Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Potreba po prilagajanju pogojev poslovanja in čakanja v vrstah pred okenci v raznih ustanovah me je privedlo v odločitev po dopolnilnem izobraževanju. Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele Krajine je organiziralo brezplačni tečaj računalništva (interneta), na katerega sem se prijavil kot tečajnik tretjega življenjskega obdobja. Menim, da človek ni nikoli dovolj izobražen, zaradi česar se je še posebej danes prilagajati zahtevam današnjega načina življenja, drugače te povozi.
Tečaj smo obiskovali člani društva, od tega štirje naglušni in šest gluhih, in sicer ob sobotnih popoldnevih v prostorih društva.

Predavatelj je bil kar predsednik našega društva, Vladimir Kastelec, ki je v tečaj in izvedbo vložil ogromno truda, za kar se mu zahvaljujem. Prav tako hvala iz srca za potrpežljivost, podajanje snovi ter vztrajnost, brez katere ne bi uspeli doseči tega, kar smo. Človek si ne more predstavljati, koliko vztrajnosti in predvsem koliko truda je potrebno vložiti pri poučevanju tečajnikov, tako naglušnih kot gluhih. Gradivo nam je posredoval tako v pisni obliki (listi), kakor tudi z znakovno govorico, prikazom na ekranu. Vse skupaj pa lahko kot tečajnik oziroma kasneje kot uporabnik z enim samim preprostim klikom na gumb miške vstopiš v nov svet. Pa naj še kdo reče, da tudi v tretjem tisočletju zmoremo vse brez živali. V enem samem »oknu« imaš cel svet na dlani, na internetu pa najdeš mnogo zanimivih stvari in lahko kar od doma ali pa v udobnem zavetju naslonjača obiščeš cel svet brez letalskih, železniških zamud ali težav na meji. Z internetom svet nima meja, postane le še množica informacij, fotografij, stikov z ljudmi, ki jih šele spoznavaš. Ker pa je tudi Vladimir samo človek, mu je pri izvajanju tečaja pomagala gospa Marjana. Pri vsem skupaj pa je kot predavatelj moral usklajevati tudi tečajnike, kajti vsi niso imeli enakih predznanj, kakšno stvar večkrat ponoviti. Tako se je tudi kdaj zgodilo, da smo šele na koncu predavanja uspeli priti do zaključka oz. bistva določene teme, saj je bilo marsikomu določeno stvar potrebno ponovno razložiti, nekateri pa so prehitevali snov in tako preskakovali vrstni red obravnave določene tematike. Zaradi veselja ob na novo osvojenem znanju in predvsem zaradi Vladimira sem se odločil, da se bom zagotovo prijavil tudi v nadaljevalni tečaj. Seveda, če ga bo vodil on.

Alojz Založnik

[ Na vrh ]

Kot slišeč otrok slušno prizadetih staršev, bi tudi sama rada prispevala nekaj mojih izkušenj v odnosu do gluhih in naglušnih članov našega društva in tudi drugih znancev in prijateljev v ostalih društvih po Sloveniji.

Leta 1987 sem se rodila, leta 1993 sem že prvič obiskala društvo kot 6 letna deklica. Večina staršev pripelje svoje otroke , ko prihajajo po opravkih v društvo, s seboj. Takrat je imelo društvo zelo slabe prostore v stoletni stari mestni hiši Rotovž. Tam sem spoznala moje slišeče vrstnike, ki so imeli iste ali podobne probleme.

Tudi njihovi starši so bili naglušni oziroma gluhi. V tem času otroštva nisem vedela kaj pomeni gluhota, še sanjalo se mi ni, da imata starša probleme s sluhom. Bila sta čisto povprečna starša, ki lepo in skrbno vzgajata otroka, mu nudita vse kar naj bi počeli starši. V tem času se mi zdi , da sem se brez problemov sporazumevala z njimi, ker jima sluh še ni čisto opešal.
Ko sem začela obiskovat šolo, sem tam spoznala svoje vrstnike. Mojim staršem se je sluh slabšal. Po pravici povedano,  takrat nisem vedela kaj pomeni biti naglušen oziroma gluh. Čeprav sta mi poskušala razložiti, da se drugače sporazumevata in da jih velikokrat  slišeči  ne razumejo in ne sprejemajo enakovredno, so moje otroške misli vedno ušle na igro z vrstniki. To sem potrebovala. Ko sem v puberteti dokončno dojela, da imam drugačne starše in  da imajo moji vrstniki tako imenovane normalne starše, sem svoja starša nehote začela sovražiti. Bolelo me je in spraševala sem se, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni.

Pri 12 letih pa sem spoznala, da sta to moja starša, edina ki sta me vzgajala, varovala, pomagala in da jih imam rada. Odločila sem se, da se bom naučila znakovni jezik. Tako jih bom bolj razumela in se bomo lažje pogovarjali. Hkrati pa jim bom izkazala spoštovanje. Učenje je trajalo slabo leto in pol. Tako sem se lahko pogovarjala z vsemi gluhimi, zato sem  z veseljem hodila na razne izlete, tabore, piknike in druge družabne dogodke, ki jih je organiziralo društvo. Spoznala sem tudi nekaj mojih vrstnikov, ki sem jih vzljubila na takšen in drugačen način. Do mojega 18.leta starosti  je moje življenje nihalo. Vsak ima v svojem življenju vzpone in padce. Tudi jaz sem jih imela. S prestopom v srednjo šolo sem bila zopet na začetku. Padec nazaj je bil hiter. Življenje je spet teklo kot prej. Sovraštvo? Niti sama ne vem kakšen je bil to občutek. Pri starosti 14 let so bila to moja nemogoča leta. Imela sem potrebo preizkusiti se v vsem. Nisem pa vedela, da  je v družbi gluhih in naglušnih tudi lepo. Kar leto in pol sem se iskala, kdo sem, kaj sem, da sem se zopet našla in razčistila misli. Misli moje so bile pri Vas. V mojem srcu je bilo spet veselo, ko sem zagledala moje vrstnike, ki imajo gluhe in naglušne starše. V srcu me je peklo, ker sem včasih sovražila ljudi, ki niso nič krivi, da so takšni. V resnici, ko jih spoznaš,  pa so v redu ljudje. In me svet tišine ni več motil. Želela sem narediti vse, da bi jim pomagala, razložila, povedala kar niso razumeli. Želja se je stopnjevala, potreba po dodatnem učenju  znakovnega jezika je bila velika.
Sedaj sem polnoletna, bolj zrela in ko mi čas dopušča, pridem v društvo, da vidim kako se kaj imajo znanci, kaj je novega in da izmenjamo izkušnje. V letu 2005 se sem udeležila srečanja v Gribljah z gosti iz Hrvaške iz Zagreba. Vzdušje je bilo solidno. Kaj solidno, zelo dobro. A pogrešala sem par znanih obrazov, s katerimi se družim. Vsi nikoli ne morejo priti, zaradi zadržkov kot so služba, delo na kmetiji, družinske obveznosti… Upam, da bo to leto drugače in da nas bo čez  sto.  Septembra 2005 pa je bil mednarodni dan gluhih v Portorožu. Spoznala sem še nekaj novih ljudi. Zvečer pa je bilo najlepše. Gledati zvezdice, morje in poslušati šumenje valov, glasba, ples, prijetna družba, smeh, stisk rok...

Ni popolnega človeka, ki ne bi imel težave.  Moja zlata starša sta me naučila nekaj najlepšega in to tudi upoštevam. Zunanja lepota lahko v trenutku mine, notranja pa ostane za vekomaj. Važno je notranje bogastvo,  da si iskren, da spoštuješ in da zaupaš. Bodi tak kot si. In potem se ti bo to vrnilo. V društvu sem opazila, da navedeno dosledno upoštevate in zato je vzdušje med uporabniki super, enkratno. Še bom prišla.

Ne razumem, zakaj se je treba mladim hihitati, kazati s prstom na človeka na vozičku, na tistega, ki se pogovarja z rokami. Nesreča nikoli ne počiva, lahko so zaradi bolezni, poškodbe  že danes invalidi. Gluhi in naglušni ljudje so veseli, nasmejani, jezni, žalostni, delovni  tako kot  mi  slišeči.  A na žalost prikrajšani za informacije, za poslušanje glasbe,  ptičje petje, žuborenje vode, za tako pomembno klepetanje s svojimi otroci.

Društvo slavi 50 let, pol stoletja trdega dela. Oče mi je pripovedoval, da je bilo društvo skozi desetletja deležno nenehnih selitev na različnih lokacijah, pogostih menjav predsednikov in tajnikov in v neenakovrednem boju z ostalimi. Kako težki časi so bili pove podatek, da nihče ni vztrajal in ljudem stal ob strani, ko ni bilo za plačilo osnovnih izdatkov. Uporabniki so težko spremljali nove naslove in nove ljudi, na katere se moraš navajati. Zadnjih deset let je bolje, na vseh področjih je viden napredek.

Bodite, to kar ste. Bodite strpni drug do drugega, prijazni drug do drugega. Jaz pa bom ostala z vami. V družbi gluhih in naglušnih.

Maj 2006                                                                   Katarina Kastelec

[ Na vrh ]

Konec avgusta smo imeli nekaj edinstvenih priložnosti za druženje in zabavo.
Udeležili smo se piknika v Gribljah, ki ga je organiziralo društvo.

Nepozabne trenutke pa so nekateri tudi zabeležili s svojimi kamerami.
Ob prihodu nas je čakal golaž ,ki je, kot pravijo, boljši, če je pripravljen v večji količini in to je tudi tokrat držalo.

Ko smo torej ob jedi umolknili, smo se hkrati opazovali med seboj, da bi ugotovili, kdo se je tega leta udeležil izleta na Kolpi.

Kot vsako leto doslej so bile tudi tokrat priložnosti za nova poznanstva, obnavljanje in krepitev prijateljski vezi.

Zabava pa je bila razlog, da smo se zbrali mladi in stari in veselih trenutkov je bilo polno.
Sedeli smo v veseli družbi  ob prelepih slapovih Kolpe. Obkroženi z naravo smo se  aktivnost nekateri igrali z žogo. Sonce nam je sijalo v oči in žoga je večkrat padla v reko, a nismo obupali. Malo smo se ustavili na pijači in nadaljevali s kegljanjem. Otroci so bili naši mentorji. Najmlajši so nas tudi premagali v namiznem nogometu. Drugi so se udeležili risanja in naslikali skupinsko risbo , ki je odražala dobro počutje umetnikov. Najstarejši pa so se spomnili, kako je to bilo nekoč, in so to tudi narisali. To je že daleč, pravijo. Nato smo se primerjali v svojih umetnijah.

Dogodek dneva pa je bil rafting. Dve skupini od po osem udeležencev smo se podali v  veslanje. V našem čolnu smo imeli »indijanskega«dečka, ki je imel orla na ramenu, tako da nam je bila usojena zmaga. Poskrbeli  smo si tudi amulete za srečo in navdušeno štartali. Lepo je bilo veslati po Kolpi, a sproti smo tudi uživali naravne lepote, pozdravljali ljudi, ki so bili reki; z drugega čolna se je slišalo petje in je bilo videti, da so se tudi oni zabavali.  Na cilju so nas dočakali z nasmehi in čestitkami. Sprostili smo se in se okrepčali z mesom z žara. Nepozabno je bilo. Toliko veselja na enem mestu. Eni smo potem še plavali v prilično mrzli vodi Kolpe, nabirali rožice, ki rastejo ob bregu reke Kolpe. Še »pokofetkali« smo, preden smo se poslovili.

Do naslednjega srečanja!

Ana in Rok

[ Na vrh ]

Bilo je lepega poletnega dne, ko sem prišel na prvi razgovor za Racio, ki je potekal v Društvu Gluhih in Naglušnih v Novem mestu. Beseda je dala besedo in naslednji teden sem se znašel na seznamu članov društva. Naj se kot novinec predstavim.
Sem Miha Petelin, star sem 25 let in živim v Trebnjem. Sem močno naglušen.

Kako to, da nisem že prej prišel? No, to je dolga zgodba, glavno pa je, da sem zdaj tu. V otroštvu sem bil na Zavodu za Gluhe in Naglušne v Ljubljani, bilo je lepo, dokler je trajalo - kajti premeščen sem bil na redno šolo v Trebnjem v tretjem razredu osemletke.

Počasi sem se navadil slišeče družbe in stiki z družbo gluhih in naglušnih so se začeli trgati. Srednjo šolo sem opravil na Šolskem Centru Novo mesto v rednem programu elektrotehnike; že takrat sem se čutil ujetega med dvema svetovoma, vendar sem se še znašel. In potem je prišel študij računalništva na Fakulteti za Računalništvo in Informatiko. To je bila prava katastrofa, tega sploh nisem bil vajen in se nisem znal najti. Tako sem ga po opravljeni praksi opustil. Takrat sem se zavedel, da sem bil razpet med dvema svetovoma - gluhih in slišečih. Nikoli se nisem mogel docela vklopiti v katero koli družbo, tako da sem se odločil poskusiti v svetu tišine. Na ZGNL sem obiskoval tečaje znakovnega jezika; šlo je, dokler je šlo, na koncu pa sem začel zaostajati, ker nisem imel možnosti vaditi pogovore v znakovnem jeziku, kajti doma v Trebnjem nimam dosti družbe. Prijavil sem se kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje in tu se je kolesje začelo premikati; kmalu so me seznanili z Raciom. Tako sem prejel povabilo na razgovor v Novo mesto...

Toliko o moji »zgodovini«. Vsak začetek je težak, kot pravijo, in to ni nobena izjema. Še vedno se ne znajdem najbolje v družbi, še vedno le kimam, ne da bi kaj razumel, vendar pa lahko rečem, da je z vsakim srečanjem bolje. S tajnico Faniko, ki je slišeča, se odlično razumeva, kar mi daje vero, da so tam ljudje, s katerimi se lahko razumem. Spoznal sem nekaj gluhih in naglušnih, tako mladih kot starejših. Se pač ne da takoj vklopiti v vsako družbo. In če mi rečejo, pridi na piknik, pa si rečem, zakaj pa ne!
In tako sem šel na piknik v Griblje na oblačen sobotni dan 26. avgusta. Dogovorjeno je bilo, da se pripeljem z vlakom v Novo mesto, kjer dobim prevoz. In ko grem mimo vogala, malce zaskrbljen glede piknika, opazim, da mi mahajo. Po taki dobrodošlici so mi skrbi izpuhtele. Kaj bi se sekiral glede uradnosti! No, med vožnjo me je malce skrbelo zaradi slabe ( »zagamane » vijugaste ceste), a sem se takoj razvedril, ko sem prepoznal znano okolico, kajti tam dol pri Kolpi sem že bil nekajkrat. In tako smo prispeli; moje oči so iskale reko Kolpo. Takoj sem opazil, da je malce narasla. Ljudje so izstopili in se pozdravljali. Tudi sam sem se rokoval z nekaterimi, pri čemer kot običajno nisem razumel njihovih imen, zato pa sem si ogledoval obraze.
Bilo je vlažno in oblačno sobotno jutro, kajti prejšnjo noč je deževalo. Takoj so se moje superge zmočile v vlažni travi, ampak se glede tega nisem sekiral. Na začetku nas je bilo malo, bil sem še zadržan, pa sem si ogledal okolico. Kolpa je glasno bučala čez jez. Dobil sem občutek, da bom večino dneva zgolj opazoval - in tako je tudi bilo. Nisem dobil obilo priložnosti za pogovore, ker se še ne znajdem v družbi. Tako sem se sprehajal naokrog in užival v okolici, opazoval druge, kako se pogovarjajo, in skušal razbrati, o čem se pogovarjajo. Pri tem sem bil manj uspešen.
Medtem je še nekaj članov prispelo, družba se je postopoma večala. Končno so prinesli lonec. Opazoval sem, kako prevzemajo hrano, pa sem šel, oddal kupon in dobil krožnik golaža. Usedel sem se, zbegano gledal hrano in bezal z žlico, ko me je Janez opogumil z nekaj preprostimi kretnjami. In res je bilo dobro, sploh ko sem kruh razdrobil v golaž, čeprav sem pustil nekaj mesa.. Pri jedi sem opazoval, kako se drugi pogovarjajo, kot ponavadi nisem nič razbral. Spomnil sem se svojih izkušenj v družbi slišečih, tudi tam sem bil ponavadi bolj zadržan, ker nisem mogel razbrati, o čem so se pogovarjali. Vklopil sem se šele, ko so me ogovorili, in se izklopil takoj, ko so pozornost preusmerili drugam. Še na srečanjih sorodnikov se ne znajdem. Pa sem razmislil; bo že, se bo treba potruditi in sčasoma bo šlo!
In tako se sprehajam, sedim in opazujem, sprašujoč se, če me bo kdo ogovoril, ker sam nisem vedel, kako začeti pogovor. In glej, en fant me je povabil za mizo in tako sva se pogovorila, kolikor je šlo. Branje z ustnic, nekaj kretenj, pogovor se je zatikal, pa je le šlo. Pogovorila sva se o delu in šoli, nato pa o polžkovem vsadku, za katerega sem ravno v postopku. Menil je, da se ne splača, ker sem prestar in da je slušni aparat boljši. Tudi sam sem že imel dvome glede tega, vendar sem hotel najprej opraviti preiskave na Kliničnem Centru, da bi vsaj videl realne možnosti. Še nekaj šal in kmalu je pogovor zamrl. Ko se je moj sogovornik zaklepetal z drugim, sem šel na sprehod.
Preostanek piknika je potekal podobno; sprehajanje, opazovanje, bežni pogovori. Vladimir, predsednik društva, mi je zagotovil, da je pač tako na prvem pikniku in da se bom naslednjič bolje znašel, morda že na novoletnem srečanju, ko bom druge bolje spoznal. Tako da se ne sekiram preveč; navsezadnje sem se sprostil in užival, pa čeprav bolj potihoma.
Potem »se je zgodil« rafting. Sprva sploh nisem nameraval iti, vendar sem si premislil - in te odločitve sploh nisem obžaloval. Rafting se pač ne zgodi vsak dan. Že dolgo nisem bil tako blizu Kolpe pa tudi malo telovadbe ne škodi! Tudi ko smo malo za šalo trčili v kamen in so nas veje oplazile, sem užival. Še danes, ko to pišem, si ogledujem rano, ki jo je veja pustila, in se zadovoljno nasmiham. Pa kaj, če nisem dosti klepetal, važno je, da sem užival!
In potem je prišla (končno!) ta prava hrana - zrezek, čevapčiči, piščančje bedrca in nekaj solate. Sledil je kratek (res kratek!) klepet, malo kegljanja, sprehod in opazovanje Kolpe. Medtem so nekateri že odhajali domov. Še vedno sem se počutil osamljenega, a ne več tako zelo. Imel sem dober občutek... in še vedno ga imam.
Sedaj, nekaj dni po pikniku, ko pišem tele vtise, se sprašujem, kako bo šlo naprej. Sedaj, ko se počasi vklapljam v družbo gluhih in naglušnih, se sprašujem, ali mi to lahko pomaga tudi pri vključevanju v slišečo družbo? Je možno, da pripadam obema svetovoma, ker se enako razumem s slišečimi in gluhimi? Navsezadnje je pa to mnogo bolje kot tista samotna praznina.
Seveda ne gre pričakovati velikih rezultatov že tako kmalu. Počasi se navajam na družbo, sploh na posameznike. Počasi se učim komunicirati; ne gre kar tako čakati, da me kdo ogovori. Še nekaj časa bom kimal, ne da bi karkoli razumel, vendar to ne bo trajalo dolgo, le da se lotim tečaja znakovnega jezika ter logopedskih ur v društvu. Sedaj, ko sem tukaj, se vračam v družbo.

Na koncu ugotavljam, da je prav, da sem se včlanil v DGN. S pričakovanjem zrem v prihodnost.

Miha Petelin

[ Na vrh ]

Spominjam se zgodnjega otroštva, še posebej pa dneva, ko se mi je življenje korenito spremenilo. Bilo mi je skoraj osem let. Dobro se spominjam, da sem imel zelo visoko vročino in da sem bil v bolnišnici. Oziral sem se okoli sebe. Videl sem odpirati usta, videl sem smeh, videl sem jok. VIDEL! Kaj pa slišal? Vedel sem samo, da imam v ušesih vato. Zato sem bil prepričan, da zaradi te vate tudi ne slišim. Kot otrok nisem vedel, kaj se je v resnici dogajalo. Niti nisem razumel zdravnikov, ki so zmajevali z glavo. Kmalu sem šel domov v prepričanju, da je z mano vse v redu. Pa sem se zmotil. Nekaj je manjkalo. Samo nisem vedel, kaj.

Šel sem nazaj v šolo, kjer se je vedno slišalo veselo vpitje in smeh. Vedno se je slišalo klepetanje. Samo tega jaz nisem slišal. Začel sem se spraševati, kaj se z mano dogaja. Zakaj ne slišim? Zakaj nisem vesel, kot so drugi? Oziral sem se okoli sebe. Nič nisem razumel. Bolj ko sem iskal odgovor na vprašanja, bolj sem bil zbegan. Čutil sem, kako mi je postajalo vroče. In v tistem trenutku sem spoznal grozno resnico.
Ne! To ni res! To ne more biti res! Stekel sem ven. Na ves glas sem začel kričati ob spoznanju, da ne slišim. Da sem izgubil sluh. Na sebi sem začutil začudene poglede sošolcev in učiteljev.

S solznimi očmi sem stekel domov in spraševal: »Mama! Mama! Zakaj sem izgubil sluh? Zakaj jaz? Zakaj se je moralo to zgoditi meni? Zakaj?«

Nihče ni poznal pravega odgovora, ki bi me vsaj malo potolažil. Bil sem žalosten in obupan. Sovražil sem ves ta svet. Sovražil sem samega sebe, ker sem postal drugačen. Drugačen za vse, ki so me poznali. Drugačen za okolico, v kateri sem živel. V lastnem telesu sem postal tujec

S pomočjo slušnega aparata in z bolečino v srcu, ki ti jo zareže samo nož, sem spoznaval novo življenje. Življenje v tišini. V tišini, kjer ne slišiš žuborenja potoka. Ne slišiš šepetanja v temi. Ne slišiš piša vetra. Ne slišiš petja ptic. Padel sem v svet tišine, kjer oči postanejo sluh in roke govor.

Zamenjati sem moral šolo, kjer sem končal osnovno  in poklicno šolanje. Bil sem prepričan, da se bom potem lahko normalno vključil v življenjsko okolje. Zmotil sem se. Moja drugačnost me je spremljala na vsakem koraku. Večkrat se je dogajalo, da ljudje niso imeli razumevanja za mojo drugačnost:  niso mi hoteli prisluhniti, ko sem jim skušal povedati, da ne slišim, da imam slušni aparat in da naj govorijo počasi. Marsikdo mi je zaradi moje drugačnosti obrnil hrbet. Na svoji koži sem čutil strah in odpor. Bal sem se prihodnosti. Bal sem se samote ter tega, da bom ostal sam.

Spoznal sem krutost realnega življenja, sovraštvo in nestrpnost. Moral sem sprejeti resnico, da ne bom več normalno slišal in da me bo moja drugačnost zaradi izgube sluha spremljala vse življenje.

Tolažbo sem iskal v društvu, kjer sem spoznal ljudi, ki živijo bolj ali manj v tišini. Med njimi sem se počutil domače. Med njimi sem dobil novo moč za življenje. Moč, da dokažem, da lahko živim kot vi. Pa čeprav nekoliko drugače.

Kastelec Vladimir

[ Na vrh ]

Prelep je pogled s Smuka nad Semičem na del Bele krajine. Med gozdovi in brezami so razkropljene  vasi, od katerih jih ima le nekaj več kot deset hiš. In za zidovi vsake od teh hiš se skrivajo usode ljudi. Tako tudi življenje Malenškovim iz Oskoršnice ni prizaneslo. Kot mama dveh gluhih otrok – dvojčkov se marsikdaj razjočem, ko razmišljam o udarcih, ki sem jih utrpela skupaj z možem in otroci. Od nekod pa vendar jemljem življensko moč! Čutiti je, kot da bi me vsak udarec še bolj utrdil! Ko sta se nama rodila sinova Toni in Ivan, je bilo veliko veselje.

To bodo lepi fantje, smo si rekli. Pa se je na žalost obrnilo drugače. Kot otroka sta se igrala, jokala, vse, kar počenjajo otroci. Prišel je čas, ko naj bi spregovorila. A tega nismo dočakali. Specialist dr. Kambič iz Ljubljane je ugotovil, da sta oba gluha in da morata v Zavod za gluhe v Ljubljano. To je bil moj prvi udarec. V Ljubljano sem ju spremljala vsakih štirinajst dni, gor in dol; ko pa sta bila starejša, sta prihajala sama domov. Vsa ta leta sem živela v stresu, da se jima ne bi kaj zgodilo. Njun uspeh v šoli je bil slab, ker sta imela domotožje.

Po končani šoli sta se s  petnajstimi leti zaposlila v Iskri Semič. Ker sem tam delala tudi jaz , sem jima bila v pomoč, ker ju drugi niso razumeli. V službo sta hodila z veseljem in tudi s sodelavci sta se lepo razumela. Doma sta pridno delala, saj smo si tudi z njuno pomočjo zgradili skromen domek, ki sta ga bila zelo vesela.

Pa je spet  prišel drug hud udarec. Toni se je pred desetimi leti hudo ponesrečil z eksplozivom, star triintrideset let. Hvaležna sem zdravnikom, da so mu pomagali, da je ostal živ. Ostal je težak invalid. Trpi on sam in mi z njim. Vendar trpljenje smo sprejeli, saj življenje gre naprej.

Moj tretji udarec pa je najhujši, ko smo za vedno izgubili sina Ivana. Od te tragedije je minilo pet let, ko je šel v službo v tretjo izmeno in ga je nedaleč od doma do smrti povozil avto. Ko sem izgubila sina Ivana, sem izgubila vse svoje veselje, zato se ne udeležujem veselih prireditev. Ivan in Toni sta bila člana Društva gluhih in naglušnih v Novem mestu. Na prireditve v društva pa grem rada skupaj s sinom, ker se ob takih priložnostih druži s sošolci in prijatelji. Vsa naša družina se prijetno počuti med vami: znate nas razvedriti, se pošaliti, nuditi različne družabne igre, skratka domov odhajamo izpolnjeni s prijetnimi spomini.    

Zdajšnji predsednik, še posebej sekretarka sta nam stala ob strani v naših težkih trenutkih, za kar smo jima zelo hvaležni. Posebna hvala za darilo, ki ste ga podarili Toniju ob upokojitvi, saj mu krajša dolge dneve in noči. Hvaležni smo tudi za to, da ste poskrbeli za veliko udeležbo članov društva na Ivanovi zadnji poti.

Rada vas imam, hvala vam za vse, kar ste nam dobrega storili. 

Malenšek

[ Na vrh ]

Sem Maja Kuzma, dijakinja četrtega letnika srednje kemijske šole v Novem mestu. Dnevno se vozim iz Črnomlja in sem odlična dijakinja. Moji starši so gluhi, imam pa sestrico, ki je slišeča. Oglušela sem ob rojstvu in od majhnih nog slišim le s pomočjo slušnega aparata. Sem zagreta športnica. Treniram košarko v klubu ŽKK Črnomelj. Med prostim časom velikokrat kolesarim, berem, obiskujem prijatelje.
Pet let me je oče vozil vsak vikend v Ljubljano na Zavod za gluhe na šolanje. Med tednom sem živela v Ljubljani in bila osamljena. Torej, bila sem »odtrgana« od družine. Že na začetku prvega razreda so opazili moj hiter napredek v šoli. In so se odločili za integracijo v slišečo šolo v domačem kraju.

Drugi razred sem začela obiskovat v OŠ Loka Črnomelj. Bila sem zelo vesela, da sem končno živela skupaj z mojo družino. Začetki so bili zelo težki, postopoma sem se vključevala v svet slišečih. Morala sem se navaditi na branje z ustnic, brez znakovnega jezika. Bili so padci in vzponi. Včasih sem bila problematična, samosvoja, nerazumljena, kot vsak otrok. Vendar ljubezen in podpora mojih staršev je bila brezpogojna. Kadar sem potrebovala njihovo podporo, sem jo dobila. Morda se šele sedaj zavedam, kako težko je bilo njim, razpetim med gluhoto, pomanjkanjem informacij, nerazumevanjem stvari in obnašanjem, delom, službo. Poudariti moram, da sem imela podporo tudi pri učiteljih in  prijateljih. Brez njih ne bi bila takšna, kakršna sem danes.

Ampak nisem pozabila na svet gluhih. Aktivno sodelujem na raznih taborih za gluhe in delavnicah. Zelo rada pomagam in spodbujam gluhe in sličečemu svetu predstavljam gluhoto. Zato sem pred leti sprejela prošnjo naše sekretarke, da bi sodelovala z Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine ter po šolah imela predstavitve o gluhoti. Razmišljala sem, ali naj sprejmem ali ne. Ker veliko ljudi ne ve nič o gluhoti, sem sprejela. Sprejela sem zato, da potrdim pravilo, da smo vsi ljudje enakovredni. Zelo me veseli, da sem predstavljala svet gluhih otrokom in odraslim, ki si ne predstavljajo gluhote. Svoje veselje in znanje prenašam na otroke po šolah. Pri vsakem nastopu opazujem otroške oči, ki svoje moči usmerjajo na roke in se skušajo vživeti in se naučiti jezika gluhih. Zgodba o Žabjem kralju je požela velik uspeh in aplavz na vseh šolah. Pravljico pripovedujem in jo tudi kažem v znakovnem jeziku. Bila je namreč prva zgodba, napisana v obeh jezikih, torej tudi v znakovnem jeziku. Otroci so lahko opazovali mojo mimiko telesa, gibanje rok in glas. Zelo me veseli sodelovanje z otroki, rada jih poslušam in gledam. Tisti, ki so imeli priložnost seznaniti se z gluhoto, bodo lažje v življenju sprejemali drugačnost. Pokazala sem jim, kako se v znakovnem jeziku pokaže I LOVE YOU. S tem sem želela pokazati, da je ljubezen razumljena v vseh jezikih, in premaga vse ovire. Po vsakem nastopu po šolah ali med odraslimi čutim v srcu veliko toplino in sem nase ponosna, da gluhi svet ni sramota in skrit. Najbolj sem bila presenečena, ko sem prejela toliko pohval s strani otrok in s strani zdravstvenega osebja. Pomeni, da je moj trud  poplačan. Še vedno bom z veseljem predstavila  svet gluhih komur koli. Ni dneva, da ne bi pomislila na gluhe.

Hvala društvu za priložnost, ki ste mi jo dali, da sem lahko dajala in sprejela toliko lepih občutkov in izkušenj! Te bogatijo vse.

Maj 2006                                       Maja Kuzma

[ Na vrh ]

Kot majhna deklica sem zbolela na desnem ušesu, zato so me pri desetih letih operirali in mi vsadili plastični bobnič. Levo uho je prizadeto toliko, da moram nositi slušni aparat. Da aparat  funkcionira, potrebujem baterije. Baterije pa smo od nekdaj kupovali le v društvu. Tudi jaz sem postala članica v društvu. Vsako leto smo plačevali članarino, kot jo še danes.
Društvo pa ni imelo stalnih prostorov, zato so se večkrat selili. Menjali so se tudi predsedniki in tajnice. V spominu mi je ostal le gospod Kren, dolgoletni predsednik društva iz Vavte vasi. Tudi sam je naglušen in še danes krepak in čil devetdeset letnik.

Ko sem prišla iz Ljubljane, kjer sem se šolala, sem pozabila na društvo, se poročila in ustvarila družino. Po nekaj letih pa se mi je poslabšal sluh in sem poiskala pomoč zopet v društvu, kjer pa me je prijazno sprejela sedanja sekretarka Vesela Banič. Od takrat sva dobri prijateljici. Hodim na izlete, ki jih organizirajo v društvu, na silvestrovanja, druženje, predavanja! Tudi sama imam funkcijo v nadzornem odboru. Zelo mi je toplo pri srcu, ko vidim, da se je v novomeškem društvu toliko stvari obrnilo na bolje. Naš predsednik Vlado in sekretarka Vesela sta delavna in vztrajna in to se pozna, saj smo prišli do novih prostorov, opreme , kjer se počutimo prijetno in varno. Rada tudi sama prispevam kaj za društvo: spečem kolačke, dam kakšno idejo, pripravim zabavne igrice ob vsakoletnih družabnih srečanjih. Takrat vsi sodelujemo in se počutimo lepo.

Dragi gluhi in naglušni ljudje, ne sramujte se samega sebe, nismo sami krivi, da smo takšni. Nihče nam ne bo pomagal, kot v društvu, če se ne bomo sami vključevali. Bodimo in ostanimo kot ena velika družina.

Pirc Marija

[ Na vrh ]

DGN Dolenjske in Bele Krajine je vedno bolj dejavno in razpoznavno v svojem okolju in tudi v širšem slovenskem merilu.

 Nudi raznovrstne programe tako za gluhe, naglušne in slišeče ljudi. Tako uporabniki uresničujejo svoje interese in potrebe. Vodijo jih strokovno usposobljeni ljudje od psihologa, surdo pedagoga, socialnega delavca,  nekateri pa se s tem ukvarjajo ljubiteljsko.

Pohvaliti je treba tako dobre delavce kot tudi organizatorje. Za vsakim programom, za vsako prireditvijo stojijo požrtvovalni ljudje. Nekateri združujejo tudi več lastnosti v eni osebi. Z naštevanjem bi morda nehote koga prezrla, zato se bom osredotočila na dva, brez katerih gotovo ne bi bilo tako, kot je.

Vesela Banič, sekretarka društva, je izvrsten gospodar in organizator. S svojim delom, organizacijo, s čutom za sočloveka in vedno vedrim značajem si je med drugim prislužila tudi nominacijo za naj meščanko Novega mesta.

Vedno poskrbi tudi za to, da javnost zve, kako dejavno je društvo in s tem promovira svet gluhote in strpnost do drugačnih

Vladimir Kastelic, predsednik društva, ima še mnogo »stranskih«, a zelo pomembnih vlog. Njegovo znanje računalništva je vsestransko. Poleg zelo odmevnega računalniškega tečaja za gluhe, je tudi urednik spletne strani društva in foruma. Treba je poudariti, da gluhim in naglušnim računalnik pomeni najlažjo komunikacijo tako med seboj, kot potrebo za raziskovanjem po spletni strani. Za dobro spletno stran, je bil osebno pohvaljen s strani predsednika in sekretarja Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Poudarit je potrebno, da imamo poleg mariborskega društva in mestnega društva Ljubljan, od društev gluhih, le še mi spletno stran v Sloveniji.   Tudi na kulturnem področju je zelo dejaven, saj sam piše scenarije in režira igre za gledališko skupino društva »Rudolfovo«, s katero nastopajo pred gluho in slišečo publiko, katera jih z navdušenjem sprejema.

Spletna stran društva je zelo pomemben vir obveščanja in komuniciranja društva, članov, njihovih svojcev kot tudi ostale javnosti. Mnogi preko le-te zvedo za delovanje društva, za specifične težave gluhih in naglušnih, za tehnične pripomočke, ki jih uporabljamo, za prireditve…

Spletna stran društva je zelo pomemben vir obveščanja in komuniciranja društva, članov, njihovih svojcev kot tudi ostale javnosti. Mnogi preko le-te zvedo za delovanje društva, za specifične težave gluhih in naglušnih, za tehnične pripomočke, ki jih uporabljamo, za prireditve…

                                                                                                            Jelka Močnik

                                                                                   Uporabnica društvenih storite

{slider= Kuzmatove ženske smo zamenjale Belo krajino za Kranjsko goro}

DGN Dolenjske in Bele krajine je predlagalo našo družino za pet dnevni oddih  v Kranjski gori. Veliko sem se morala pogovarjati s strokovno delavko, da smo se lahko organizirali.  Dogovorili smo se, da gre ženski del družine na počitnice, očka pa bo ostal doma, le peljati nas bo moral iz Črnomlja do Kranjske gore in nas priti iskat v ponedeljek. Tako da smo si  dopust privoščile le ženske. Jaz, moja sestra Tanja in moja mami Ida. Ker sem maturantka in sem težko kombinirala v tem času letovanje, sem upala, da se splača rizkirati čas namenjen učenju in da nam bo vsem to koristilo. 

Prvi dan smo se v domu spoznavale še z drugimi člani drugih društev ter se hitro spoprijateljili in uživali v pogovoru, šalah, sprehodih.

Kaj pa nas je presenetilo? Ekipa iz oddaje Prisluhnimo tišini, je želela posneti udeležence v Kranjski gori in posneti oddajo o našem počutju. Bilo je zanimivo, čeprav sama imam že kar nekaj izkušenj s snemanjem in dajanjem izjav.

Z mamo in sestro smo uživale v vseh pogledih, lepoto narave, visokih hribih, sprehodih,.. .

Šele tukaj smo spoznali, zakaj se turisti tako radi vračajo v ta del Slovenije.

Nismo pozabile na očeta, ki se je sam mučil na kmetiji, vinogradu, z ovčkami… Zaželele smo, da bi bil zraven in da bi šli nekoč vsi štirje na dopust. Verjetno se to nikoli ne bo zgodilo. Ampak po naravi sem optimistična. Že to, da nam je nekdo omogočil sedanje letovanje, je čudež. In čudeži se dogajajo. Zato, da ohranimo ta čudež in spomin na prelepe dni, smo se veliko fotografirali.

Šle smo tudi na pohod na Krnico, ki je v eno smer trajal dve uri hoda. Ob tem smo opazovale, kako smo vse bližje gorovju. Bilo je tako božansko, da se je moralo nekaj zgoditi. Ujel nas je dež, še preden smo prispele nazaj. Seveda smo bile utrujene, a srečne.

V ponedeljek, 14.05.2007 je bil čas za odhod. S sestro sva želele ostati še v Kranjski Gori, a vedeli sva da to ni možno. V naju se je mešalo razpoloženje od veselja do žalosti. Pomiril nas je občutek, da lahko še kdaj prideva nazaj.

V imenu mame Ide, sestre Tanje, mene osebno ter očeta, se društvu v Novem mestu in Zvezi naša družina Kuzma zahvaljuje za to, da ste nam omogočili nepozabne dni, da še nikoli nismo šli tako skupaj, da je predvsem uživala naša mama, ki ji delo na kmetiji ne dovoli počitnikovanja.

Maja Kuzma

[ Na vrh ]

V sredo, 9.5.2007, sem izvedela, da bi lahko odšla na pet dnevno počitnikovanje v Kranjsko goro. Že drugo leto Zveza in matična društva po Sloveniji omogočata socialno in zdravstveno šibkim brezplačno počitnikovanje. Že predlagani član je odpovedal, zato je strokovna delavka predlagala mene. Ker sem maturantka, sem morala zelo na hitro urediti kar nekaj zadev na šoli, če sem želela speljati ponujeno letovanje. In mi je uspelo, tudi podporo profesorjev in tete sem imela, zato sem bila vesela. Staršev nimam.

Ker je bil prevoz problem, se je strokovna delavka, ki je sicer imela še seminar v Fiesi, organizirala tako, da sem bila že ob 15 uri v Kranjski gori.

Kranjska gora- kaj naj napišem? To je raj, lepota dokler seže oko, gore, rože, reka, jezero, žičnica, sani… Hitro sem se ujela  z ostalimi stanovalci iz drugih društev. Ker sem naglušna, mi je manjkalo znanje znakovnega jezika, da bi se še bolje sporazumevala. Ampak, tudi ta tečaj bom naredila. Veliko smo hodili, se družili, »kofetkali«, se » fotkali«, saj sem bila glavni fotograf in naredila čez 200 prelepih slik. Ogledala sem si muzej, kjer so razstavljeni eksponati, uporabljeni v filmu Kekec. Igrali smo družabne igre in se imeli lepo.

Neizmerno sem hvaležna društvu iz Novega mesta, ker je ravno mene predlagalo, prav tako Zvezi, ki nam je to omogočila.

Kot maturantka pa sem morala tudi delati in se učiti nemščino. Celo pomoč mi je bila nudena s strani članice iz Raven na Koroškem. In mi je tudi uspelo, saj sem oceno popravila!

Ta oddih me je napolnil z veliko pozitivne energije, ki mi bo prav prišla pri maturi. Držite pesti. Večina udeležencev kar ne bi šlo domov, tako lepo nam je bilo.

Ponosna sem, da gluhi in naglušni imamo take domove in da tudi tisti, ki si nikoli ne bi mogli privoščiti letovanja, doživimo take počitnice. Hvala vsem, ki ste jih omogočili meni.

Morda samo namig! Potreben bi bil razmislek o animatorju ali koordinatorju v času počitnic

Vene Sabina

[ Na vrh ]

Velikokrat v literaturi, raznih mejlih ipd. najdem misel, da nam vsak križ oz. problem hoče nekaj povedati. Nas usmeriti na neko drugo pot. Kaj hoče življenje od mene? Kaj hočem jaz? Kakorkoli obračam misli, pridem do tega, da me veseli delo z ljudmi, jaz pa naglušna! Kljub temu sem vsak trenutek hvaležna, da slišim še toliko, kot slišim. A me vseeno skrbi prihodnost. Vem, da bo šlo počasi, a vztrajno navzdol. Skrbi niso dobre. Povzročajo stalni stres, stres pa povzroča…. Oh, ti črne misli,…proč!  

Imeti skrbi res ni dobro. Razmišljam drugače. Koliko ljudem je še huje, kot meni? Samo ozri se malo okrog sebe! Poleg tega: kaj vem, do kdaj bom? Zdaj se žrem zaradi starosti, a jo bom sploh dočakala? Nesreče se dogajajo vsakodnevno. Morda bo prišla katastrofa in bo vzel hudič mene in tiste, ki dobro slišijo. Če pa dočakam starost…. Bom pa v domu, koliko je takih. Saj je tam kar nekaj družbe.

Poleg tega imam dobre ljudi okrog sebe: najbližje, širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci… vsi so zelo obzirni do mene, res se ne smem pritoževati. A za najbližje je pa naporno, res. Hvala jim!  Vendar izjema potrjuje pravilo. Če prosim za ponovitev izrečenega, ne bo ponovil glasneje. Tudi se ne bo potrudil obrniti se k meni. Kot bi hotel reči: »Tako je dovolj naglas. To bi morala razumeti.« Včasih zaznam kanček jeze. Res je tudi, da ne živi vsakodnevno z mano in se morda kar malo odvadi. Pa vendar…Sprašujem se, ali se me sramuje? Ne bom se sekirala zaradi tega. Tudi jaz moram živeti. Taka kot sem. Nihče ni popoln. Tudi on mora sprejeti življenje takšno, kot je. Saj ne zamerim, mlad je še. Ni hudoben, še zdaleč ne, le ne poizkuša se vživeti v vlogo drugega. Morda me bo kdaj vsaj malo razumel!  

Jaz pa še vedno iščem… Našla bom svojo pot, gotovo!

Jelka Močnik

[ Na vrh ]

Prideš na svet, s sabo prineseš dispozicije. Padeš v neko okolje in … rasteš, se razvijaš, okolje bolj ali manj vpliva nate. In tu je JAZ, ki živi to življenje. Kaj lahko narediš z njim (življenjem)?

Poti je mnogo, možnosti veliko:

Živim, uživam življenje, kolikor se le da.

Živim zase.

Živim za druge

Prebijam se skozi življenje.

Saj gre.

Problemi so, da jih rešuješ.

Kdo me je vprašal, če sploh hočem živeti?

Kar naprej se sprašujem o smislu življenja.

Nočem (več) živeti.

Lahko bi bilo slabše / boljše.

Vsak dan mi je dragocen.

Za dežjem posije sonce.

Kje ti vidiš samega sebe?

Hotela sem začeti s tem, da se ljudje, ki so kakorkoli telesno ali duševno prikrajšani (invalidi, kronične bolezni, okvare…), težje prebijajo skozi življenje. Vendar se mi takoj oglasi drug glas: ali to vedno drži? Ali drugi, ki teh težav nimajo, nimajo morda kake drugačne (revščina, zasvojenost, osebne težave…)? Ali celo: imajo manjše težave, a jih »naredijo« večje?

Hvaležna sem, da sem imela lepo otroštvo, čeprav smo živeli skromno. Slišala sem normalno. Tudi ko sem po enaindvajsetem letu začela opažati, da slabše slišim, se nisem vznemirjala. Zdravniki so dali vedeti, da je stanje nepopravljivo. Sčasoma sem morala sprejeti dejstvo, da sluh počasi, a vztrajno peša. Vsakdanje življenje mi ni delalo težav, slišala sem še kar, tudi tehnika delno pomaga, a ves čas so bile prisotne skrbi: kako dolgo

bom še slišala, kaj bo s službo, kako se bom sporazumevala z družino? Vendar je nekako šlo. Mladost pač…

Sledilo je obdobje, ko sem začela spoznavati, da je naglušnost (da o gluhosti niti ne govorim) pravzaprav ena najtežjih invalidnosti. Prej (v otroštvu) ji nisem pripisovala posebnega pomena. Gluhi ljudje, razen da so se med seboj sporazumevali v znakovnem jeziku, so ee mi zdeli čisto »normalni«, zdravi ljudje. Nisem še poznala socialne izoliranosti. Na vasi sem poznala dva starejša, močno naglušna človeka, vendar mi nista delovala nič prikrajšano. Živela in delala sta bolj zase, zdelo se mi je, da zaradi tega, če česa nista dobro razumela, nista bila nič bistveno prikrajšana.

Danes se svet drugače vrti. Informacijska eksplozija. Če nisi »in«, si »aus«! Res, da gluhota fizično ne boli in te ne omejuje, te pa prikrajša za mnoge informacije, znanje, vedenje in nenazadnje za družbeno življenje. Pravimo, da je človek družbeno bitje. Naglušnemu oz. gluhemu pa je bivanje v družbi lahko prava muka. Prikimavaš, odkimavaš, se smehljaš, ugibaš, če si prav reagiral v dani situaciji,… kar naprej in vsakomur razlagati, da slabše slišiš, naj govori s tabo počasi, razločno, naj bo obrnjen proti tebi… je naporno. Včasih izpadeš kot bedak. Hudo slabih izkušenj z okolico sicer nimam, predvsem ne s tistimi, ki me poznajo. Bolj sem razočarana nad ljudmi, ki so po svoji službeni dolžnosti za raznimi okenci, v uradih, prodajalnah…, celo v zdravstvu! Mislim, da bi sodilo k njihovi poklicni etiki, da so z nami bolj potrpežljivi. Najbolj praktično je zadevo rešil moj bivši ginekolog, ki je na kartoteko napisal »slabo sliši«. Vedno se je potrudil govoriti z mano počasi in razločno.

In nato pride »kriza srednjih let«, ki se kaže tako, da se pridruži  še kak zdravstveni problem, abstinenca kajenja, otroci gredo v svet, splošna družbena klima se spreminja sto na uro…Ko je prišla nenadoma še smrt enega od bližnjih, je bilo res hudo. Dolgo časa so se črne misli vrtinčile po nekih spiralastih poteh, se stalno vračale. Z novo pomladjo, daljšimi dnevi je bilo nekoliko bolje, ko pa nisem bila polno zaposlene s čim drugim, sem se spet vračala v vrtinec črnih misli.

Avgusta predlani sem začela pisati dnevnik. Najprej mi je pomagal pri premagovanju krize, ko sem se odvajala kajenja. Poleg tega se mi je zdelo škoda, da gre toliko stvari v pozabo ali pa jih kasneje časovno več prav ne lociram. Še sanjalo se mi ni takrat, kako prav mi je prišel po bratovi smrti. Zelo težko sem se o tem s kom pogovarjala, saj me še danes premaga jok, ko pomislim na to, a čustva so hotela na plan. Res, dnevnik mi je bil, »da spočijem se na tvoji rami«.

Prebirala sem knjige o duhovni rasti. Skušala sem črpati moč in nauke iz njih. Kar uspevalo mi je. Mnoge stvari sem videla z drugega zornega kota. Predvsem gledati na mnoge probleme s ptičje perspektive, sprejemati probleme kot izzive, biti hvaležen ter polno izkoristiti vsak dan.

Začela sem se ustavljati na ulici, klepetati… Prej se mi je zdelo to tako hm….( To delajo tisti, ki ne vejo, kaj bi počeli in samo obrekujejo.) Zdaj mi ni škoda časa za klepet pa tudi za druge stvari, če se mi jih duša poželi. Zdaj vidim, da moram imeti polne baterije, če hočem biti zadovoljna s sabo in drugi z mano. Bila so že obdobja, ko sem kolebala iti na kaka družabna srečanja, žurke ipd., češ, saj pol vsega ne bom razumela. Zdaj grem, nalašč! Sploh, če se pleše, poje…

Skoraj v jok od ganjenosti me je spravila majhna napravica – dosežek tehnike – MP3, ki nudi poleg predvajanja glasbe tudi možnost poslušanje radia. Sicer je sitno imeti te slušalke v ušesih, ampak jaz skoraj v celoti razumem poročila, govorne prispevke! Da o tem, da moje priljubljene melodije iz mladosti spet slišim v stereo tehniki. Npr. glavni pevec v levem zvočniku, spremljajoči glas v desnem, ali: kitara levo, boben desno… Mega! Tako imam rada glasbo, zato mi to toliko pomeni.

Pa tudi računalnik. Ob njem skoraj pozabim, da sem naglušna. Imam dostop do informacij, lahko komuniciram.

Rada grem v društvo. Tu sem med sebi enakimi. Kako olajšanje. Tu drug drugega najbolje razumemo. Skupina za samopomoč naglušnim je naš filter, naše pribežališče, neke vrste dom, kamor se vračaš. Ravno o tem smo se na zadnjem srečanju strinjali vsi. To vse pove.

Najpomembnejši  s(m)o ljudje. Imejmo se radi, spoštujmo se.

Mislim, da sem se pobrala. Vesela sem, da sem bila močna, da sem se našla in da so mi ob strani stali bližnji, prijatelji, znanci. Hvala!

Jutri bo nov dan. Kaj bo prinesel? Pusti se presenetiti. Če zdaj izbiram med zgoraj navedenimi možnostmi, izberem: vsak dan mi je dragocen.

Januar 2008                                                                              Jelka Močnik

[ Na vrh ]

Kot član društva DGN Dolenjske in Bele krajine, sem dobil informacijo, da bo društvo organiziralo izlet na Hrvaško, na Plitvička jezera. Zelo sem si želel to videti, saj si nisem predstavljal, kaj naj bi si ogledali. Na  dan izleta je močno deževalo in grmelo. Nisem mogel verjeti, da gremo v takem vremenu na izlet. Bil sem razočaran, saj je od vremena odvisno počutje ljudi. Ko smo prišli pred hrvaško mejo, se je naredil naenkrat  sončen dan. Veselili in smejali smo se kot otroci že na avtobusu. Prijetno je bilo spoznavat člane velenjskega društva. Zabavali smo se, šalili, tudi kaj popili. Ko smo prispeli na naš cilj, sem razmišljal, to bo pa res lep izlet.

Komaj sem čakal, da začnemo z ogledom, da vidim različne lepote tako opevanih Plitvičkih jezer. Očarale so me, ves čas sem fotografiral. Najbolj me je navdušila hoja po lesenih stezah, ki so jih naredili nad vodo. Občutek sem imel, kot da sem hodil po vodi. To je res treba doživeti. Veličastni slapovi, ki pršijo daleč naokrog. Opazil sem ribe, ki so leno počivale v bistri in zeleno modri vodi. Sploh se niso bale ali zbežale. Enako račke. Rastline so mi bile tuje, ker nisem še videl takšnih. Vse je bilo polno zelenja, vse se prepleta z vodo in ima svojstven vonj. Vreme je bilo idealno, sonce nas je ogrelo in pihal je veter, ampak božanski veter, ki nas je osvežil. Koliko slapov, jezer, rastlin, živali, da sem se samo čudil. Nato smo se peljali z majhno električno ladjo na drugo stran jezera. Med obiskovalci smo lahko slišali veliko tujih jezikov, bilo je veliko tujcev, tudi gluhih.  Užival sem v hoji po lepi naravi, postal, poslikal, se pomenil s  člani, pa zopet naprej. Naša sekretarka nas je stalno opozarjala glede hoje, previdnosti, da se držimo skupaj in na splošno skrbela za našo varnost. Predsednik je veliko fotografiral, zato sem vedel, da si bom izlet lahko ogledal na naši spletni strani. Peljali smo se še s  turističnim vlakcem. Na poti domov, smo se še ustavili v Rastokah,  da smo si ogledali še en zanimiv naravno vodni fenomen.  Presenetljivo mi je bilo, kako so nekoč prali perilo s pomočjo slapa in lesenega čebra.  Dobra zamisel. Videl sem stare sani, voz, štedilnik in podobno. Leseni mlin še danes dela, žal ni bilo gospe, da bi nam pokazala. Ob dobri organizaciji, še posebej ideji za ogled tega dela Hrvaške, si društvo zasluži vse pohvale. Vsem našim članom in članom velenjskega društva bo izlet ostal v lepem spominu. Še dolgo bomo govorili o njem tako s svojci, prijatelji, ostalimi člani. Zame je bil res nepozaben izlet. Upamo, da bomo šli še na kakšne zanimive izlete. 

Bojan Čustič

[ Na vrh ]

Sem Teja Mervar in sem gluha oseba s polžkovim vsadkom. Živim v Novem mestu in sem dijakinja Ekonomske srednje šole. Moja gluhota ne ovira mojega dela in življenja, ker s polžkovim vsadkom lahko že zelo dobro poslušam. Nimam večjih težav pri govoru, ker sem oglušela šele pri 14 letih in po preteku treh let gluhote so me operirali. Moje učenje-rehabilitacija poslušanja je zelo hitro napredovala. Za prostovoljno delo v društvu sem se odločila kot članica in ko sem ugotovila, da zelo rada pomagam ljudem. Vedela sem kakšno pomoč lahko nudim, zato sem s pomočjo Renate Medle, surdo pedagoginje, kontaktirala s strokovno delavko ga. Veselo Banič. Opisali sva predlog za pomoč dečku v 2. razredu OŠ Dragatuš, ki nujno potrebuje pomoč pri branju, izgovorjavi besed in pri domačih nalogah iz slovenščine. Je namreč močno naglušen in otrok gluhih staršev.  Predlagala sem, da bi na Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, tedensko izvajala pomoč učencem, ki imajo težave pri učni snovi in razumevanju. 

Predlog je bil zelo pozitivno sprejet, zato je ga. Banič hitro ukrepala in se dogovorila s starši fantka. Že čez dva tedna sem imela čast spoznati Aledina in njegovo družino. Vsi so zelo prijazni,  še posebej fantek, ki je rad hodil na ure. Na urah sva največkrat brala in skupaj delala domače naloge iz slovenščine. Aledin ima težave pri izgovarjanju besed, ki vsebujejo šumnike in sičnike, zato sva veliko časa porabila za popravljanje napačno izgovorjenih besed. Težave mu delajo tudi skloni in množina (stol, dva stola, trije stoli, ..). Aledin je zelo bister, radoveden in živahen fantek, zato mu je zelo hitro zmanjkovalo koncentracije. Veliko truda sem  vložila v prepričevanje in nadaljevanje najinega dela. Sam pa bi se rajši pogovarjal, spraševal, govoril o sebi…

Vendar sem mnenja, da fantek zelo hitro napreduje, še posebej če se uči s pomočjo igre.

Zadnje informacije, ki jih imam, so usmerjene na nudenje pomoči bližje njegovega doma. Tako bi odpadla enourna vožnja v Novo mesto. Vem, da je zato žalosten, ker sva se lepo ujela. Tudi meni je ta izkušnja  pustila lep in koristen občutek, pomagati pomoči potrebnim. Vendar upam, da me že čaka nova izkušnja.

Teja Mervar[ Na vrh ]

Kot vsako leto, je tudi letos DGN Dolenjske in Bele Krajine organiziralo piknik v Gribljah ob Kolpi. Letos en teden preje kot običajno, saj je zadnja nedelja tik pred prvim šolskim dnemKljub nevihti prejšnjega večera se je dan nekako »naredil« in imeli smo srečo z vremenom.
Po dobrem golažu smo se prepustili druženju, pogovoru, kartanju, balinanju..., nekateri smo se že malo poizkušali v lokostrelstvu. Ugotavljali smo, da je lok kar težak, ha ha!

Ko smo najbolj vroče kartali, je prišel poziv za rafting. Posadki za dva čolna sta se začeli pripravljati za odhod. Peljali smo se do Adlešičev, kjer smo dobili opremo in navodila. Potem pa v čolne! Voda je bila čista in ne mrzla. To smo ugotovili, ko smo zaradi nizkega vodostaja na nekaterih mestih morali izstopiti iz čolnov in malo potiskati. Drug drugega smo vzpodbujali, vmes pa občudovali lepotico Kolpo in njeno okolico, ki vedno znova navdušuje. Kar prehitro smo bili na cilju, čeprav je bilo veslanje kar dober zalogaj. A je že dišalo...

Po ponovnem obroku sem šla zaplavat v jez. Voda enkratna! Ostali so bili že zbrani pri lokih. Začelo se je tekmovanje v lokostrelstvu. Zanimivo, res! Mnogim se je zdelo, da je že uspeh, če so zadeli ciljno tablo. Če pa je puščica padla celo v ciljne kroge, je bilo veselje še večje. Nagajive puščice pa so se znale tudi skriti, kar zginile so! Vdrle so se v zemljo, porednice. To je bil travnik prečesan...

Najboljšim pa so šle puščice kar lepo v tarče:

3. mesto je dosegel Janez Kocjan,

2. mesto Jože Kuzma,

Najboljši pa je bil Bojan Čustič. Čestitke!
Kako dolgo so ostali vztrajali še potem, ne vem, jaz sem želela biti pred temo doma.

Spet je bil ta piknik priložnost za druženje s sebi enakimi, za rekreativne dejavnosti, za pogovor.

Lepo je bilo, drugo leto pa spet! Hvala društvu!

Jelka Močnik

[ Na vrh ]

Odločila sem se, da bom obiskovala tečaj znakovnega jezika. Zakaj?
Najraje bi videla, da ZJ ne bi zares potrebovala v vsakodnevnem življenju, a nič se ne ve….

- morda bom imela kdaj poklicno opravka s kakim gluhim otrokom,

- v društvu bom lahko komunicirala tudi z gluhimi,

- in nenazadnje: malo je treba trenirati možgane - zakaj pa ne tako?

Bilo je še nekaj interesentov in nastala je prav luštna skupina, ravno prav velika…
Smo različnih starosti, imamo različne vzroke, čemu bi se učili ZJ,  a se kar dobro ujamemo. Naša učiteljica je tolmačica ZJ ga. Simona Smuk, ki je zelo prijazna in potrpežljiva. Na pomoč nam priskoči tudi Bojan Čustić, ki spada v mlajšo generacijo in pozna tudi sodobnejše izraze mladih.

Ni ravno lahko… kar veliko si je treba zapomniti. S pomočjo slik si doma lahko prikličemo v spomin, kaj smo obravnavali. V pomoč nam je tudi cd: Slovar slovenskega znakovnega jezika, čeprav bi bil potreben še dodelave… in tako nekako gre. Drug drugega vzpodbujamo, z učiteljico vedno ponovimo za nazaj in … gre.
Tečaj bo trajal 40 ur, nato nas čaka preizkus. Mi seveda zaupamo vase in verjamemo, da ga bomo uspešno opravili. Upamo, da nam gripe -  takšne in drugačne -  ne bodo prekrižale računov.

Smo optimisti!
Jelka Močnik

[ Na vrh ]

Zadnje čase v občilih beremo o (milo rečeno) neekonomični porabi FIHO sredstev, ki so bili namenjena Zvezi gluhih in naglušnih. Podrobnosti so neprijetne, ob vsem tem pa se človek sprašuje, kako imajo nekateri srce in vest, da se to dogaja; ko je toliko praktičnih in koristnih možnosti, da bi se ta sredstva uporabila v korist senzorno prizadetih.

Za mnoge zanimive programe so izgovori, da ni denarja in je treba veliko energije, da se sredstva pridobi s pomočjo razpisov in donatorstva…Društva bijejo bitko za vsak tolar, tam pa tako???

Najbrž smo si sami krivi, ker dopustimo, da se to lahko dogaja. Ali so bili vedno dani razpisi za najugodnejše ponudnike? (Ne mislim : malo denarja – malo muzike.)

Naj nam bo to v poduk za naprej. Nadzorni odbor bo moral natančneje spremljati porabo sredstev in poročati o svojih ugotovitvah. Zaradi napornih sej se mnogokrat pomembne zadeve pomete pod preprogo. Pa tudi vsi ostali imejmo odprte oči in povejmo, kar se nam ne zdi prav!

Na splošno velja, da je izobrazbena raven gluhih in naglušnih zaradi naše prizadetosti relativno nizka, pa vendar: za neumne pa nas ni treba imeti!

 Jelka Močnik

[ Na vrh ]

Na lep in sončen dan , 8.2.2011 smo se nekateri člani (Anica  in Janez Kocjan, Jože, Ida in Tanja Kuzma, Branko in Jaka Lamovšek,  Šemsa, Aledin in Namik Redžić , Vlado, Marjana in Katarina Kastelec ter Petra Šiler) DNG Novo mesto podali na pohod na Mirno Goro.

Kot smo bili  dogovorjeni, smo se ob 10. uri zbrali na Vrčicah ter se odpravili na (za nekatere) težak vzpon. Pot je bila kar dolga in naporna, vendar smo si čas krajšali s pogovorom in s pripovedovanjem šal. Ker nismo bili omejeni s časom, smo se držali zmernega tempa in s krajšimi postanki prišli na vrh približno ob 13.30 uri. Nekateri smo hodili počasneje, a glavno je to, da smo dosegli zastavljeni cilj.

Ob prihodu na vrh, so se nekateri povzpeli na stolp, s katerega so  z najvišje točke Bele krajine občudovali lepoto le-te. Po enournem počitku, okusni hrani ter osvežilni pijači je napočil čas za povratek v dolino.  Spust je bil seveda lažji od vzpona in temu primeren je bil tudi  čas, saj smo bili za skoraj uro hitrejši.

Po pohodu smo imeli vsi težke noge in utrujenost se je stopnjevala, a dan je bil kljub naporu zanimiv in družaben. Zadovoljni in veseli smo se odločili, da se ponovno dobimo 13.3. in osvojimo malo težji vrh - Kum.

Dan je minil v znamenju odlične družbe, čudovitega dneva in neokrnjene narave, kjer je vsak odmislil stresen vsakdan in preprosto v miru užival lepoto koščka te Slovenije.

Anica Kocjan

[ Na vrh ]

Na Javnem posvetu o življenju slepih in slabovidnih žensk, ki je bil v Novem mestu, 16.3.2011 z naslovom Vztrajne, pogumne in iznajdljive, se je predstavila občinstvu tudi naša članica Marjana Kastrevec. Lepo in res pogumno.

Indijska modrost pravi:

Kdo je slep?
Tisti, ki ne more videti drugega sveta.
Kdo je nem?
Tisti, k ne zna v pravem času izraziti kaj ljubega.
Kdo je reven?
Tisti, ki se ne more odpovedati močnim poželenjem.
Kdo je bogat?
Tisti, ki je v srcu in duši zadovoljen.

Nekateri ljudje živijo v temi, nekateri pa v tišini. Jaz živim v tišini in skoraj v temi hkrati.

Vse se je začelo pri trinajstih mesecih starosti. Zbolela sem zaradi pljučnice in hudega vnetja ušes. Posledica tega je moja gluhota. S četrtim letom starosti sem začela obiskovati Zavod za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani. Zato sem morala od doma, živela sem pri rejniški družini, kar je bilo zame in za mamo zelo težko.  Domov sem hodila le ob koncih tedna in med počitnicami. Kljub 100 odstotni gluhoti sem uspešno končala osnovno šolo v  Zavodu. Nato sem končala še izobraževanje za obrtnega konfekcionarja. V Zavodu sem živela od 11 do 19 leta starosti. Ko sem bila stara 10 let, so se pojavile težave z vidom, pri 18. letih pa se je vid precej poslabšal.  Kljub temu sem 10 let delala v Domu starejših občanov Novem mestu.

Sedaj sem že 6 let invalidsko upokojena. Živim doma z mamo, bratom in svakinjo. Mama in brat Jožko razumeta mojo govorico. Če mi hočeta kaj povedati, je edini način, da mi besede pišeta na dlan. Saj zaradi slepote ne morem spremljati gibov in znakov z rokami (na ta način se sporazumevajo gluhi), pa z ustnic tudi ne morem več razbrati, kaj mi kdo pripoveduje. Zahvaljujoč računalniku sedaj s prijatelji, z društvom komuniciram največ s pomočjo elektronske pošte. Zelo skromen vid mi še omogoča, da lahko z veliko povečavo na zaslonu preberem velike črke.

V prostem času pregledujem številne revije: Anjo, Stop, Lady, Obraze. Veliko  informacij, ki me zanimajo, poiščem na internetu. Doma pomagam pri hišnih opravilih : perem, likam, pospravljam po hiši in če je treba, pomijem tudi posodo. Tudi kuhanje kosila zame ni nobena ovira. Za razvedrilo pa imam dva psa, s katerima se od časa do časa odpravim na sprehod.  Tudi na telovadbo ne pozabim. Pridno vrtim sobno kolo, orbitrek in fitball, veliko žogo.

Glede želja… rada bi hodila na izlete, saj mojo Hrušico že poznam iz otroških let in mi ni več izziv. Rada hodim na izlete z društvom, hodila bi pa še več, pa nimam vedno spremstva. Domači zaradi dela in obveznosti, pa tudi svojega življenja ne morejo vedno z mano.

Največja želja pa je, da bi se ohranil ta preostanek vida. Tudi če  je vid vedno manjši, je vsak odstotek ostanka za nas izjemno dragocen.

Na koncu se najlepše zahvaljujem Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine iz Novega mesta in Medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih Novo mesto, ki sta mi omogočila računalniško opismenjevanje. To mi je spremenilo življenje. Prej sem s prijatelji komunicirala prek SMS sporočil, kar pa ni bilo tako poceni kot elektronska pošta. Še pred mobilnimi telefoni sem s prijatelji komunicirala s pomočjo faxa. Moji prijatelji so predvsem sošolci iz Zavoda.

                                                      

MARJANA KASTREVEC

[ Na vrh ]

V soboto 24.3.2012 je bil ob 9 uri zbor pred gasilskim domom v Zadobrovi v Ljubljani. Prišlo je sedem gluhih in tolmač znakovnega jezika.
Na hitro sem se ozrla naokoli in mislim, da se nasje vse zbralo okrog 100 ljudi. Vodja akcije nas je pozdravil in nam dajal navodila, kako bo potekala akcija in kako se bodo smeti sortirale. ( modra, zelena, rumena, črna).
Vzeli smo vreče za smeti, ter rokavice in se podali na lov za smetmi. Ko smo se potikali po Zadobrovi sem spoznala, da kakšni packi smo. Naravo smetimo kot za šalo. Zanimivo je bilo videti, da so koši za smeti bili skoraj prazni, med tem ko so po okolici ležale odvrženi stvari. Po uspešni čistilni akciji smo šli na golaž, kjer smo nadaljevali druženje in klepet.
Med čistilno akcijo sem našla srček. ( Maja je napisala, da se mi je narava na ta način zahvalila).
Doma v Češči vasi smo imeli dva kontejnerja za smeti. Kljub temu sem sortirala določene odpadke še v vrečo in vse skupaj vozila na določeno mesto. Ko sem smeti dajala v kontejnerje, sem bila od neke gospe okregana, da se to ne dela. Napisala sem prošnjo komunali, kjer sem zaprosila za večje število kontejnerjev. Bila sem vesela, ko so nam dodeli še dva. Sedaj imamo štiri kontejnerje, kjer lahko sortiramo odpadke in pripomoremo k lepši okolici.

Šiler Petra

[ Na vrh ]

Predavanje in predstavitev knjige »Iz uma v srce«, je bilo 30.05.2012 v WTC, Ljubljana. Predavala je Maja Debelak, bolj znana kot Dobra vila – Maja. Predava po celi Sloveniji in na tisoče ljudi opogumlja k uresničevanju sanj. Svoje znanje deli tudi na motivacijskih predavanjih za podjetja. Poleg knjige »Iz uma v srce« je avtorica knjige »Čarobnost življneja«

Izdeluje energetske nakite. Za zlatarno Celje je izdelala vilinsko linijo Lencia By Dobra vila.

Bilo je veliko prisotnih. Med to množico smo bili tudi mi, ki živimo v svetu tišine. Seveda brez tolmačice znakovnega jezika nebi ničesar razumeli, kaj nam je Maja skozi dve uri predavala. Na koncu se je nam podpisala v knjigo.

Bilo je poučno.

Petra Šiler

[ Na vrh ]

Od 29.6. do 7.7.2012 se je odvijalo evropsko prvenstvo v košarki v Turčiji, kjer je eno od glavnih vlog odigrala reprezentanca naših košarkarjev Slovenije.
V nedeljo, 8.7.2012 sva z nekdanjim košarkarjem, Kocjan Janezom odšla na Brnik, pričakat naše zlate fante, ki so se vrnili iz Turčije. Nestrpno smo pogledovali in mahali s slovenskimi zastavami. Ko smo jih zagledali, smo tekli k njim, jih objemali, čestitali. Res smo bili ponosni na njihov uspeh, ki je tudi vsem nam v ponos. Imamo zlate fante, športnike. Gluhe!!
Ko so pokazali pokal, to je bilo veselje. Sledila je tiskovna konferenca, Tone Petrič je vodil ekipo, nato pa smo se vsi odpravili v društvo v Zadobrovo. Predsednik ljubljanskega društva Janez Slatinšek jim je izrekel dobrodošlico in čestitke v imenu vseh gluhih in naglušnih, sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, Matjaž Juhart pa v imenu Zveze in Slovenije. Na kratko je opisal potek tekmovanja, bivanje, težave in na koncu uspeh ekipe iz majhne Slovenije.
Maji Zupan gre zahvala, ker je pisala dnevno dogodke iz Turčije na facebook-u, da smo lahko redno spremljali dosežke. Preko spleta - oovoo je Sašo Lukic, ki je še ostal na dopustu v Turčiji, prejel čestitke in poklepetal z ekipo v Ljubljani.

Končno je bilo uradnega dela konec in smo lahko uživali v družbi, informacijah, dogodkih, ki so jih z nami delili košarkarji. Bilo je lepo. V imenu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, sva z Janezom čestitala našim fantom.

Petra Šiler

[ Na vrh ]

Kakšni so vtisi po vrnitvi v domovino?

Nikoli ne bom pozabil, da smo letos osvojili zlato medaljo. To je moja prva zlata medalja, zelo sem ponosen na uspeh in ekipo.

Kaj ti je bilo všeč v Turčiji?

Meni je bil zelo všeč hotel s 5 zvezdicami, kjer smo bivali. Ponujal nam je prav vse kar smo potrebovali, dobro hrano, fitnes, bazen... Užival sem na vseh tekmah v košarki.
Kakšna je kultura v Turčiji?

Turčija je muslimanska država, kjer veljajo drugačna pravila oblačenja in obnašanja (moški morajo nositi dolge hlače in ženske morajo biti pokrite od nog do glave).
Ali so ljudje prijazni? Kako bi jih opisal?

Ljudje so dobri ali slabi v vseh deželah, mislim da so turki prijazni. Nismo imeli časa za druženje in kontakte, ker smo bili osredotočeni na tekme in treninge.

Kakšno je mesto, kjer si prebival? Ali ima kulturni značaj?

Samo enkrat sem se sprehajal v Konyi, opazil sem veliko revnih ljudi. Običaj je, da trgovanje opravljajo na trgu, tržnicah, ulicah.. Poizkusil sem tudi njihov kebab in res je imel dober okus.
Kako si zadovoljen s samim potekom tekmovanja?

Zadovoljen sem z odigranim tekmami. Moje sanje so bile, da bi prišli v finale. Uresničile so se mi, še več, priborili smo naslov zmagovalca. Smo šampioni!

Ali si zadovoljen s svojim rezultatom?

Meni ni pomemben samo moj trud in moj rezultat, pač pa je pomembno koliko prispevam kot posameznik v ekipo, da bi dosegli čim boljši rezultat.

Kaj bi sam povedal s svojimi pogledi na celotno dogajanje?

Hmm... mogoče sam sprejem v hotelu. Receptor nam je  povedal, da so sobe spremenili v tro posteljne. Seveda smo se razjezili, saj se nam je to zgodilo enako že lani v Palermu. Po štirih dneh pa so le uredili tako, da smo lahko bivali v dvo posteljnih sobah. Za počitek je to pomembno. 
Kakšen je bil sprejem, ko si se vrnil v domovino?

Zelo sem vesel, da sem se vrnil domov. Na letališču nas je pričakala množica ljudi, med njimi so prišli starši, punca, prijatelji in navijači. Vse to me veseli, ker tudi drugi ljudje z nami delijo veselje do košarke, do našega uspeha in truda. To so res nepozabni trenutki.

 Šiler Petra

[ Na vrh ]

Od 8 do 12 avgusta 2012 se je odvijal 7. Evropski festival kulture in gledališča gluhih SALVIA v Estonijini. Na festivalu se je predstavilo 12 gledaliških skupin iz vse Evrope v mednarodni kretnji. Festival je potekal 4 dni.
Prvi dan festivala je bil posvečen otvoritvi. Na ta dan so se prestavile gledališke skupine iz Litve, Slovenija, in Estonije.
Drugi dan bivanja smo izkoristili za ogled kulturne-zgodovinske znamenitosti Talinna, ter obisk ambasade ...
Tretji dan je bil namenjen različnim gledališkim delavnicami, kjer smo se izpoponjevali, ter spoznavali kulturno drugačnost prisotnih predstavnikov evropskih držav.
Četri dan smo izkoristili za obisk društva gluhih.
Vsak večer smo si ogledali gledališče predstave, ki so jih pripravile gledališke skupine iz 12 držav, ki so sodelovale na festifalu Salvia.
Naslednji gledališki festivala SALVIA bo leta 2014 v Madžarski.

[ Na vrh ]

Mestno društvo gluhih tradicionalno vsako leto organizira kulturno prireditev v počastitev Mednarodnega dneva gluhih.

Vzporedno kulturne prireditve je potekal tudi tek v petkah, kjer sta se udeležile tudi dve gluhi predstavnici. Po slovenski himni v znakovnem jeziku je imela otvoritveni govor predsednica MDGL ga. Meri Möderndorfer.

Nato je sledil program.

Ples gluhih deklet D&D
Tihe stopinje: Čarobna rokavica
Žonglerska in ognjena skupina Čupakabra
Pevke v SZJ »Solze«
Pantomimik Janez Turk
Borilna veščina Kendo
Gledališka skupina iz Nove gorice
Folklorna skupina »Veselje«

Petra Šiler

[ Na vrh ]

V soboto, 20. oktobra 2012, se je od 16. ure naprej odvijal v Veliki dvorani Narodnega doma že 8. Gledališki festival gluhih, ki ga je organiziralo Društvo gluhih in naglušnih Podravja Maribor.

Predstavile so se kratke gledališke predstave, plesne predstave in predstavitve poezije v kretnji. Na festivalu so nastopali člani različnih društev gluhih in naglušnih iz Slovenije. Bila je priložnost, da je tudi večinska, slišeča družba spoznala jezikovno in kulturno posebnost identiteto gluhih.

Moderatorja oziroma povezovalca prireditve sta bila gluha člana Društva gluhih in naglušnih Podravja Maribor (DGNP)  Mirjana Drumlič in Aleš Škof, tolmačici pa Zlatka Kaja Hötzl in Marija Koser.

Program 8. gledališkega festivala gluhih 2012

1. »Tišina«
Nastopila je Blažka s skupino tečajnic slovenskega znakovnega jezika gluhih, recitiral je Bojan Maroševič, stalni član SNG Maribor
2.  Govor Fride Planinc, predsednice Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS)

3. »Na vlaku«
skupina Tihi svet iz DGNP Maribor

4. »Ustavil bi čas«
skupina Energične Štajerke iz DGNP Maribor

5. Govor Milana Mikla, podžupana Mestne občine Maribor

6. »Pomoč rok«
skupina Tihe stopinje iz ZDGNS

7. »Foto«
Gledališka skupina iz Društva gluhih in naglušnih Krško

8. »Čez 100 let«
Gledališka skupina iz DGN Ljubljana

9. »Optimistka in pesimistka«
skupina Deaf dancers iz MDG Ljubljana

10. »Ptica v duši«
 Gledališka skupina iz Društva gluhih in naglušnih Krško

11. »Začni dan z nasmehom na obrazu«
skupina Tihi teater iz DGNP Maribor - podružnica Ptuj

12. »Zmešnjava«
Gledališka skupina iz DGN Severne Primorske

13. »Radi te imamo«
 skupina Tihe stopinje iz ZDGNS

14. »Služba«
skupina Tihi svet iz DGNP Maribor

15. »Zakaj, zakaj?«
skupina Tihi teater iz DGNP Maribor - podružnica Ptuj

Petra Šiler

[ Na vrh ]

Rada bi opisala tudi mojo izkušnjo na delavnici pri izdelavi pustnih mask. Če le imam čas, se udeležujem ustvarjalnih delavnic, saj tako spoznam vedno nekaj novega, hkrati se učim, preizkušam ročne spretnosti, razmišljam kako ustvariti najboljše, je tudi lepa priložnost družiti se tako z gluhimi, naglušnimi in slišečimi udeleženci.

Na delavnici smo uporabljali veliko različnega materiala. Najprej pa sem si v knjigi izbrala masko, ki mi je bila všeč in sem ocenila da bi jo zmogla narisati. Nato sem se lotila risanja s svinčnikom, čopičem, barvami, …Delala sem po občutku in uživala. Tudi drugi so bili osredotočeni na čim lepšo izdelavo mask, a kljub temu smo klepetali, spraševali, si ogledovali izdelke, dajali predloge..

Uživala sem v ustvarjanju, ki ga je organiziralo naše društvo, ker se mi zdi to pozitivna in kreativna umetnost. Hkrati te sprosti, pozabiš na čas in domov odideš poln energije.

Šiler Petra

[ Na vrh ]

Google prevod

enfrdeitsl

Iskanje

Kje smo

Glavni trg 11, 8000 Novo mesto

Uradne ure in kontakt

Ponedeljek  08:00 - 14:00

Torek          08:00 - 14:00

Sreda          10:00 - 12:00

                   14:00 - 16:00    

GSM: 041 340 267

TEL: 07 332 47 77

dgnnm56@gmail.com

Klicni center za oseb z okvaro sluha

URL: Klicni center

GSM: 031 777 600

Zahvala

Zahvaljujemo se vsem, ki ste v letu 2016 podarili 0.5 % dohodnine. Naprošamo občane, da darujejo Društvu oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine.

Sofinancerji

FIHO

 logo gns

monm

Občina Metlika grb Občina Semič grb

Občina Šentjernej grb Obcina Mirna

Obcina Skocjan grb Obcina Sentrupert

Obcina Straza dolenjsketoplice

Sledite nam

                

Naroči se na novice