DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

V soboto, 22. septembra, je bil lep in sončen dan. Pihljal je prijeten vetrič, vroče in sušno poletje je postajalo le spomin. Tega dne so se v Posavju zbrale trume gluhih in naglušnih ljudi iz vse Slovenije. Bil je mednarodni dan gluhih, vsakoletna prireditev, ki jo enkrat letno organizira eno od 13 društev v Sloveniji. Tokrat smo bili deležni organizacije krškega društva.

Po kratki vožnji, ki se je začela z majhno zamudo zaradi čakanja na zamudnike, smo prispeli v Brežice. Smo zgrešili cilj? Nikakor ne, kajti namenili smo se na ogled brežiškega gradu. Vodil ga je gospod, ki je iz rokava stresal tako vice kot zanimivosti o zgodovini Brežic in gradu. Tako me je pritegnilo, da sem se kasneje odločil na spletu malo podučiti. Predvsem me je zanimalo srednjeveško življenje. Že nekaj časa namreč raziskujem za svojo novelo, ki jo pišem in se dogaja v podobnem okolju – na pretežno kmečkem podeželju brez elektrike. Tako mi je ogled gradu , orodja, slike, pohištvo, …prišel kot naročeno.

V Krškem, je v kulturnem domu, bila organizirana osrednja prireditev. Tam smo naleteli na druga društva iz Slovenije, vendar smo imeli komaj dovolj časa za bežne pozdrave pred prireditvijo. Moji vtisi? Govori so kot vedno prišli not skozi eno uho in ven skozi drugo. Bil sem namreč daleč zadaj, tako da sem bolj težko odgledoval z ustnic, znakovnega jezika pa ne obvladam najbolje.

Bolj so me pritegnile predstave, ob katerih sem užival. Če se prav spomnim, je bila prva Zdravljica, potem pa mimika planincev, ki so se bolj ali manj uspešno fotografirali, neke ptice, plesna točka, ki je odlično vpela znakovni jezik in me je z obrisi na platnu pritegnila že na začetku. Nazadnje pa pevska točka z igro dlani, kjer se mi je zdelo, da je pevka povsem preglasila pevca. Saj ne, da bi to bilo slabo, njen glas me je povsem pritegnil, vendar sem imel občutek, da se je pevčev glas povsem izgubil v njenem, kadar sta skupaj pela.

Po zaključeni predstavi smo se odpeljali na Bizeljsko, v odročno posavsko vasico nedaleč od hrvaške meje. Že spotoma sem ugotovil, da je vinogradništvo najpomembnejša dejavnost v teh krajih; tod je namreč potekala vinska cesta. Zapeljali smo med vinograde in se ustavili pri eni od vinskih kleti, značilnih za ta kraj: Repnice. To so votline, izdolbene iz kremenčevega peska, ki ga je pred davnimi časi naplavilo Panonsko morje. Zanimivo je, kako so jih naredili; pri tem so namreč uporabljali zgolj lopate in krampe, votline pa obstajajo še danes. Dandanes v njih zorijo odlična vina, katera je kupilo nekaj naših članov. Modra odločitev, kot sem ugotovil kasneje.

Sledilo je namreč slavnostno kosilo v Termah Čatež. Ko smo se posedli za naše mize, sem si ogledal cenik pijač; ob cenah se mi je kar zavrtelo. Kar 10 evrov za liter jabolčnega soka? V trgovini dobim štirikrat cenejšega! Tudi vina so bila precej draga, tako da so na svoj račun prišli tisti, ki so kupili vina na Bizeljskem. Modro, res modro. Slavnostno kosilo se je zavleklo v večerjo, igrala je godba, na odru so imeli govore in izmenjavali darila, vinska kraljica v prelepi obleki je pritegnila občudujoče poglede. Priznam, nisem ostal ravnodušen!

In nazadnje je sledilo to, kar smo vsi nestrpno pričakovali. Druženje. Z očmi smo iskali znance in jih malodane popadli; tudi sam sem prepoznal nekaj ljudi, celo več, kot sem pričakoval. Tistega večera sem se toliko pogovarjal, da sem naslednji dan imel hrapav glas. Navsezadnje se je splačalo, domov sem se vrnil z razkošnim izplenom s srečelova in zadovoljnim nasmehom, pa čeprav utrujen.

Bojda bo naslednjič mednarodni dan gluhih v Novi Gorici. Kar zmrazi me ob misli na dolgo in utrujajočo vožnjo. Če pa bo tam tako fajn kot je bilo v Krškem, si bom vzel nekaj tablet proti slabosti. Navsezadnje se splača priti!

Mihy