DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Petek, 1. december 2017. Dež! Sneg? Dež! Sneg? Vreme no, odloči se. Hej!

Pa zakaj bi se obremenjevali z vremenom. December ni samo zadnji mesec v letu, je tudi veseli december, za nekatere nori december, članom Društva oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine pa prinese tudi tradicionalno srečanje ob zaključku leta. Okrog 16.30 smo se začeli zbirati v gostilni Štefan na Malem Slatniku. Kaj mi je bilo, ne vem, ampak narobe sem zavila in se peljala kar proti Šmarješkim Toplicam. Kdo bi vedel, kaj me je tja vleklo. Pa pustimo to.

Člani so se počasi zbrali, se objemali in se pozdravljali. Nekateri so se opravičili, da bodo zaradi svojih opravkov ali obveznosti prišli kasneje. Pa gremo! Jasmina in moja mami sta začeli s karaokami – s pesmico Mesto sanj. Kljub nagajanju spomina ji je uspelo. Bravo! Sledil je govor mojega očeta in sekretarke Geni. Geni nas je spomnila, kaj vse se je zgodilo v letu 2017, in kaj nas še čaka v decembru.

Jasmina in mami sta nadaljevali s karaokami. Zapeli sta Milijon in ena. Po tej pesmici je sledilo presenečenje. Poklicali sta očeta in Geni, naj stopita do njiju. Kar naenkrat sta imeli v rokah darilo. Jasmina se je zahvalila za ves njun trud v letu 2017. V imenu vseh jima je izročila okvirjen napis z mislijo za leto 2018 s podpisi prisotnih članov. Ker je Geni oboževalka orhidej, je od mami ob čestitki prejela orhidejo. Moram priznati, da sem tudi jaz nekaj prispevala (se bojim, če tega ne napišem, da me bodo nekateri kregali). Le trema me je izdala. Veste, takšna, ko dobite nepričakovano mikrofon v roke in te petdeset parov oči z zanimanjem in v pričakovanju gleda. Dejansko je težko podariti nekaj, kar bi bil spomin za vse. Odločila sem se, da naredim koledar. Tako se bodo v prihodnjem letu tudi člani spominjali dogodkov za nazaj. Verjamem, da bosta »šefica in šef« našla prostor za koledar in okvirjeno misel. Upam, da so bila darila vsem všeč. Tudi na Boštjana, ki je tolmačil, nismo pozabili. Za tolmačenje smo se mu zahvalili in mu dali darilo.

Sledila je večerja, po njej pa ples. Vsake toliko je na harmoniko zaigral Miha Gotz. Sledile so družabne igre. Prostovoljci, ki so se javili, so nas zabavali, tako da je bilo polno smeha. Po igrah je sledila še tombola. Drugo leto bom zahtevala moder listek! Šalo na stran, ampak res se mi je zdelo, da so imeli člani z modrim listkom več možnosti, da zadenejo tombolo. No, saj veste, kaj pravijo: važno je sodelovati in ne zmagati.

Po tomboli so člani prosili Geni, naj kaj pove v znakovnem jeziku. Še prej pa so ji brali z ustnic. Članom to ni delalo težav. Ko se je Geni sprostila, je pokazala, kaj se je naučila v letu dni. Kot so drugi rekli, vaja dela mojstra. Zaupala nam je, da obiskuje tečaj znakovnega jezika. Verjamem, da bo kmalu dosegla, da bo s člani komunicirala v tem jeziku.

Nato so si prisotni zaželeli še malo plesa. Iz zvočnikov je zadonela posneta glasba, pa tudi Miha je še vzel svojo harmoniko v roke. Čas je kar bežal, pošteno sem že čutila utrujenost. Povrh tega me je čakala naslednji dan še služba. Tudi nekateri drugi so se počasi poslavljali in se dogovarjali za naslednje srečanje v kratkem.

Katarina Kastelec