaj predvsem pravočasno in pravilno ukrepanje sodelavk. Če bi samo poklicale na pomoč in ne začele s takojšnjim oživljanjem, njihova kolegica zagotovo ne bi preživela.
To pa ni posledica naključja, ampak dejstva, da ima,podjetje Prevent pravilno organizirano prvo pomoč. Iz vsake izmene so sistematično poslali po nekaj delavk na tečaj iz prve pomoči. Ko je prišlo do kritičnega dogodka, so delavke znale pravilno ukrepati.

Zakaj je tako pomembno, da so sodelavke začele s takojšnjim oživljanjem? Srce se je ustavilo. Verjetnost, da človek umre po srčnem zastoju, se z vsako minuto po-
veča za 10 %. Po desetih minutah čaka človeka gotova smrt. Z masažo srca se doseže, da kri vendarle potuje po žilah.

Prava rešitev pa pride šele takrat, ko z električnim defibrilatorjem sprožimo ponovno utripanje srca. Brez defibrilatorja rešitve ni! Zaradi tega so prišli do ideje, da bi bilo smiselno, da so električni defibrilatorji hitro do­stopni in tako enostavni, da bi jih lahko uporabljali tudi laiki. Na krajih, kjer je veliko ljudi, so se začeli pojavljat avtomatski električni defibrilatorji (AED). Uporaba je izredno enostavna, Aparat ima dve elektrodi, ki se na­lepita na prsni koš. Nato se ga vklopi in sledi glasovnim navodilom. Aparat sam določi, če je potrebno sprožiti električni tok

Če se srce ustavi, je torej izredno pomembno, da prisotni znajo pravilno ukrepati vse do prihoda reševalcev. Zato je zelo koristno, da se čim več ljudi udeležuje teča­jev prve pomoči in da se pridobljeno znanje tudi redno obnavlja. V bodoče se bomo trudili za popularizacijo avtomatskih električnih defibrilatorjev. Ob koncu bi pa rad poudaril, kako pomembna je so­lidarnost med ljudmi. V času dežurne službe, ko ima-, mo v Trebnjem na voljo samo eno reševalno vozilo in enega zdravnika, se pogosto dogaja, da ljudje zahtevajo, da pride zdravnik z reševalnim vozilom na dom, čeprav ne gre za življenjsko ogroženost. Pogosto se zahteva prevoz v bolnišnico, včasih novomeška bolnišnica ni dovolj dobra in zahtevajo prevoz v Ljubljano. Večina sicer z razumevanjem sprejme obrazložitev, da s tem, ko zahtevajo, da pride zdravnik z reševalnim vozilom na dom, lahko kdo drug, zaradi srčnega zastoja umre, , ker pomoč ne bo pravočasna. Nekateri pa kljub vsemu izustijo tisti znameniti, za nas boleči stavek: »Za kaj vas pa plačujemo?«

Čisto na koncu še šiviljam-reševalkam iz Preventa: »Čestitamo! Ponosni smo na vas!«

Zdenko Salda dr.med., ZD Trebnje

November 2009

[ Na vrh ]

Kje naj začnem? Najprej bom napisal, da skupina za samopomoč Rudolfovo obstaja že dobrih 7 let. Jaz sem se pridružil pred dobrim letom. Dobivamo se vsakih 14 dni v prostorih društva, kjer imamo na voljo indukcijsko zanko. Srečanje traja eno uro in pol. Na srečanjih si imamo vedno veliko povedati in vedno premalo časa. Nikoli nam ne zmanjka tematike. Glavni moto skupine je: »PRISLUHNIMO SKUPAJ« in »SLIŠATI SEBE IN POSLUŠATI DRUGE«.

Kaj smo pridobili od skupine za samopomoč? Pridobili smo si samozavest, spoštovanje do drugačnih, pozitivno razmišljanje, poslušati….Izmenjujemo si razne izkušnje.

Kaj sem pridobil od skupine za samopomoč? Od skupine sem veliko pridobil. Pridobil sem potrebno informacije, drugačen pogled na svet, drugačen pogled na reševanje v kritičnih situacijah. V tej skupini sem našel sebe. Pridobil sem si samozavest, kar mi je najbolj pomembno. Da sem sprejel sebe takšnega, kot sem.

Kje so problemi in na kakšne težave naletimo? Glavni problem je sluh. Res, da slabše slišimo. Zato pa nismo nič drugačni. Težava je v sami okolici, kjer živimo. Zaradi težav s sluhom smo prepogosto odrezani. Ne dobimo prave informacije. Med pogovorom v okolici samo kimamo in si prevečkrat nočemo priznati in sogovorniku povedati, da slabše slišimo in da nismo vse razumeli. Ali pa enostavno nočemo sogovornika zaprositi, da nam še enkrat pove. Strah nas je reakcije sogovornika. Težave se pojavljajo pri pridobivanju potrebnih informacij.

Kaj se pogovarjamo v tej skupini? Pogovarjamo se o tehničnih pripomočkih, ki nam veliko izboljšajo kvaliteto življenja. Pogovarjamo se o naših pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. Pogovarjamo se o tekočih zadeva vsakdanjega življenja.

Koga smo najbolj veseli? Najbolj smo veseli skupnega srečanja. Predvsem Vladimirja Kastelca, ki je predsednik društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele Krajine, ki je človek, s katerim pridobimo še več informacij in nam pomaga s različnimi nasveti. In tudi gospo Bernardo Babič, ki je bila naša voditeljica. Gospa Bernarda nas je vedno usmerjala in nam dajala modre nasvete in napotke, kar smo ji iz srca hvaležni. Vedno je bila prisotna.

Naši člani so tudi povedali nekaj besed, zbral sem jih nekaj:

Kaj je namen skupine za samopomoč je povedal član skupine gospod Rudi Papež? »Naglušni ugotavljamo, da so sestanki skupine za samopomoč izredno koristni. Skoraj vsak naglušni ima svoje posebne težave, ki pa so pri vsakem specifične. Na teh sestanki si udeleženci izmenjujemo svoje izkušnje ali probleme, ki jih doživljamo, oziroma tudi drugim pripovedujemo, kako smo podobne težave vsaj delno odpravljali in se privajali na uporabo slušnih aparatov. «

Kako smo se sporazumeli člani med seboj v skupini? Na kakšne težave so naleteli tisti ljudje s izgubo sluha, je povedal gospod Rudi Papež: »Smo v prostoru, ki je opremljen z indukcijsko zanko in ročnim brezžičnim mikrofonom, ki si ga podajamo iz rok v roke, da se lahko slišimo med seboj. Tako je omogočeno boljše razumevanje naglušnih v pogovoru. Vedeti moramo, da smo naglušni izključeni iz družbenega življenja, ker se zaradi več glasov ne moremo sporazumevati v nobenem takem prostoru, kjer je več ljudi. Še posebno, če se med seboj pogovarjajo ali je prostoru vključen radioaparat. Probleme imamo tudi v uradih, kjer je ob delovnem pultu nameščena šipa pred strankami. Skozi majhno odprtino v šipi se ne moreš sporazumevati z osebo, čeprav je le kakšen meter oddaljena od nas. Sporazumeli bi se lahko le z govorico rok (v znakovnem jeziku). V skrajnem slučaju mora tak invalid prositi osebo, s katero kontaktira, da mu napiše na listek, kar želi povedati. Vsak pa temu noče ustreči z izgovorom, da nima časa in da to ni dolžan, ali da nima pri roki potrebnega papirja, ker dela samo z računalnikom itd.«

Zakaj je pomembno naše srečanje?... gospod Rudi Papež: »Enotni smo, da so naši sestanki vsakih štirinajst dni nujno potrebni, da si naglušni omogočimo vsaj minimalno možnost za sporazumevanje, sicer bi bili popolnoma izolirani in izločeni iz družbe. Ker se naglušni tega dobro zavedamo, se zato redno polnoštevilno udeležujemo teh naših srečanj.«

Kaj je povedal naš član Tadej Kramaršič? »Ko se družimo ljudje različnih starosti, se mlajši veliko naučimo od starejših. Vsak ima nekaj v sebi, kar lahko da: veselje, prijaznost, nasmeh, znanje, informacije. Vsak ima svojo življenjsko izkušnjo, s katero obogati drugega.«

In kako razmišlja Tadej? »Včasih razmišljam, da v življenju ni nič lepega, da je več slabega kot dobrega. Na napakah pa se učimo. Vesel sem in rad prihajam v to skupino. Drugi okoli mene opazijo, da sem se spremenil na bolje. To je zasluga tudi skupine za samopomoč naglušnih.«

Kje smo pridobili in kakšne izkušnje je imela gospa Ivanka Murn? Kaj potrebujemo gluhi in naglušni? »Če nismo znali rešiti problema sami, nam je s svojim znanjem pomagala psihologinja prof. Bernarda  Babič. Lahko rečem, da smo rešili tudi življenja obupanim. Slišeči nas težko razumejo. Sama imam nelepe izkušnje zaradi poniževanja in posmehovanja. V skupini sem pridobila samozavest in moč, da lažje pravilno reagiram. Gluhi in naglušni rabimo prilagojen način sporazumevanja zaradi stisk in čustvenih motenj, ki jih doživljamo.«

Gospa Jelka Močnik pa je povedala: »Veseli smo, da smo se našli. Veliko nam pomeni, da  imamo v društvu prostor in tehnične pripomočke, s pomočjo katerih lahko kar dobro slišimo. Dobro slišimo - je za večino ljudi nekaj samoumevnega, za nas pa razkošje enkrat na štirinajst dni! Torej ni treba posebej poudarjati, da radi prihajamo. Pa ne samo zaradi tega. Med nami so se spletle trdne niti prijateljstva.«

Kaj imamo skupnega? Katera oseba nam je pomagala? Povedala je gospa Jelka Močnik? »Družijo nas podobne težave, ki jih skušamo premagovati z medsebojno pomočjo in nasveti. Strokovno pomoč nam nudi tudi naša voditeljica skupine ga. Bernarda Babič, ki se je hitro vživela v našo sredino; lahko bi rekla, da čuti in diha z nami, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Hvala tudi Društvu, ki nam nudi prostore in program. Tu se čutimo sprejete.«

Pri čem smo gluhi prikrajšani v življenju, je povedala gospa Jelka Močnik: »Namreč v vsakdanjem življenju smo marsikdaj odrinjeni na stran, prikrajšani za mnoge informacije. Zato nas jezijo vesti o krnjenju sredstev in programov društva s strani vlade, Zveze, občine. Tako ne gre, tudi mi moramo živeti človeka vredno življenje!

In še nekaj besed… Dovolite nam biti, čeprav smo drugačni!

Ali se lahko pridružijo tudi drugi? Pri naši skupini za samopomoč so vrata za vse tiste ljudi, ki imajo težave s sluhom, … ki se počutijo odrinjeni. Ki se zaradi težav s sluhom ne najdejo sebe. Veseli bomo, da bomo lahko še komu pomagali.
In zaključek? V času dopustov smo tudi mi »odšli na oddih«. Ponovno se bomo srečali jeseni 2009. Vsak član skupine že nestrpno čaka na novo snidenje. Kjerkoli ste, imejte se lepo. Pa se spet vidimo!

Bojan Čustič

[ Na vrh ]

{slider= Ne slišite dobro? Poiščite pomoč!}

Po prvem porodu pri 21 letih sem opazila, da mi stalno šumi v ušesih in da ne razumem najbolje vsega slišanega,« svojo zgodbo začenja Jelka Močnik.

Zdravniki so potrdili okvaro sluha, dobivala je injekcije in zdravila, vendar izboljšanja ni bilo. Žal se je njen sluh postopoma še slabšal. Danes, pri 47 letih, ima Jelka že zelo močno izgubo sluha, visokih glasov ne sliši več. A s slušnim aparatom in podporo družine ji uspeva, da njene težave s sluhom ne krojijo njenega vsakdana.

Vzroki za težave s sluhom so različni. »Od treh tisoč novorojenčkov ima eden težave s sluhom. Polovica težav je genetskih, od teh je 70 odstotkov nesindromskih, torej imajo ti otroci le težave s sluhom, medtem ko jih ima preostalih 30 odstotkov tudi druge težave (z vidom, ščitnico),« pojasnjuje specialistka otorinolaringologije asist. mag. Saba Battelino. Težave s sluhom lahko povzročajo tudi razne okužbe, predvsem citomegalovirusne in gnojni meningitis. Izguba sluha pa je lahko tudi posledica uporabe ototoksičnih antibiotikov (getamicin, stretomicin) ali raznih poškodb, pojasnjuje sogovornica.

»Gluhost je po svetovni specifikaciji druga najtežja invalidnost,« pravi Vladimir Kastelec, predsednik Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Opozarja, da se o naglušnosti in gluhosti premalo govori in piše, saj je »še vedno prisoten tabu oziroma strah pred odzivom okolice«.

Po 65. letu se pojavi starostna naglušnost

V srednjem obdobju življenja so med najpogostejšimi vzroki za okvaro sluha vaskularna obolenja, poškodbe možganov in operacije tumorjev v glavi. Po 65. letu starosti se začne kazati starostna naglušnost, nadaljuje Battelinova, v 75. letu starosti pa ima že 50 odstotkov ljudi motečo izgubo sluha. To pomeni socialno oviro, če ne začnejo uporabljati ojačitve s slušnimi aparati, pojasnjuje specialistka otorinolaringologije.

Ljudje s slušnimi aparati so še vedno stigmatizirani

Jelki sta v veliko pomoč slušni aparat, ki ga v službi uporablja ves čas, doma pa po potrebi, in branje z ustnic. »Delam v šolski knjižnici, nekaj ur na teden pa tudi poučujem. Ker so učne skupine majhne in ker otroke pripravim na to, da slabše slišim, so navajeni govoriti glasneje, samo eden naenkrat, ko govorijo, pa so obrnjeni proti meni,« sogovornica pojasnjuje, kako pri svojem delu uspešno premaguje težave s sluhom.

Rešljiva težava ostane brez rešitve

Izkušnje zdravnikov pa žal kažejo, da ljudje, ki imajo težave s sluhom, pogosto ne upoštevajo zdravniškega nasveta in ne nosijo slušnega aparata. S kolegi smo se dokopali do dveh razlag, zakaj je tako, razlaga dr. Battelinova in potegne vzporednico z očali.

Dejstvo je, da je družba že od nekdaj gledala na očala kot na znak modrosti, in tudi dejansko so dobila status modnega dodatka. Po drugi strani pa so bile težave s sluhom velikokrat povezane z neko stigmatizacijo v povezavi z manjšo inteligenco, ki pa ni imela nobene osnove. Češ, »ne razume oziroma ne dojame«, dejansko pa oseba ni slišala. Dejstvo je tudi, da so slušni aparati tehnično veliko zahtevnejši za uporabo in so tudi pozneje prišli na trg kot očala.

»Žalostni smo, kadar k nam pride oseba, ki ji po testiranjih povemo, da bo s slušnim aparatom občutno bolje slišala, a aparat nato odkloni. Pride z rešljivo težavo, a se nato ne odloči za rešitev,« pove asist. mag. Saba Battelino.

Po pomoč takoj, ko opazite težave

Oseba, ki zazna izgubo sluha, naj ne odlaša z obiskom pri osebnem zdravniku. Slušni aparat je treba uporabljati takoj, ko to priporoči zdravnik, svetuje Vladimir Kastelec, predsednik društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Slušni aparat ne povrne naravnega sluha, lahko pa olajša vsakdanje življenje.

Omogoča namreč ohranjanje sluha z zmanjšanjem procesa nadaljevanja izgube sluha in zmanjša otrdelost slušnega bobniča. Na začetku je potreben večkratni obisk pri tehniku, ki slušni aparat pravilno nastavi glede na izgubo sluha. »Nekateri ob prvem srečanju s slušnim aparatom obupajo in slušni aparat odložijo v predal. Škodo naredijo sebi,« opozarja Kastelec.

Svet tišine, ki boli

Najhujši pri naglušnosti in gluhoti so socialna izoliranost, občutki neugodja v večjih družbah in pomanjkanje informacij, svoje izkušnje opisuje Močnikova. Gneči in velikim družbam se zato najraje izogne, brez pomoči družine in prijateljev bi bile njene težave večje. Razvoj tehnike je tudi na področju lajšanja težav s sluhom omogočil velik napredek.

Podporo predvsem mladim

Država bi po mnenju Močnikove lahko pripomogla k izboljšanju položaja gluhih in naglušnih tudi tako, da bi omogočila brezplačne tehnične pripomočke in socialne programe, ki jih gluhi in naglušni potrebujejo, mladim pa omogočila prilagojene programe oziroma načine učenja pri študiju. Obstajajo nekateri tehnični pripomočki za lajšanje kakovosti življenja, ki pa jih mora oseba plačati sama, je kritičen Kastelec.

»Gluhi imajo pravico do tolmača znakovnega jezika in do beneficirane dobe, a obstaja bojazen, da bodo to izgubili. Naglušni imajo z zdravstvenim zavarovanjem pravico do standardnega aparata za obdobje šestih let in tukaj se zgodba s strani države konča. Ostajajo samo obljube,« je jasen Kastelec. Dejavnosti društev v boju proti socialni izoliranosti so zato še pomembnejše.

Cilj: presejalni testi za sluh pri treh ali štirih letih

Zdravniki sluh preverijo že pri novorojenčku, pozneje pa tudi na rednih pregledih. Razen testa v porodnišnici so potem vsi testi povezani z otrokovo pozornostjo, pojasnjuje dr. Battelinova. »Prizadevamo si, da bi za otroke pri treh ali štirih letih izvajali objektivni test za preverjanje sluha z merjenjem otoakustičnih emisij notranjega ušesa ali z neko preprostejšo obliko merjenja možganskega debla, pri kateri ne bi bila potrebna otrokova pozornost in bi bila zato precej bolj natančna.«

Prav zaradi okvar, ki nastanejo v obdobju po rojstvu, denimo magnetske progresivne izgube sluha, se namreč lahko zgodi, da težav ne ugotovijo vse do otrokovega sistematskega pregleda pred vstopom v šolo. Takrat je otrok star že štiri ali pet let. »Takšen otrok nam tako za nekaj let 'uide',« pojasnjuje dr. Battelinova, ki si s kolegi prav zato prizadeva za uvedbo presejalnih testov.

­­­­­­­­­­­­­­­Na igrišču šteje le to, da si dober!

Živeti v svetu tišine ali s težavami s sluhom je velika preizkušnja tako za gluho osebo kot njeno okolico. A težave s sluhom ne pomenijo konec sanj in želja. Odličen zgled za to, da moraš kljub težavam slediti svojim ciljem, je tudi slovenski košarkar Miha Zupan, ki je gluh od rojstva. V sezoni 2007/2008 mu je kot prvemu gluhemu igralcu uspelo zaigrati v prestižni Evroligi, mednarodni komite za šport gluhih pa ga je pred dvema letoma izbral tudi za najboljšega športnika na svetu.

Članek je bil objavljen v reviji Medicina&ljudje decembra 2012.

Ksenja Tratnik – Finance

[ Na vrh ]

Spoštovani gostje, nastopajoči, organizatorji!

Prijazno vas v  imenu gluhih in naglušnih ljudi Dolenjske in Bele krajine pozdravljam in vam čestitam za izbor pomoči ravno našemu društvu, čeprav je ljudi, ki so pomoči potrebni veliko.

Organizacije gluhih so med najstarejšimi organizacijami in segajo v leto 1931, torej v čas Avstro-Ogrske vladavine.  Zgodovina vzgoje in izobraževanja gluhih deklic se je začela na Dolenjskem že 1886 leta. Od takrat pa do 1904 leta je bila v Šmihelu ustanovljena šola za gluhe deklice, ki so jo vodile sestre De Notre Dame. Večina takratnih članov je bilo zelo revnih, živeli so na robu preživetja, svojci so se jih sramovali in jih niso dajali v šole ali uk, opravljali so najtežja in najbolj umazana dela na kmetiji. Veliko primerov gluhote pa je bilo povezanih še z drugimi težkimi boleznimi. Zato jim je društvo pomagalo denarno in materialno. Danes je drugače, gluhi se izobražujejo, postanejo lahko kar koli si zastavijo za cilj. A je pot do tja dvakrat težja kot za slišeča človeka.

Žal, se premalokrat zavedamo, da so med nami ljudje s posebnimi potrebami, ki se srečujejo s težavami in vlagajo veliko napora za normalno življenje. Zaradi svoje oviranosti pa so hote ali nehote izključeni iz svojega okolja in družbenega dogajanja. Malokdo ve, kako težko je breme gluhote.

Vesela sem, da se bomo danes samo dotaknili teme o gluhoti, naglušnosti, tolmačih, tehnologiji,  ki pomaga invalidom sluha pri vključevanju v slišeči svet. Zagotavljam vam da boste zvedeli le kanček tistega kar je skrito v tišini o ljudeh, ki živijo v tišini, ki so osamljeni in nerazumljeni, ki težko navežejo stik s slišečo osebo, če jim ta ne ponudi roko v obliki tolmača, potrpežljivosti, morda v osnovnem znanju znakovnega jezika.

Vesela sem, da so se predvsem mladi, srednješolci, gimnazijci, tako zelo potrudili, izkazali največjo možno mero sočutja, spoštovanja in uložili veliko prostovoljnega dela zato, da danes vsi z vsemi čuti, ki so nam dani, uživamo. Ne samo to, danes tudi pomagamo gluhi družini do svojega doma.

Naj mi bo dovoljeno komentirati intervju mlade znane slovenske voditeljice, ki priznava, da je njeno življenje kar dolgočasno in se bo v bodoče posvetila dobrodelnemu delu. Današnji mladi organizatorji, ki bi tudi lahko svoj čas uporabili za zabavo, pa zagotovo ne morejo govoriti o dolgčasu. Hvala tudi Rotary klubu Dolenjske Toplice, ki je stal za to vnemo. Hvala Sazasu.

Prepričana sem, da bomo vsi odšli danes domov z novimi spoznanji in izkušnjami, ki vam bodo pomagale pri nadaljnjem delu ali pa vam bodo obudile kulturo srca  pri srečanju z gluhim človekom, sosedom, babico ali otrokom. Slušnega aparata za slišnost srca ni. To je dano vsakemu posamezniku in je privzgojeno. Ali pa ne! 

[ Na vrh ]

Dobrodelna prireditev, ki je bila v KC Janez Trdina Novo mesto v četrtek, 6.11.2008, v organizaciji Rotary kluba Dolenjske Toplice,  Interakt kluba in Sazasa, je uspela! Kaj uspela, bila je nekaj posebnega. Zakaj ? Zato, ker so prireditev v celoti organizirali, izvedli in tržili mladi ljudje, gimnazijci.

Prireditelji so se potrudili do gluhih in naglušnih tudi tako, da so vsem obiskovalcem delili pri vhodu balončke, s katerimi smo lažje čutili zvok-glasbo

Prireditev  je bila namenjena Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine za pomoč gluhi družini iz Kanižarice. Družina, starša sta gluha,  ima 2 otroka, od katerih je najstarejši sin močno naglušen. Živijo nad garažo, lani pa so kupili 100 let staro hiško, ki jo je treba podreti in zgraditi novo. So šele v fazi urejanja papirjev. Niso socialno ogroženi, so urejena in skrbna družina, a sami z eno plačo ne bodo zmogli hitro do svojega doma. Zato potrebujejo pomoč. In zakaj vedno pomagati le družini, kjer je v ozadju alkohol, lenoba, premajhna skrb za otroke... Mnenja smo, da je treba pomagati tudi družinam, ki so urejene, a v stiski., saj jim že gluhota povzroča ogromno težav pri komuniciranju s potrebnimi službami na občini, izvajalci, mojstri, ...Vedno morajo imeti spremljevalca, tolmača, sorodnika, predsednika društva,

Zahvaljujemo se organizatorjem, še posebej Tjaši Zirkelbach, ki je bila pobudnica, da se za donacijo izbere ravno naše društvo. Tjaša je končala letos 40 urni tečaj znakovnega jezika, fascinirana je bila z ljudmi, ki živijo v svetu tišine tako, da je dala pobudo v tej smeri.

Vsi nastopajoči, od Tjaše Zirkelbach, Petre Jerič, Alena Kužata in Tinkare Pavlin, plesnega studia Novo mesto, Kaje Tržan, voditeljskega para, so se maksimalno potrudili, da smo odnesli nepozabne spomine. Seveda se je občinstvu predstavila tudi naša gledališka skupina Rudolf z dvema predstavama, ki je požela velik aplavz in nejevero ob karaokah v znakovnem jeziku. Celotno prireditev je prevajal tolmač Boštjan Jerko. V nagovoru predsednice kluba Interakt, Tamare Kajtazović in govoru strokovne delavke Vesele Banić, se je v dvorani čutila posebna energija. Govori so bili kratki, brez številk, jamranja, pač pa prežeti z ravno pravšnjo mero suptilnosti, da so v dvorani nekateri tudi jokali. Ne morem mimo enega dela njenega govora, ki pravi:« Vesela sem, da se bomo danes dotaknili teme o gluhoti, naglušnosti, tolmačih, tehnologiji, ki pomaga invalidom sluha pri vključevanju v slišeči svet. Ljudem, ki živijo v svetu tišine, ki so osamljeni in nerazumljeni, ki težko navežejo stik s slišečo osebo, pomagamo tako, da jim ponudimo roko v obliki tolmača, potrpežljivosti, osnovnim znanjem znakovnega jezika. Vesela sem, da so se predvsem mladi, srednješolci, tako zelo potrudili in izkazali največjo mero sočutja in spoštovanja do drugačnosti ter vložili veliko prostovoljnega dela zato, da danes vsi z vsemi čuti, ki so nam dani, uživamo in hkrati pomagamo eni družini.«

Toliko vloženega truda v neko delo moramo znati ceniti. Zato res velika hvala vsem, ki so v ta dobrodelni koncert s pomenljivim imenom Ozvočimo tišino, vnesli svoj čas, znanje, veliko vaj in dobre volje. Mladost in invalidnost z roko v roki. To ne vidimo pogosto.

Vesela Banić

[ Na vrh ]

Mineva že kar nekaj mesecev, odkar nisem več članica Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, vendar me lepi spomini na to društvo venomer privabljajo nazaj. Zaradi študija v Ljubljani in velike zaposlenosti nikakor nisem mogla obiskati »bivših« članov v prostorih društva. Se z njimi poklepetati in si kratiti čas s zanimivimi pogovori. Vedela sem, da bo prišel čas, ko jih bom zopet srečala.

Kot radovednica z »majhnim noskom« redno obiskujem njihovo spletno stran. Ne spomnim se, kdaj sem na tej strani prebrala vabilo za druženje ob Kolpi, torej o pikniku v Gribljah. Močno sem upala, da bo datum ustrezen. In ker je bil ravno en dan po mojem 20. rojstnem dnevu, sem bila vsa vesela, saj sem bila ravno v tem času v svojem domačem kraju in odločena, da jih pridem pozdravit.

Tistega dne, 24. avgusta je bilo na začetku dopoldneva oblačno vreme. Kljub temu sem želela iti. Kot sem si rekla: »Naj pada dež, naj zasije nasmejano sonce, sploh ni važno, važno je druženje!«

Usedla sem se v avto, se odpeljala s staršema, med vožnjo strmela v gozdove, tuhtala, koga bom srečala po doooolgem času. Ko smo dospeli, sem bila vesela znanih obrazov. Koliko časa jih že nisem videla? 8 mesecev? Ali manj ali več?

Skratka, klepetala sem s prijatelji, se preizkusila v lokostrelstvu (samo za vajo, saj ni mi šlo, ker je večkrat letela puščica  mimo table ali dol ali gor...eh, zdi se mi, da me lok  ne mara, ali pa roka ne obvlada loka, hehe), na rafting nisem imela želje iti, le žogo za odbojko sem pogrešala (našla sem jo, vendar je bila prazna oz. »raztrgana«).

Vesela sem bila snidenja s predsednikom Vladimirjem, s sekretarko društva Veselo in z drugimi prijatelji (Teja, Bojan in Katarina). Seveda, mladi smo bolj za skupaj, a kljub temu velja pri meni, da imajo starejši ogromno izkušenj ter veliko modrosti in se tudi rada družim z njimi.

Upala sem, da bom tudi srečala mojo bivšo surdopedagoginjo Renato Medle, ki me je v vseh 4 letih skozi srednjo šolo veliko usmerjala in pripomogla k čim boljšemu razumevanju sveta okrog sebe.

Bila sem žalostna, ko je prišel čas za odhod domov. Vendar sem optimistično razmišljala in si rekla: »Danes je bil dan, ko si jih srečala po dolgem času«. Vendar to ni bilo zadnjič. Spomnim se besed predsednika društva: »Vrata v društvu so ti vedno odprta.«

Hvala vsem, ki ste bili tam prisotni, da sem imela možnost z vami klepetati in se nasmejati. Bilo mi je z vami kot vedno, lepo.

Naj vam vsem vsakdan prinese nove izzive, nove izkušnje, delite vse to z drugimi, saj nam bogatijo izkušnje in usmerjajo na prava pota v življenju. Bodite mi lepo in se vidimo zopet kmalu!

Maja Kuzma

[ Na vrh ]

Vesela Banič in predsednik društva Vladimir Kastelec ob novi klima napravi, ki so jo kupili prek donatorjev.

Foto: Jerca Božič Kranjec 

Gluhota je težka nevidna invalidnost

Gluhota je težka invalidnost, ki globoko poseže v življenje posameznika in njegovo družino. Ker je na prvi pogled nevidna, še danes ni povsod prepoznavna. Komunikacija je za gluhe in naglušne velika ovira, vendar zmorejo ob pomoči in spodbudi dejavno sodelovati na mnogih področjih. Tega se zavedajo tudi v Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, ki deluje od leta 1956. Lani so našteli 165 članov in 320 nevčlanjenih uporabnikov. Njihovo poslanstvo temelji na pomoči gluhim in naglušnim za premagovanje komunikacijskih ovir ter na ustvarjanju razmer za dvig kakovosti njihovega življenja.

Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine obstaja in deluje skorajda izključno prek sredstev FIHO (Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij), brez katerih bi, kot pravi strokovna delavka in sekretarka Vesela Banič, svoja vrata lahko zaprli. Ker pa je vsota, ki jo iz tega vira pridobijo, že desetletje enaka, si prizadevajo denar za izvajanje programov dobiti tudi drugod. 

Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine obstaja in deluje skorajda izključno prek sredstev FIHO (Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij), brez katerih bi, kot pravi strokovna delavka in sekretarka Vesela Banič, svoja vrata lahko zaprli. Ker pa je vsota, ki jo iz tega vira pridobijo, že desetletje enaka, si prizadevajo denar za izvajanje programov dobiti tudi drugod

" Največja težava je financiranje s strani občin. Izmed 14 občin območja, ki ga pokrivamo, nam denar namenjajo le tri občine: Novo mesto, Škocjan in Črnomelj. Pa še pri teh gre le za zneske od sto do dvesto evrov na leto," pove Baničeva. 

Ker imajo člane, pa tudi tiste, ki v društvo niso včlanjeni, pa so kljub temu uporabniki njihovih storitev in dejavnosti, iz prav vsake od teh občin, bi pričakovali, da bi jih vse sofinancirale. " Sedež imamo sicer v Novem mestu, vendar to ne pomeni, da smo novomeško društvo, temveč regijsko," pravi Baničeva. Prav zato se ji ne zdi pravično, da večina občin popolnoma nič ne sofinancira njihovega delovanja, saj gre za njihove občane, za katere dobijo denar, pa se z njimi nihče ne ukvarja. 

Nič jih ne zavezuje
Nekatere občine so sicer pred časom delovanje društva že sofinancirale, pa so potem svoje prispevke ukinile, kot meni Baničeva, zato ker jih k temu nič ne zavezuje. " Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve nam je dodelilo status društva v javnem interesu, vendar ob tem ne obstaja noben podzakonski akt, ki bi določal, da morajo občine za naše delovanje kaj

prispevati," še pove Baničeva. Ob tem bi si želela vsaj, da bi lažje prišli do informacij o razpisih za sofinanciranje dela društev, ki jih večina občin objavlja zgolj v svojih občinskih glasilih: " Zdi se nam, kot da bi razpise skrivali, tako težko zvemo zanje."  

In ko ni šlo z viri, od katerih bi denar pričakovali, so potrkali na vrata dobrotnikov. Da bi bilo letošnje poletje v društvenih prostorih stare hiše na novomeškem Glavnem trgu vzdržnejše kot dosedanja, so se lotili akcije zbiranja donatorskih sredstev za klima naprave. Z zbranimi tri tisoč evri so kupili dve, potrebovali pa bi še dve

Novo Mesto | 12. 6. 2008| Jerca Božič Kranjec, časnik Žurnal24  

[ Na vrh ]

Za društvo dragoceno pridobitev sta predstavila strokovna sodelavka društva Vesela Banič in predsednik društva Vladimir Kastelec. (Foto: I. Novak) 

Že lansko poletje so v Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine začeli zbirati denar za nakup klimatske naprave, saj je bilo v soparnih društvenih prostorih na Glavnem trgu poletje nevzdržno. Letos bo bolje, saj jim je uspelo zbrati dovolj denarja na nakup dveh klimatskih naprav.

»Imamo štiri prostore, skušali smo zbrati denar za tri klima naprave. Žal pa smo morali upoštevati navodila Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Take naprave, ki nimajo zunanje enote, so namreč dražje. Zbrani denar je komaj zadostoval za dve napravi, dodali smo še nekaj denarja iz drugih programov,« pojasnjuje strokovna sodelavka društva Vesela Banič.

2.970 evrov jim brez sponzorjev ne bi uspelo zbrati, s prispevkom v višini tisoč evrov se je še posebej izkazala novomeška Krka. Baničeva je odločena, da bodo še naprej zbirali denar za nakup manjkajoče klime, saj si želi, da bi člani, ti so povečini starejši, z veseljem prihajali v društvene prostore.

»Naše poslanstvo temelji na pomoči gluhim in naglušnim v nam prilagojeni tehniki za premagovanje komunikacijske bariere in ustvarjanju pogojev za druženje in eden od teh so tudi normalni klimatski pogoji,« pravi predsednik društva Vladimir Kastelec, ki že drugi mandat vodi Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine.

Posebej si prizadeva, da bi bili gluhi in naglušni ne glede na okvaro sluha čim bolj samostojni. Številni pripomočki jim pri tem sicer lahko pomagajo, a so ob za slišeče povsem običajnih opravkih pogosto nemočni. Društvo je na nek način njihovo zavetje, kamor prihajajo po nasvet, pomoč, včasih pa tudi le na klepet.

Novak

Vir: Dolenjski list/ 12.06.2008 

[ Na vrh ]

Proti koncu decembra sva se z Vladom pogovarjala o koncertu skupine Eroika, ki je bil v Ljubljani. Povedala sem mu, da bodo nastopili tudi v Novem mestu. Glede na to, kakšno glasbo izvajajo, bi bili  mogoče zanimivi tudi za gluhe, če bi bili prevajani v znakovni jezik. Tako se je porodila zamisel o prevajanju koncerta za gluhe. V začetku januarja sem stopila v stik s skupino. Odgovoril mi je njihov vodja Patrik Greblo, ki se je z mojim predlogom strinjal. Povezal pa me je tudi z organizatorico koncerta, Sašo Šepec. Tudi ona se je strinjala s predlogom in bila nad tem tudi zelo navdušena. Formalni del je bil tako urejen.

Tako so se pričele priprave. Bilo je potrebno poiskati prevajalce za španski, angleški in italijanski jezik, saj sem potrebovala slovenske prevode za pesmi Feliz, Goodbaye in Nessun dorma. Pri tem so mi pomagali moji prijatelji. V priprave se ja vključilo tudi Društvo gluhih in naglušnih iz Novega mesta, ki je moj predlog tudi podprlo. V tem času sem se nekajkrat tudi srečala z gluhimi, ki so mi pomagali glede kretenj. Pesmi je bilo potrebno prevajati tako, da so bile čim bolj razumljive za gluhe. En mesec sem se vsakodnevno pripravljala na koncert. Poleg samih priprav pa je bilo potrebno poiskati še sponzorje za ugodnejšo ceno kart. Cena vstopnice je bila 15 evrov. S tajnico društva  sva menili, da je cena  previsoka, zato sem poiskala sponzorje. Tudi pri tem so mi pomagali prijatelji in znanci. Tako je bila cena vstopnice za gluhe in naglušne 5 evrov.

Tudi v društvu so se trudili, da pridobijo čim več gluhih in naglušnih za obisk koncerta. V Kulturnem centru Janeza Trdine smo prosili za rezervacijo 30 vstopnic.Nezadržno se je bližal 14. februar, dan koncerta. Obiskala sem njihov prvi koncert, ki je bil 12. februarja, da sem videla sam potek koncerta. V zaoderju sem cel koncert tolmačila, da sem videla, v katerih delih moram še kaj spremeniti in popraviti.Prišel je dan koncerta. Pred koncertom se bila še vedno v dvomih, kako bodo gluhi to sprejeli. Ali je bila moja odločitev pravilna, da skušam gluhim približati ta del glasbene kulture? Med koncertom pa se mi je odvalil kamen od srca, saj sem videla, da je bila moja odločitev pravilna. Glasba, petje in prevodi besedil so prebudili njihova čustva. Že med koncertom so mi to pokazali, ko so nekateri med njimi potočili nekaj solz. Tudi sama dvorana je bila preplavljena s čustvi, saj je član skupine že na začetku povedal da je to poseben koncert. 

Po končanem koncertu pa je skupina Eroika še posebej pozdravila gluhe in naglušne. Tudi fantje iz skupin so bili presenečeni nad reakcijo gluhih. Niso pričakovali takega odziva. Meni pa so gluhi čestitali in se mi zahvalili za dober prevod. S tem, kako so to pokazali, je bil ves moj trud poplačan. In vedela sem, da je bila odločitev za prevajanje koncerta pravilna. Zakaj tudi gluhim ne bi približali glasbe? 

Tolmačica SZJ

Jožica Kupljenik  

[ Na vrh ]

Mednarodni dan muzejev, 18.5.2008, je dan, ki ga je Dolenjski muzej namenil ljudem, ki sicer ne obiskujejo teh ustanov. Povabil je nevladne organizacije, da jih seznani z vsebino in zgodovino teh krajev, še posebej na arheološko razstavo, razstavo o drugi svetovni vojni… 

Društvo se je odzvalo povabilu in skupina gluhih in naglušnih, si je s pomočjo vodenja ga. Tanko in tolmačem v uri in pol ogledala zanimivosti muzeja, ki zajema štiri stavbe in je bil javnosti  odprt že 1953 leta. S stalno razstavo Arheološka podoba Dolenjske, se poudarja sijaj, blišč in pomen Novega mesta, Dolenjske in Slovenije v evropski prazgodovini. Poudarek je še posebej na halštatskem obdobju. Tako se Dolenjska z Novim mestom uvršča med najpomembnejšo evropsko dediščino.

Med najpomembnejše najdbe in izdelke sodi situlska umetnost, ki izhaja iz Azije in je preko grškega stila prišla po Jadranu na Dolenjsko. Zato tudi pravijo Novo mesto, mesto situl.

Videli smo veliko predmetov, še več zvedeli o najdbi in uporabi teh predmetov, načinu življenja, ogrlicah, ščitih, kopju, orodju, osebnih okraskih, posodah, grobovih.Do sedaj se je mislilo, da je zgodovina dolgočasna, vendar smo bili priča zelo zanimivim podatkom, še posebej prijetnemu načinu podajanja informacij. Bili smo navdušeni in presenečeni. Naši obiskovalci so imeli veliko vprašanj. Ob koncu obiska smo obljubili, da še pridemo in prva priložnost bo že 21.junija, Poletna muzejska noč, ko bo muzej odprt do polnoči. Ob lučkah in bakljah bo prav posebno vzdušje ob ogledu tudi delavnic, koncerta, igralnic, predavanj.

Vesela Banić

[ Na vrh ]

Pomlad je s svojo nežno lepoto že tukaj in z njo tudi  čas za potovanja  in izlete. Vprašanje se postavlja kam na izlet. 

Predlogov v društvu je bilo precej, odločili pa smo se, da si gremo ogledat  biser Hrvaške, Plitvička jezera. Ker je pot dokaj dolga in naporna , se je za izlet  prijavilo manj članov kot sicer.  Zato smo se dogovorili za skupni izlet z novomeškim društvom. Navdušenje je bilo popolno. Ga. Vesela je prevzela skrb za rezervacije in kosilo na hrvaški strani, jaz pa organizacijo prevoza in malico. 

V soboto, 19. aprila smo se zbrali ob peti uri zjutraj v Velenju in se odpravili proti  Novemu mestu. Že v Celju nas je pričakal dež, ki se je vedno bolj stopnjeval. Vsi smo bili v skrbeh, saj je lilo kot iz škafa.    V Krškem smo se ustavili, kjer bi morala vstopiti njihova članica, ki je ni bilo.  V Novem mestu so se nam pridružili člani novomeškega društva, počakali smo tudi članico iz Krškega, saj nas je dohitela s svojim avtomobilom. 

Razmeroma pozno smo se odpravili proti državni meji Metlika, kjer smo z natančnim pregledom dokumentov in avtobusa občutili schengensko mejo. Med potjo smo odložili nekaj članov in se v Novem mestu poslovili od prisrčnih Dolenjcev. Zadovoljni smo si obljubili , da organiziramo še skupne izlete.  Utrujeni, a polni vtisov, smo ob pozni večerni uri srečno prispeli v Velenje. 

Med potjo mi je eden izmed naših članov  zaupal, da je ponoči molil za lepo vreme. Ali je to res pomagalo? Kdo ve. Bilo je lepo in uslišano. 

MDGN Velenje, Marjana Rudolf 

[ Na vrh ]

Kot javna delavka sem delala pred leti v posavskem društvu gluhih in naglušnih v Krškem. Zelo sem se navezala na ljudi in zaposlene, rada sem opravljala vsa dela. Navezala sem stike tudi z drugimi društvi, še posebej z Novim mestom. Vendar so javna dela, dela za določen čas. Ostala sem na različne načine povezana tako z društvom v Krškem kot društvom v Novem mestu, s katerim smo sodelovali. In hvaležna sem jim, ko me povabijo na druženje, izlete… 

Ker je pomlad čas izletov, so se v društvu Novo mesto in Velenje odločili za aprilski sobotni izlet na Plitvička jezera. Člani DGN Velenja so se zgodaj zjutraj pripeljali v Novo mesto, od koder smo skupaj nadaljevali pot. Dobrega razpoloženja ni manjkalo kljub slabemu vremenu. Velenjčane je namreč po poti spremljala prava pomladna nevihta. Ta se je kmalu umirila in že na Gorjancih nas je pozdravilo sonce.  Pot nas je peljala čez mejni prehod Metlika, mimo Karlovca in Slunja do končnega  cilja. Plitvička jezera so eden izmed osem nacionalnih parkov na Hrvaškem in so od leta 1979 na seznamu naravne dediščine UNESCO-a. So biser kraškega sveta, podobno kod Postojnska jama. Plitvička jezera so sestavljena iz šestnajst jezer, ki se preko nešteto čudovitih slapov in kaskad  prelivajo eno v drugo, da bi se na koncu združili v kraški biser – reko Korano. Največje izmed jezer je Kozjak, po katerem smo se peljali z električno ladjico. Na začetku smo se ustavili pod Velikim slapom reke Plitvice, ene izmed rečic in potočkov, ki se zlivajo v jezera. 

Pot ob jezerih in slapovih, vožnja z električno ladjico ter električnim vlakcem nas je pripeljala že prijetno utrujene do restavracije Poljane na kosilo. Za posladek po kosilu je poskrbela naša Fanika, ki je dan pred izletom pridno pekla peciva za 50 sladkosnedežev. Na poti domov smo se še ustavili v mestecu Slunj. Ogledali smo si Rastoke, kje se reka Slunjčica v slapovih zliva v kanjon reke Korane. Rastoke so dobesedno etno muzej na vodi, saj so med jezerci in slapovi ohranjene stare hiše in mlini.

Dan se je prehitro prevesil v večer in našega druženja z obilico spominov  je bilo kmalu konec. V Novem mestu se je tudi končala naša skupna pot, našim velenjskim prijateljem pa smo zaželeli srečno pot domov. Izlet mi je bil zelo všeč, vzdušje na avtobusu veselo, sama sem napolnila baterije. Menim, da bi takih izletov z udeležbo še več društev Slovenije, bila prava stvar. Udeleženci izleta si želijo tudi na Brione, slapove Krke..Je pa res, da je organizacija zahtevna, da je veliko odgovornosti, saj je najugodnejša  lastna organizacija. Hvala organizatorjem za dobro izpeljani izlet

Da bi ostali člani in prijatelji videli del naravne lepote, ki je bil darovan nam,  je kot velikokrat doslej poskrbel naš »stalni foto dokumentarist« Vlado Kastelec, ki skrbi za objavo vseh dogodkov na spletni strani društva

Branka Bjegović, Krško 

[ Na vrh ]

Sem  človek, ki vidi, sliši, govori, sem le ena izmed mnogih, sem to, kar sem. Moje ime je Urška. Življenje mi bogatita dva otroka; sin, 12 letni Tomaž in hčerka, 9 letna Andreja…Sem poročena in za seboj imam dolgo zgodbo… 

Rada bi vam zaupala, da imam  čudovito prijateljico, ki mi je odprla vrata v meni neznani svet. Ko sem prišla v službo, nje ni bilo tam. Sodelavke so mi razložile, da v naši skupini šiva tudi Marjana, a je trenutno na bolniški.

Potem je prišla in izvedela sem, da je gluha oziroma močno naglušna. V skupini smo imeli gluho dekle. Simpatična, pridna, mirna…Zdaj pa je bila tu Marjana, šivala je fazo pred menoj in jaz nisem imela pojma, kako naj komuniciram z njo…Saj me ne sliši…Občudovala sem njeno hitrost in umirjenost pri delu. Spoznale smo  se in Marijana mi je postala prijateljica, velikokrat me razume brez besed. Razumevamo se s počasnim govorom, z gibi rok, včasih si napišemo listke. Ona je zelo čustvena, polna volje in energije, zelo dobro čuti, kaj se dogaja okoli nje, čeprav ne sliši. Čuti žalost, skrb, bolečino, čuti srečo, veselje. Meni je odkrila nov svet. Ker sem tudi sama zelo čustvena, sem srečna, da imam tako prijateljico. Res mi odgovarja to, da ni vsiljiva, a vem, da me razume in da čuti z menoj.

Zame Marijana ni nič drugačna od vseh nas, je čudovita in zelo pridna. Ne sliši z ušesi, posluša s srcem. Najbolj je občutljiva na krivico, tega ne prenese in to je trn, ki jo zbode v srce.

Marijana je zame kot sonce na nebu; ko potrebujem toplino, me ona ogreje, ko potrebujem svetlobo,  mi ona kaže pot, ko potrebujem mir, se ona umakne…Vedno pa vem, da je vredna mojega zaupanja in da sem srečna, ker jo imam. Rada bi ti rekla le to, Marijana! Mi, ki slišimo, se moramo v svojem svetu pogosto delati gluhe, če želimo, da nas ne zlomijo. Besede včasih bolijo bolj kot udarci. Vi naglušni ali gluhi  pogrešate glas, zvok. A zavedajte se tega, nihče ni kot vi, ker vi  z izgubo sluha slišite s srcem.

Meni je podarjeno, da spoznavam svet gluhih in naglušnih… Imam prijateljico, s katero se vsak dan srečujemo na delu…Jaz se sama sebe  težko predstavljam, da ne bi slišala glasov…Kakšen je svet gluhih in naglušnih? Jaz mislim, da enak, kot naš svet…Mi govorimo, slišimo…A kolikokrat ljudje z svojimi besedami žalimo, sejemo bolečnino, storimo krivico? In kolikokrat slišimo, česar nočemo slišati? Gluhi in naglušni slišijo in govorijo z srcem in z očmi, razumejo ljudi brez besed, narava je za njih še lepša, saj znajo gledati z srcem…

Smo to, kar smo, zato bodimo ponosni nase. Saj nihče ni popoln! Sem jaz, ki slišim, vidim, govorim, hodim, živim popolna? Ne, nisem, ker ni popolnih ljudi. Zato sprejmimo med sebe tudi drugačne od nas. Drug od drugega se lahko veliko naučimo in lahko si odkrivamo svet, ki ga ne poznamo.

Vsem gluhim in naglušnim želim vso srečo in pogumno naprej, čeprav ste drugačni, ste enaki kot mi.

Hvala ti, Marijana, in hvala Vladotu, ker sta nas sprejela v svoj svet.

Združimo se in se skupaj učimo!

Urška

[ Na vrh ]

Ob izgubljanju sluha naj posamez­nik čim prej poišče strokovno pomoč, svetuje predsednik Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine Vladimir Kastelec, dlje ko odlašaš, večja je verjetnost zapiranja v lasten svet in odtujevanja. Slušni aparati so različni in prilagojeni različnih okva­ram sluha. "Za vsakega je potrebno izbrati primeren aparat, na katerega se mora privaditi. Marsikdo ne ve, da ima na voljo 14 dni časa, da slušni apa­rat preizkusi, preden ga dejansko ku­pi. Razlika med analognim in digi­talnim aparatom je velika, zato je za­menjava za marsikoga velik šok. Nove­ga poslušanja se mora uporabnik na­učiti," je razložil Kastelec in dodal, da so glede na kakovost in zmožnosti apa­rata tudi cene precej različne. Tako se za boljše in dražje slušne aparate na­glušni z malo dohodka težje odločijo, kljub možnosti odplačevanja na obro­ke. Na vsake šest let so naglušni sicer upravičeni do novega slušnega apara­ta v vrednosti okoli 70 tisočakov, dober aparat pa stane vsaj še enkrat toliko.

Nekateri digitalni aparati poleg av­tomatičnega uravnavanja tonov avto­matično preklopijo tudi na indukcijsko zanko, ki naglušnim omogoča nemoteno gledanje domače televizije in sprem­ljanje večjih prireditev kljub šumom iz okolice. V Novem mestu imajo nagluš­ni to možnost le v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine.

"Država se do gluhih in naglušnih še vedno mačehovsko obnaša. Naša društva se po najboljših močeh s svojimi programi trudijo zapolniti vrzel premajhne ali pa sploh neorganizirane skrbi za gluhe in naglušne. Še vedno imajo tako kot pred npr. dvema deset­letjema na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani možnost izobraževanja le za nekaj poklicev- šivilja, mizarstvo, pleskarstvo, grafika, kovinarstvo. Tako so v primerjavi z ostalimi invalidi gluhi in naglušni manj izobraženi, posledič­no s tem pa tudi zaposleni na slabše plačanih delovnih mestih. In tako je krog sklenjen," je še dodal Vladimir Kastelec. 

Gluhota spada med najtežje invalidnosti, saj so gluhi trajno izolirani iz slišečega okolja. Naglušnim je teoretično sicer nekoliko bolje, saj imajo možnost, da izgubo sluha vsaj delno nadomestijo z nošnjo slušnega aparata, a v dejanskem življenju ni tako preprosto. Zaradi te invalidnosti, ki ni vidna, so večkrat odrinjeni in prikrajšani za mnoge pomembne informacije, izpostavljeni različnim neprijetnostim, frustracijam in razočaranjem, ki načenjajo že tako večinoma nizko samozavest. Tako se počasi umikajo v samoto, se izogibajo ljudem in zapirajo vase. 

A bi se dalo marsikaj rešiti in premakniti na bolje, če bi do naglušnih in gluhih dovolj hitro prišle prave infor­macije, je prepričan Alojzij Založnik s Štrita pri Bučki, ki je naglušen od svojega sedmega leta starosti. Na last­ni koži je izkusil, kako pomembno je "vedeti in znati". Zaradi oslovskega kašlja, za katerem je zbolel kot sedem-; letni fantič, ima kar 75-odst. izgubo slu­ha na obeh ušesih. Tega v začetku ni i nihče opazil, le v šoli mu je šlo vse težje. Zelo težko je sledil razlagi, zato so ga, ko so le po sumih, da nekaj ni v redu, presedli v prvo klop, sam pa se je za silo naučil tudi brati z ustnic. Enajstlet­nemu je umrla mati, tako da je oče, ki je delal v rudniku, živeli so namreč v Ve­lenju, ostal sam s petimi otroki. In je bilo družini še težje, a Alojzij se je trudil in dokončal najprej osnovno šolo, nato srednjo kmetijsko šolo v Novem mestu, odslužil vojaščino in ob delu končal še višjo agronomsko šolo v Mariboru, danes pa uživa zaslužen pokoj.

Končno ločil ptičje petje

Alojzij Založnik je svoj prvi slušni aparat sicer dobil v srednji šoli, a ga zaradi velikosti in nerodnosti name­stitve, nosil je namreč tudi očala, ni mo­gel nositi. "Poleg tega, da me je bolelo uho, me je bilo tudi sram. Že tako ali tako sem bil velikokrat deležen zasmeho­vanj, ker nisem slišal. Iz mene so brili norca, imeli so me za zabitega... Ljud­je so izredno težko sprejemali drugač­nost," je pripovedoval. Danes, ko do­brih šest let vsak dan od jutra do večera nosi slušni aparat in sliši, se vpra­šuje, kako je sploh zmogel živeti, se iz­šolati in službovati brez njega. "S sluš­nim aparatom se mi je dobesedno od­prl svet. Takrat sem prvič res slišal, razločil sem petje različnih ptic, lajež psov... Občutke ob tem težko opišem z besedami," je dejal. Tudi vključevanje v družabno življenje je postalo lažje in prijetnejše, sedaj obiskuje različne pri­reditve, tudi na prostem, pa čeprav je tam težje ločevati zvoke. Skratka, za­živel je v pravem pomenu besede.

Uporabe slušnega aparata se moraš naučiti in navaditi. Založniku je danes žal, da ni vztrajal pri nošnji, ko je bil mlad. Prihranjena bi mu bila marsika­tera neprijetna izkušnja, a se pretek­losti pač ne da spreminjati. Zadovoljen je, da ga je pot zanesla v Društvo glu­hih in naglušnih Dolenjske in Bele kra­jine, kjer je dobil prijatelje in tudi tiste prepotrebne informacije o tehničnih pripomočkih, zdravstvu in pravicah, ki jih ima, veliko pa mu je dala tudi skupi­no za samopomoč naglušnih Rudolfovo, ki deluje v okviru društva. Tu je spo­znal, da se moraš sprejeti takšnega, kot si, priznati svojo motnjo in šele nato te bodo kot takega sprejeli tudi drugi.

Alojzij Založnik

[ Na vrh ]

5. oktobra 2006 je Jadranka Zupančič iz Knjižnice Mirana Jarca  Novo mesto gostovala kot predavateljica  na delavnici za Delo z uporabniki  s posebnimi potrebami, ki je potekala v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Ob tej priliki je predstavila svoj strokovni prispevki Gluhi in naglušni uporabniki knjižnice.
V prispevku, ki ga je pripravila v PowerPointu je prisotne knjižničarje slovenskih splošnih knjižnic seznanila  z gluhoto in naglušnostjo,  s tehničnimi pripomočki, organiziranostjo gluhih in naglušnih v Sloveniji,  s slovenskim znakovnim jezikom, Smernicami za knjižnične servise za gluhe, ki jih je pripravilo Mednarodno bibliotekarsko združenje IFLA (2000), posebej pa je izpostavila dolgoletno sodelovanje med Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine in Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto.  To sodelovanje uspešno poteka že od leta 1993 naprej, sega pa na različna področja: razstavna dejavnost (številne razstave ob Mednarodnem dnevu gluhih), prireditvena dejavnost (predstavitev dela Društva za gluhe in naglušne Dolenjske in Bele krajine (2003), moderatorstvo na okrogli mizi Gluhi in naglušni otrok, dijak, študent in občan v slišečem svetu (2004), izdajateljska dejavnost (več zloženk, publikacija Mednarodni dan gluhih 2004),  izobraževalna dejavnost (tri bibliotekarke iz KMJ so naredile tečaj slovenskega znakovnega jezika). Novomeška knjižnica prav tako že vrsto let uspešno sodeluje z  Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Ob tej priliki sem lahko posredovala svoje izkušnje tudi kot tečajnica, ki je spoznala osnove slovenskega znakovnega jezika. Moram reči, da so prisotne kolegice bile prav navdušene, nekatere od knjižničark so tudi že spoznale osnove slovenskega znakovnega jezika (Knjižnica Bežigrad) in želijo med svoje uporabnike vključiti tudi gluhe in naglušne. Zanimali so jih tudi tehnični pripomočki, knjižnične zbirke in vrste gradiva, ki naj bi jih knjižnice lahko ponudile svojim gluhim in naglušnim uporabnikom.
veza bibliotekarskih društev Slovenije  pa bo na svojem letnem posvetovanju leta 2007, en del svojega programa namenila tudi uporabnikom s posebnimi potrebami- in to tudi gluhim in naglušnim, želijo si tudi, da bi jim gluhi sami spregovorili o težavah s katerimi se srečujejo.
Zdi se mi posebej potrebno poudariti širitev vedenja o nevidnem hendikepu, ter o nenehnem ozaveščanju lokalnega, slovenskega in knjižničarskega okolja, ker edino, če bodo slišeči spoznali težave gluhih in naglušnih, jim bodo lahko priskočili na pomoč pri blažitvi in reševanju njihovih problemov in težav.

Jadranka Zupančič

[ Na vrh ]

Vas je naslov pritegnil? Pričakujete šalo? Žal vas moram razočarati, ker tu ni posebne šale – zgolj pustolovščina, na katero sem se odpravil pred leti. Sedaj sem lastnik polžkovega vsadka in se spominjam poti, ki me je privedla do njega. Ali sem na boljšem ali slabem kot pred operacijo? Pa ugotovimo.

Pred kar nekaj leti – natančnega leta se žal ne spominjam – sem bil na pregledu v avdiološki ambulanti, po katerem mi je zdravnica – dobra stara Vatovčeva, se mi zdi – predlagala, naj se odločim za polžkov vsadek. Spomnim se, da me to takrat ni ravno pritegnilo. Ko je prišel čas za teste, sem vse preprosto opustil. Me je bilo strah? Se mi ni dalo? Točnega vzroka ne bom vedel.

Nekaj let kasneje, par let nazaj, sem bil na ponovnem pregledu v isti ambulanti za ugotavljanje stopnje okvare sluha. Zdravnica je polistala po kartoteki in me pobarala, zakaj nisem vztrajal pri pripravah na polžkov vsadek. Beseda je dala besedo in sem si rekel, kaj pa lahko izgubim? V primerjavi z boljšim sluhom to ni bilo nič. In tako sem dobil nov termin, hkrati pa nek nov zagon – čeprav sem bil poln dvomov; lahko si predstavljate, kaj se mi je motalo po glavi – vrtanje v lobanjo, stikanje po podstrešju itd.; kot vemo, so možgani občutljiv organ in najmanjša škoda lahko povzroči vidne posledice, kot so motnje pri gibanju, ravnotežju, vidu, celo pri razmišljanju in tako naprej.

Pa vendar sem zaupal doktorici. Test za testom in na koncu so potrdili, da sem ustrezen kandidat, ter mi rekli, da me bodo obvestili, čim bo prost termin za operacijo. In tako sem živel naprej, vedoč, da me čaka operacija, ki mi lahko obrne življenje na glavo.

Dobil sem službo, takrat pa se je dvom prikradel v misli – ali naj povem delodajalcu o možni operaciji? Svetovalka je predlagala, naj to zadržim zase, in sem se ravnal po njenem nasvetu. Kateri delodajalec bi zaposlil nekoga, ki bi potem za cel mesec ležal na postelji? Navsezadnje nisem vedel točnega datuma operacija, lahko bi bila takoj, lahko pa šele čez celo leto ali dve.

In tako me je služba vsrkala vase, bolj ko sem garal, bolj se mi je gabila. Pač ena od tistih služb, kjer se sčasoma ujameš v past nadur in rokov. Ne glede na to, koliko nadur sem delal, delo se je kopičilo in kopičilo, delal sem sobote in nedelje, na koncu sem ugotovil, da sem delal pol več kot 'zadovoljni' delavci. In kaj sem s tem pridobil? Izkušnje, kondicijo, nekaj malega denarja, ki sem ga sproti porabljal, da sem se vsaj malo razvedril. Izgubil pa sem voljo, ki je prej tako in tako nisem imel dosti. To je, ko se zaveste, da so se sanje razblinile in vas čaka kruta resnica.

Potem pa je prišel telegram. Na vrsti sem bil za operacijo – in to precej kmalu. Zame je prišel kot naročen, v njem sem videl izhod iz brezupnega položaja, novo poglavje v mojem življenju. In tako sem pohitel po opravkih – krvni testi, urin itd., vse to je moralo biti sveže – in sem se zglasil najprej v ambulanti, kjer so mi dali mojo mapo za kliniko, nato sem se zglasil na kliniki. Bilo je v soboto ali nedeljo, kakorkoli že, sestra me je čudno gledala in me pobarala, kaj delam tam. Počutil sem se neumno; potem pa so sestre malo povprašale in se je vse uredilo. Priklicale so doktorja, ki mi je razložil, da me operacija čaka naslednji teden, da še ni postelje zame in da naj pridem dan pred operacijo, da ne bi brez veze ležal v bolniški postelji. Majhen nesporazum, ki jih je moje življenje polno.

In prišel je dan. Prišel sem na dogovorjen datum, dobil posteljo, se preoblekel in vključil nov prenosni računalnik, ki sem ga kupil za priložnost. Brez računalnika pač ne gre in doktor je zagotovil, da je v redu. Spomnim se, da sem bil precej živčen dan pred operacijo.

In prišel je dan D. Ne spomnim se točno, kako je potekalo – spomnim pa se nesporazuma glede hrane. Gledal sem, kako so vsi drugi dobili hrano – malico, zajtrk, karkoli že – samo jaz ne. Pa sem stopil do vozička in gledal, kje je moj obrok – pa je sestra, ki je vedela za moj primer, razložila, da imam 'tešč' dieto. Hladen tuš. In prišla je operacija. Spremili so me do nekega hodnika, kjer sem se ulegel na posteljo-voziček, nato so me odpeljali v operacijsko sobo. Prevoz je bil nekaj posebnega in me je spomnil na filme, kjer zrete v bolniški strop, medtem ko vas peljejo in se vam sestra nasmiha. Vau, kajne? Ne? No, vsaj zame je bilo nekaj posebnega.

Potem pa tista velika luč. Priznam pa, da sem bil takrat precej živčen. Pripravili so me za operacijo, me dodobra privezali na operacijsko mizo in anestetik me je pretipal. Že takrat sem imel v desni roki nek ventil, anestetik pa je zmajal z glavo in mi dal novega na levo roko. Neprijetno, veste, rokovati s temi 'ventili'. Kratek pogovor z doktorjem. In nato se spomnim samo še težke glave – ni čudno, ker sem imel na debelo povito glavo -  in vrtoglavico. Hudo. Bil sem v svoji bolniški postelji. Med pogovorom z doktorjem in tem trenutkom pa ena velika spominska luknja. Sedaj sem razumel, kako pacient čuti operacijo. Čutiš samo posledice in te so bile precej neprijetne.

Kot hud maček po silvestrovanju. Sedaj pomnožite to desetkrat. Ja, tako hudo. Ravnotežja sploh nisem imel, pogosto me je imelo bruhat, jedel sem zelo težko – ker sta me ovirala ventilčka na obeh rokah – pa še večkrat sta me zbadala, zaradi česar sem se pritožil in so mi ju povili z povojem, da sta bila kolikor toliko pri miru.

Nekaj vam povem – tisti ventilčki so najhujše, kar se vam lahko zgodi. Ne morete jih sneti, neprestano pa vam najedajo živce. Sploh ko jeste! Majhna nezgoda, majhen dregljaj ob mizo ali krožnik in takoj vas zbode. Brr.

No, tako sem kak teden okreval v bolniški postelji, prvih nekaj dni sploh nisem mogel iz postelje, ker se mi je hudo vrtelo. Že sprehod na stranišče – ki je bilo tri metre stran – je bil prava pustolovščina. Sčasoma pa se mi ni več toliko vrtelo, lahko sem že bral in uporabljal računalnik, se živciral glede ventilčkov in opazoval tiste čedne sestre. ORL klinika jih premore nekaj, vam povem!

Seveda sem dobil obiske – moja sestra me je obiskovala, pa zaposlitvena svetovalka, ki je bila ravno v mestu. Lepi utrinki v sicer turobnih dnevih. Nato sem se zavedel. Tista točka brez vrnitve, kjer je vse dokončno – no, ko sem potipal ovoj okrog glave, sem se zavedel, da so mi vstavili polžkov vsadek. Ta občutek je bil nekaj posebnega; ravno sem obračal novo poglavje v življenju.

Sedaj, vsaj pol leta po operaciji, po nekaj kontrolah, kjer so ponastavljali zadevo, slišim bolje kot kdajkoli – tega se zavedam in poslušam, da bi slišal še kaj novega. Za zdaj sicer še ne razumem govora na televiziji, ne radiu, vendar je to le še vprašanje časa.

Ali se je kaj spremenilo od trenutka, ko sem se odločil za operacijo, do sedaj? Na prvi pogled bi rekel, da ne – spet sem nezaposlen, tu sedim pred računalnikom in pišem zgodbe, zrem skozi okno in gledam, kako gozd izginja pod gradnjo nove avtoceste.

Nekaj se je pa le spremenilo. Takrat so bili zvočniki vedno izklopljeni, igral sem brez zvokov. Sedaj pa imam zvočnike vseskozi vključene, sedaj poslušam, kaj se dogaja tako notri kot zunaj, slišim, kdaj se ventilator računalnika napreza in ga takrat očistim. V mestu, tako mimogrede po opravkih, se lažje sporazumevam z ljudmi, tako s prodajalci kot mimoidočimi. Prej sem se izogibal tem stikom – sedaj me ni strah.

Pa se je v bistvu moje življenje kaj spremenilo? Za to pa je treba lastnoročno obrniti stran v novo poglavje; noben vsadek ga ne bo kar tako obrnil. Sedaj si le ližem prst, da počasi odprem novo poglavje. V mojem primeru je to skozi pisanje; živim v svojem svetu, ki ga počasi izoblikujem v besedah.

Mnogi od vas se gotovo sprašujete, če se polžkov vsadek splača. Takole vam povem – kakor za koga. Ni magične formule, ki bi veljala enako za vse. Zase lahko rečem, da se je splačalo. Pa za vas? To pa samo vi veste.

Sedaj pa majhna šala, ker sem vas prikrajšal za eno na začetku. Kaj dobite, če hkrati gledate smuk in smučarske skoke?

Smoke. Pa dober tek!

Miha Petelin

[ Na vrh ]

Spominjam se dneva, ko sem kot otrok živahno tekala po društvenem prostoru, v katerem se zbirajo gluhi in naglušni in se uradno imenuje Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Vedno sem bila nemirna, vesela, radovedna…Bila sem obkrožena z ljudmi, ki so prihajali v društvo, da se družijo, pogovarjajo, rešijo kakšne probleme, udeležijo sestanka, nabavijo baterije za slušne aparate…Najbolj pogosto sta v to društvo prihajala moja starša, ki sta gluha. Ko sem bila otrok, so me velikokrat vzeli s seboj. Ko sem bila dijakinja, pa sem že prihajala rada sama tako po pouku kot v prostem času.

Spominjam se trenutkov, ko sem se udeležila raznih dejavnosti, ki jih je organiziralo društvo:

Božično potovanje z vlakom iz Novega mesta do Postojne z  Božičkom (udeležili so se starši, ki so imeli majhne otroke),

Prednovoletna zabava za člane, ki je bila vedno v drugem mestu na Dolenjskem ali v Beli krajini

Družabni dogodek ob podaritvi mobitela trem mladim članom,

Sedem dnevni Tabor za gluhe in naglušne otroke Slovenije v Dolenjskih Toplicah,

Vsako letno povabilo za nastop na predstavitvi društva, gluhote, znakovnega jezika po osnovnih šolah Dolenjske in Bele krajine in za druge institucije,...

Vsako letna poletna srečanja ob reki Kolpi, kjer se je vedno dogajalo kaj novega, poučnega 

Finančna pomoč pri udeležbi na motivacijski delavnic v Kranjski gori in letovanje moje družine in še in še  ...

Vsaka izmed teh dejavnosti, kjer sem pridobila ogromno izkušenj in informacij, me je sestavila v tako osebo, kakršna sem sedaj. Z vlakom sem se takrat prvič vozila do Postojne, zato mi kasneje kot dijakinji vožnja od Črnomlja do Novega mesta nikoli ni predstavljala breme in sem pridobila veliko na samostojnosti in iznajdljivosti.

Prvi mobitel, ki sem ga imela, mi je podarilo društvo. Sama sem se naučila tipkati, pošiljati sporočila, komunicirati z gluhimi, ki so daleč proč od mene. Služil mi je kar nekaj let in sem bila z darilom presrečna.

Več dnevni Tabori v Dolenjskih Toplicah niso bili zgolj priložnost spoznavati nove prijatelje, pridobivati razne nove izkušnje na področju ustvarjalnosti, prvo doživetje z jahanjem konja, sam pospraviti posteljo, družiti se s klovni...Biti daleč stran od vzgojiteljev in staršev. Bilo je mnogo več. Bilo je toliko raznovrstnih akcij za gluhe otroke, ki niso imeli priložnosti nikoli plavati, kolesariti, rolati, plesati v disko klubu, sedeti ob tabornem ognju.  Tega ne bomo imeli več možnosti podoživeti ne mi in ne zdajšnja generacija otrok. Kako pomembni so bili ti programi za otroke, lahko ocenjujemo le mi, ki smo sodelovali v njih.

Vsako leto sem sodelovala v timu na predstavitvah po OŠ, kjer sem prebirala pravljico Žabji kralj in tolmačila v znakovnem jeziku. Z veseljem sem otrokom ( čez 100) odgovarjala na razna vprašanja. To je bil zame izziv pred javnim nastopom, preizkus premagati tremo, zmogljivosti, poguma govoriti o sebi in svoji gluhoti. Ker je veliko takšnih kot sem jaz, mi ni bilo težko o tem govoriti slišečim ljudem. Postopoma sem pridobivala na samozavesti. To se je obrestovalo kasneje, ko sem se udeleževala drugih taborov, ki jih je organiziralo MDG Ljubljana, mednarodni tabor za mlade gluhe na Švedskem, motivacijske delavnice, zagovora za praktično delo pri poklicni maturi in še marsikje v življenju.

Veliko informacij, izkušenj in vtisov se je nabralo. Ob nekem pogovoru s člani v društvu, mi je Janez Kocjan predlagal, naj jih tudi napišem. In takrat sem začela pisati...Napisala sem veliko strani, a zaenkrat je gradivo shranjeno. Mogoče bo kdaj tudi zagledalo luč, do takrat pa se bodo nedvomno nabirale izkušnje študentke-brucke  v Ljubljani. Hvaležna sem članom društva, da so mi prisluhnili.

Najbolj bi se rada zahvalila predsedniku društva, Vladimirju Kastelec, ki mi je največ pomagal, spodbujal, prisluhnil, svetoval ne le kot predsednik, pač pa tudi kot družinski prijatelj, čeprav včasih ob nemogočih urah in praznikih. Zelo sem hvaležna sekretarki Veseli Banić, da je videla v meni potencial, mi dala priložnost, da se izkažem in  me spodbujala na javnih nastopih ter mi stala ob strani ob finančnih stiskah.

Od letos nisem več članica DGN Dolenjske in Bele krajine, ker sem se preselila kot študentka v Ljubljano. Se bom pa vedno spominjala besed predsednika: »Pri nas so ti vrata vedno odprta!«  Z  Mestnim društvom gluhih Ljubljana, katerega nova članica sem, sem sodelovala že prej. Napisala sem nekaj člankov v glasilu Odmev tišine. Čutim, da lahko sedaj veliko prispevam ravno v tem društvu, kjer je največ aktivnosti za mlade. Menim, da bom tudi sama največ pridobila med njimi za svojo prihodnost in na pridobivanju novih izkušenj.  Na koncu bi se še najbolj zahvalila staršem, da sta me vseskozi podpirala in mi dajala svobodno pot izbire, da sem sama raziskovala, spraševala, odkrivala, pridobivala.

Hvala, mami, ati in vsem tistim, ki ste me oblikovali v to, kar sem danes!

Vaša Majčka

[ Na vrh ]

Bila sem otrok staršev, ki sta gledala na človeka s človeškimi očmi . Nimam nobenih predsodkov do ras, do verstev, do nacij… Ko sem spoznala svojega partnerja, nisem imela predsodkov do njegove naglušnosti. Smešno se mi je zdelo, koliko on sam, kakor tudi njegovi prijatelji, dajejo pomen tej  posebnosti.

Sama sem šla skozi pekel v adolescenci, skozi katerega sem se veliko naučila. Med drugim ceniti svojo edinstvenost, svojo posebnost. Ni mi bilo težko ljubiti nekega drugega » posebneža « , videti njegovo iskro. V najini zvezi njegova posebnost ni prednostnega pomena. V njegovih odnosih z drugimi ljudmi tudi ne vidim pomanjkljivosti. Kvečjemu vidim enakost. Menim tudi, da je med gluhimi in naglušnimi sošolci imel izjemno družbo, ki ga je oblikovala v osebnosti brez kompleksov, karakterističnih  za mlade iz drugih šol ene prestolnice.

V njem vidim edinstvenost kot vsakem drugem človeku. Vsak slišeč človek ima tudi svoje posebne težave, ki so lahko enako težke, kot so težave neslišeče populacije . Razlika je le v tem, da vaš problem ima skupno ime. Sami pa dobro veste, kako zelo so težke vaše življenjske  okoliščine. Vaša vklopljenost v družbo, vaša stopnja izobrazbe.

Gluh ali naglušen človek ima povsem enake možnosti kot vsak drug človek. Poznam slišeče ljudi, ki so v slabi življenjski situaciji in poznam naglušne ljudji, ki so čisto dobro.Problemi, ki se pojavijo med mano – slišečo osebo in Rokom- naglušno osebo, se sproti rešujejo v pogovoru o njih. Včasih se zdi, da govorim v prazno. A to je del življenja. To ni nobena tragedija.  Pogovori se nadaljujejo. Življenje teče naprej.Če bi ljubila nekega gluhega človeka, ki se lahko pogovarja samo s pomočjo  znakovnega jezika, bi se naučila kretati. Imam gluhe prijatelje, s katerimi si gledamo v oči in vidim njihovo lepoto, njihovo prisotnost, neka komunikacija zmeraj obstaja. To se mi zdi nadvse čudovito. Občudujem pa naglušne ljudi, ki so sami sebe trenirali, da se čimbolj znajdejo v slišeči populaciji.Veliko težav gluhih in naglušnih pride iz nespoštovanja svoje božanskosti, ker ne cenite samih sebe. Dajete se v nič, kot da niste čudoviti, lepi, čisti, dobri, nadarjeni. Koliko ljudi nosi očala in leče, ampak ne vem, če obstaja društvo takih. Ne, ljudje z očali so del družbe. Nihče se ne sprašuje , ali so oni ljudje, taki kot vsi ostali. Niti oni sami se tega ne sprašujejo. Vedo edini pravi odgovor. Od vsakega gluhega ali naglušnega posameznika je odvisno, kako bo sprejet. Pomembno je, kako se počuti v svoji koži. Poznam gluho osebo, ki zaradi svojih strahov pri preseganju svojih omejitev krivi druge, da jo ne sprejemajo. Najlažje je kriviti druge. Vendar to je tipično za mladoletnike. Življenje je življenje. Vseeno je, kaj nam je »Bog dal«. Mi smo tukaj, da se znajdemo s tem, kar imamo. Tako gluhi, kakor tudi slišeči, invalidi, bolni, stari, grdi, presuhi, z lasuljami, brez denarja , mozoljavi, joj! Vem, veliko je ljudi, ki imajo predsodke. Ljudje s predsodki so ljudje, ki imajo največji handi cap od vseh. Kako žalostna so njihova življenja, ko ne sprejmejo prijateljev, sami sebe izločijo iz vaše (naše) družbe, da bi v svoji samoti lahko bili visoki. Le komu lažejo?

Žalostni so in osamljeni.

A se boste pustili prepričati, da niste vredni njihove družbe? Veliko je ljudi na tem svetu, ki jim gluhota ne pomeni nič takega. Ovira je lahko le jezik v direktni komunikaciji. Ampak ne za dve veliki srci.

Ana Kogoj

[ Na vrh ]

Moje ime je Žiga Vovko. Hodim v Osnovno šolo Frana Metelka Škocjan. Star sem 11 let, kmalu bom 12. Sem naglušen otrok in zato nosim slušni aparat, da bolje slišim. Naglušen sem postal, ker sem bil kot majhen velikokrat prehlajen. Ko sem začel nositi aparat, je bilo težko vse. Težko sem se privadil nanj, hodil sm k zdravniki za ušesa in najtežje je bilo v šoli. Sošolci niso nikakor dojeli, za kaj gre. Vedno so me zafrkavali: "K si gluh??" Zdaj se mi zdi, da me v sedmem razredu razumejo, da to ni smešno. Ker slabše slišim, sem se navadil brati besede iz ust, kar mi pomaga. Imam tudi surdopedagoginjo Renato, ki mi pomaga pri izgovorjavi S in C. Ti dve črki mi zelo nagajata pri izgovorjavi. Zato si želim, da bi se lahko pozdravil in bolje slišal kot zdaj.

                                                                                                           Žiga Vovko, 7.a

V petek so nas obiskali člani društva gluhih in naglušnih Dolenjske. Predstavili so nam svoje društvo in znake, s katerimi se sporazumevajo gluhi. Njihov obisk mi je bil zelo všeč. Želim si, da bi spoznala njihove znake, da bi jim lahko pomagala v vsakdanjem življenju. Želim si, da bi bilo čim manj ljudi gluhih, gluhi pa naj bi imeli čim manj težav v vsakdanjem življenju

                                                                                                        Leja Markelc, 4.b

Petek prvo uro smo preživeli v večnamenskem prostoru šole. Komaj sem čakal, da izvem, kaj pomeni kakšna črka, ki jih kažejo z rokami gluhi ljudje. Ko sem to izvedel, sem bil zelo vesel, ker mi je bil ta jezik zelo všeč. Potem sem po končanem pouku še učil mojega sošolca Gašperja znakovni jezik. Zelo mi je bilo v zadovoljstvo. Ko sem prišel domov, sem mami pozdravil po znakovnem jeziku. Zelo se mi je zdelo smešno, ker sem mislil, da mamica zna ta jezik. Pri kosilu smo se pogovarjali veliko o gluhih in bili v mislih z njimi, da imajo drugačen način življenja. Ko se s takšnimi ljudmi srečaš v šoli, potem res lahko veš, kaj pomeni biti zdrav.

                                                                                                      Kristjan Krmec 4.b

V petek smo imeli v jedilnici predstavitev sporazumevanja gluhih in naglušnih. Predstavili so njihovo življenje ter njihove pripomočke (slušni aparat). Njihov predstavnik bojan nam je prebral pravljico o žabjem kralju ter pokazal, kako se sporazumevajo med seboj. Pokazal nam je svoj slušni aparat. Predavanje je bilo zelo zanimivo in poučno, obenem pa žalostno za vse, ki slišimo. Ne znam si predstavljati dneva brez lepe pesmi, iskrenega pogovora s prijatelji in starši.

                                                                                                     Urška Kirar, 4.b

Sama se nikoli nisem vprašala, kako razumejo gluhi in naglušni. Vedela sem, da nas ne slišijo in da se sporazumevajo z znaki, vendar nisem vedela, da je to lahko tako poučno in dobro. Ko sem opazovala naglušnega fanta, se mi je zdelo, da se počuti isto kot mi. Da nas lahko iz mimike obraza razbere, s kakšnimi navdušenjem smo ga sprejeli. Tudi sama spoznavam naglušno osebo, vendar nikoli nisem vedela, zakaj tako govori. Tudi staršev nisem vprašala. Sedaj vem, da če se želimo sporazumevati s tako osebo, moramo govoriti počasi in razločno.

Vsi smo enaki in nihče ni popoln. Spoštujmo se takšni, kot smo in bodimo prijazni drug do drugega.

                                                                                                   Anja Hočevar. 9.a 

Doživel sem en lep dan. Nova izkušnja...Nisem še v živo videl gluhega človega. Bilo mi je zelo všeč, še posebej, ko je bral pravljico...

Naučil sem se nekaj novih besed, črk...Ta dan mi je bil poučen in hrati zeloooo všeč.

                                                                                                   Matej Lahne, 9.a 

Doživetje tišine

Danes 28.9.2007, sem občutila, doživela nov občutek ljudi, ki so slušno prizadeti. Takšne osebe se morajo prilagajati vsem. Sicer uporabljajo posebne aparate, s katerimi si olajšujejo življenjske situacije, a vseeno so za marsikaj prikrajšani. Spoznala sem tudi veliko novega. Nehote sem pomislia, da je življenje naglušnih lahko zelo dolgočasno, ko se pogovarjajo, saj imajo zelo malo besed v primerjavi z našim jezikom, a vseeno živijo in se veselijo drugih radosti, za katere smo najbrž ostali prikrajšani.

                                                                                                 Kaja Vene, 9.a 

Naši vtisi

Zelo nam je bila všeč pravljica Žabji kralj. Telovadba s prsti je bila super. Zanimiv nam je bil pogovor v jeziku gluhih. Spoznali smo aparate, ki jih uporabljajo gluhi. Zapomnili smo si, kar nekaj črk znakovne abecede. Hvala za vse, bilo je zanimivo z vami.

                                                                                                Učenci 2.b z učiteljico

Všeč mi je bila pravljica. Sprva sem mislil, da močno naglušni tudi govoriti ne more, a sem se zmotil. Znam izgovoriti besede: mama, Maja, Kaj in podobno. Izvedel sem tudi, da se gluhi sporazumevajo tudi z mimiko obraza. 

                                                                                                Dejan Kermc, 5.d

Naglušni ljudje so tisti, ki ne slišijo dobro ali pa sploh ne slišijo. Na morju imam soseda Janeza, ki je naglušen. Kadar pozabi aparat doma, mu moram napisati.

                                                                                                Kaj Pevec, 5.d 

Prisluhnimo tišini

Doživela sem nekaj neverjetnega, saj nisem mislila, da se lahko gluhi in naglušni tako dobro sporazumevajo, čeprav nimajo istih lastnosti kot vsak človek, ki se rodi. Spoznala sem, da imamo v Sloveniji tri zavode za gluhe in naglušne. Odslej naprej se bom vedla spoštljivo. Zavedam, da ima vsak človek pravico do življenja. Odločila sem se tudi, da jih bom spoštovala, saj so oni del našega življenja.

                                                                                                 Devetošolka 

Gluhi in naglušni

Doživel sem, kot da sem jaz na njihovem mestu. Spoznal sem, da gluhi težko živijo. Odslej bom ravnal tako, da bom pomagal gluhim in naglušnim, trudil se bom govoriti v njihovem jeziku.

                                                                                                Kristjan Gramc, 7.b

Gluhi in naglušni

Danes 28.9.2007, so nas obiskali člani iz društva gluhih in naglušnih. Na kratko so se nam predstavili. Predstavili so nam svojo abecedo, razne aparate, ki jim pomagajo (hišni zvonec, budilko, ročno uro...) Bojan nam je prebral in z njihovo govorico pokazal zgodbico Žabji kralj. Naučili smo se, da se lahko sporazumevamo tudi drugače:

-z mimiko obraza in celega telesa,

-z branjem z ustnic,

-s pisanjem..

Bistvo: naučili smo se zelo veliko. Odslej naprej bom bolj pazljiva pri razumevanju (pogovarjanju) z gluhimi in naglušnimi. 

                                                                                             Barbara Vdovč, 7.b

[ Na vrh ]

Pred 5 leti smo začeli na pobudo ge. Darje Holec z Zveze v društvu organizirati skupino za samopomoč naglušnih. Poiskati smo morali strokovno delavko, po možnosti psihologinjo, ki bi vodila skupino. Lažje je bilo predlagati kot storiti. Strokovna delavka, Vesela Banič, se je pogovarjala z tremi psihologinjami, ki pa so bile že tako obremenjene, da prvi dve naprošeni, nista bili zainteresirani. Ena od njih je bila ga. Bernarda Babič, s  katero sva imeli pogovore in sva vse strahove in pomisleke odpravili. Začetki so bili težji, saj naglušni ljudje niso bili zainteresirani, niso si za to hoteli vzeti čas, bili so nezaupljivi. S časoma se je skupina večala, udeleženci so bili zadovoljni, na sestankih so rešili marsikateri osebni ali družinski problem, prediskutirali o lokalnih in družbenih dogodkih, si medsebojno svetovali in se informirali. Tudi izleti in družabni dogodki društva so bili za skupino obvezni, ker so sami tako odločali.

Že dejstvo, da so se v 5 letih sestali 110 krat pomeni veliko, da se na leto sestajajo 22 krat pomeni, da sestanki skupine za samopomoč ne odpadejo nikoli, predah si vzamejo le med dopusti v juliju in avgustu. 

V skupini je 14 članov , ravno toliko življenjskih zgodb, ki so med seboj povezani z nevidnimi nitmi. In te niti vendar nekdo mora držati in povezovati. Zato se skupina, kot  vodstvo društva iz srca zahvaljuje psihologinji, terapevtki in predvsem človeku z velikim srcem ge. Bernardi Babič. Sama pravi, da skupina daje tudi njej, da se z veseljem udeležuje sestankov.

Na peti obletnici skupine v prostorih društva, so se vsi izkazali z svojimi domačimi izdelki iz krušne peči, z žara, vloženimi dobrotami, nagrajenimi salamami, burekom, krem šnitami, tiramisuji, sirovim in čokoladnim pecivom, pa kaj bi naštevali, važno je, da ni manjkala  Matjaževa harmonika.

Na koncu, jih je presenetila  sekretarka, ki jim je podarila karte za dobrodelni koncert Lions kluba v Novem mestu še isti večer v dobrobit slepih. Tudi skupina je prispevala nekaj dobrega za druge in to je bil res lep večer in lepa proslava.

DGN Dolenjske in Bele krajine

Vesela Banič

[ Na vrh ]

Vsako leto je organiziran piknik za člane Društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Letos je bilo že PETO LETO srečanje v Gribljah ob lepi Kolpi. Prišlo je približno 50 oseb, morda tudi več. Tisti dan je bilo sončno in vroče. Prišli so tudi 4 taborniki, ki so pripravili za otroke igralnico. Otroci so se zabavali. Na razpolago smo imeli skakalnico, gugalnico, kopanje ob Kolpi, balinanje. Po dolgem času je zelo lepo srečati gluhe. Mislim, da je čudovito srečanje 1x na leto. Veliko smo se pogovarjali in smejali. Da ne pozabim omeniti, da smo imeli športno tekmovanje v balinanju. Zmagala sta Kocjana, mož in žena. Čestitke jima! Drugo mesto sta si prisvojila Marjan Pavel in Helena R., ki sta bila gosta iz Ljubljane ter tretjo mesto  Šercelj Janez in Vahid. Jaz bom po domače povedal, vsem skupaj čestitke, ker so se vsi dobro borili na tekmovanju pri balinanju. Gospa Vesela Banič je prinesla  nagrado, ki je ne bom omenil, ker je zelo nevarna nagrada za starejše ljudi. Uživali smo pri gledanju tekmovanja, jaz sem bil zapisnikar. Starejši gluhi smo skupaj poklepetali v lepi senci. Nato smo imeli predavanje o potovanju okoli sveta, ko je Gospod Bojan prikazoval slike iz njegovih potovanj in povedal par izkušenj. Seveda smo imeli tudi kosilo in malico. Brez tega bi bili zelo lačni, lačni. Bilo zelo okusno in odlično pripravljeno. Nato je gospod Marjan Pavel, ki je snemalec, posnel piknik s kamero. Gospa Helena R. je pomagala pri govoru. Po dolgem času sem bil zelo vesel, ker sem srečal gluhe iz različnih koncev in sem se imel zelo super. Verjamem, da so se imeli tudi drugi super na pikniku. Vsi smo klepetali celi popoldan, ko ni bilo počitka oziroma odmora. Cel dan je bil planiran tako, da je bilo odlično organizirano in brez dolgočasja. Upam, da bo drugo leto še bolj dobro organizirano. Pogrešal sem igre brez meja oziroma Vodne zabave. V poletnem času dni bilo zelo super. Drugo leto bi lahko vključili tudi IGRE BREZ MEJA. Takrat pa bo zelo odlično, ko bodo mešane ekipe pri žrebanju. V pričakovanju drugo leto naj bi se vključilo čim več članov. Tako je bilo na tem srečanju Pikniku pri Kolpi.  Se vidimo naslednjo leto na PIKNIKU v letu 2008! 

V nedeljo dne: 26.8.2007                                                        

Lep pozdrav, Bojan  

[ Na vrh ]

 

Google prevod

enfrdeitsl

Iskanje

Kje smo

Glavni trg 11, 8000 Novo mesto

Uradne ure in kontakt

Ponedeljek  08:00 - 14:00

Torek          08:00 - 14:00

Sreda          10:00 - 12:00

                   14:00 - 16:00    

GSM: 041 340 267

TEL: 07 332 47 77

dgnnm56@gmail.com

Klicni center za oseb z okvaro sluha

URL: Klicni center

GSM: 031 777 600

Zahvala

Zahvaljujemo se vsem, ki ste v letu 2016 podarili 0.5 % dohodnine. Naprošamo občane, da darujejo Društvu oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine.

Sofinancerji

FIHO

 logo gns

monm

Občina Metlika grb Občina Semič grb

Občina Šentjernej grb Obcina Mirna

Obcina Skocjan grb Obcina Sentrupert

Obcina Straza dolenjsketoplice

Sledite nam

                

Naroči se na novice