Na srečanju v Gribljah
Zadnjo nedeljo v avgustu se je v Gribljah zbrala množica ljudi. Bilo je organizirano vsakoletno srečanje našega društva. Ker že dolgo nisem aktiven udeleženec (problem prevoza), pa še obetal sem si prepotrebne osvežitve v reki Kolpi, da ne omenjam mamljivega pršuta, sem se letos prijavil. No, tudi potreba po druženju je naredila svoje.
Že zjutraj, ko sem se pripravljal na pot iz Trebnjega v Belo Krajino, sem zaskrbljeno pogledoval proti nebu. Bilo je oblačno, v medijih pa so napovedovali ujmo in celo točo. Ni me skrbelo glede piknika, kajti vedel sem, da ga bodo izvedli v vsakem vremenu, saj je možnost umika pod streho. Glede tega so namreč bili odločni. Ne, bolj me je skrbelo glede prepotrebne osvežitve v reki. Kar bo, pa bo!
Pot v Belo Krajino se je vlekla, vendar ne tako zelo, kot sem se spominjal iz kratko hlačniških let. Svoj čas sem namreč kot tabornik redno taboril pri Podzemlju, nedaleč od Gribelj. Takrat mi je po dolgi in ovinkasti poti bilo vedno slabo. Nekajkrat sem celo bruhal. No, na srečo sem jo tokrat dobro odnesel.
Bilo je tam okoli poldneva, ko smo se začeli zbirati. Začele so se priprave, nekaj stvari za delavnico je bilo treba prenesti iz avtomobilov, v glavnem pa sem si ogledoval naravo, udeležence, prisrčne objeme in pozdrave. Bilo je oblačno, temni oblaki so naznanjali dež. Nekaj kampistov in kopalcev, so že odhajali v strahu pred dežjem. In res, komaj sem se že opogumil, da zapustim rastočo skupino in si namočim noge v Kolpi, so padle prve dežne kaplje. Razočaran, sem izpod strehe bolščal v toplo in zaradi suše še bolj plitko reko, ki mi je bila tako blizu, hkrati pa tako daleč. Začel se je namreč naliv, ki je trajal vse do mojega odhoda.
Vendar to ni ustavilo srečanja. Ne, samo v drugo prestavo je šel, umetniška delavnica je delovala s polno paro, patronažna sestra z majico Rdečega Križa je veselo merila pritisk in pikala prste, skupina žensk je kvačkala, gospodje pa smo se slinili ob pogledu na obešen pršut, katerega težo smo morali oceniti – zgolj na pogled. Na srečanju smo imeli nekaj zabavnih dejavnosti in tekmovanj; eni so igrali pikado, eni šah, mali nogomet, drugi pa so molzli kravo, improvizirano iz posode za vodo-mleko ter gumijastega nastavka. Špricalo je, da je bilo veselje!
Tam okoli druge ure, ko je bil naliv najmočnejši, nas je premamil vonj jedi z žara. Čevapčiči in pečeno meso z vsem, kar spada zraven! Po nekaj odigranih šahovskih partijah sem se hitro vključil v dolgo vrsto in čakal na svojo porcijo. Pri tem smo se morali prebiti tudi po dežju, vendar nas lakotnikov to ni ustavilo.
Dobro razpoloženo druščino sem moral med prvimi zapustiti. Ujeti sem moral vlak, saj naslednji bi bil prepozno zvečer. Zato sem bil po krajšem slovesu primoran opustiti čare celodnevnega srečanja (petje pesmi ob harmoniki, ples, pokušino osvojenega pršuta, podelitev nagrad najuspešnejšim, intervju..). In to ravno takrat, ko je nehalo deževati. Imel sem občutek, da se mi je sonce, ki je pokukalo med oblaki, rogalo.
Nič ne de! Naklepetal sem se, čeprav mi je tu pa tam kdo prigovarjal, naj bom bolj aktiven (težko razumem sogovornike, še posebej v hrupu). Naužil sem se pogleda na lepotico Kolpo in njen jez, pa čeprav mi je dež onemogočil, da bi se namočil vanjo. Pri šahu sem si pretegnil sive celice. Skratka, imel sem se fajn, kljub omejenemu času. In to je najpomembnejše. Hvala vam da ste mi organizirali prevoz in s tem omogočili udeležbo.
Da se imam fajn, da se nekaj dogaja, da si napolnim dušo, želodec, da sem v naravi in med prijetnimi in zabavnimi ljudmi.
Miha Petelin