DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Mislim, da zima že maha v slovo in pozdravlja pomlad…

8. februarja smo se podali v objem sonca in toplega dneva. Praznik  smo izkoristili za pohod na Mirno goro. Mirna gora je najvišji hrib Bele Krajine. Že v OŠ smo hodili tja gor , samo takrat smo skrajšali pot. Takrat smo razmišljali, naj bo tega brezzveznega pohoda čim prej konec. A časi se spreminjajo in mi z njimi.

 Pobrisali smo prah s palic, nahrbtnike napolnili z opremo in smo šli. Avto smo parkirali pri Vrčicah. Moja starša in jaz smo šli malo prej kot ostali. Šli smo počasi, da smo se ustavili, ko je mamin srček želel.  Naj povem, da mi je bila pot gor kar malo smešna. Na poti je bil še sneg, bilo je ledeno, ob poteh je pa že poganjal prvi  teloh . Do Planine smo hodili približno eno uro. Ustavili smo se in uživali ob petju ptic, ob pogledu na nebo, ki je bilo brez oblačkov in se greli na sončku. Sem in tja  se je slišal šum vetra, a to nas ni ustavilo, da ne bi šli naprej do vrha. Čakal nas je soliden vzpon pred vrhom.  Vzpon, ki ga imam najraje. Za spust v dolino pa, če bi se dalo, bi najraje videla, da bi tisti učinek Redbulla res deloval in bi kar poletela…

Po približno pol ure smo prišli na Mirno goro. Kakšen lep razgled v dolino!  Tudi veliko ljudi je bilo. Lepo je bilo videti, da so ljudje izkoristili tak lep dan za izlet, ne pa za gledanje televizije in sedenje za računalnikom. Počasi so tudi ostali prihajali na vrh Mirne gore. Na začetku nisem napisala, da sem se priključila skupini gluhih in naglušnih. Med njimi se resnično počutim domače. Eni so na Mirni gori vsak teden (družina Kuzma), drugi so bili prvič. Lepo je bilo sedeti na sončku, uživati ob pitju kave, se malo pomeniti in da smo vsakdanje skrbi za trenutek odpihnili proč.

Ura je neizmerno hitro in tiho šla naprej in nas »klicala«,  da se vrnemo v dolino.  Utrujeni, a veseli smo se poslovili in krenili vsak na svojo pot.

Katarina Kastelec