DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Tridnevna likovna kolonija se je odvijala v Slovenskih Konjicah, nanjo sem se prijavil prvič. Udeleženci smo se na dan prihoda zbrali v društvu in se med seboj spoznavali.

Nekateri so bili v koloniji že večkrat. Šli smo na ogled mesta, ki ga je vodila gospa Heda Vidmar, ki je tudi slikarka. Mesto nam je zelo lepo predstavila. 

Slovenske Konjice so manjše mesto v Zgornji Dravinjski dolini. Kraj je sedež istoimenske občine, upravne enote in nadžupnije. Naselje leži ob severnem vznožju Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnine ob reki Dravinji v vinorodno gričevje, pod južnimi obronki podpohorskega območja Dravinjskih goric.
Bile so sedež prafare že v 12. stoletju, v pisnih virih se prvič omenjajo leta 1146, trg pa je kraj postal okoli leta 1251. Mestno jedro je sestavljeno iz starega in novega mestnega območja. Stari trg predstavlja stari del mesta, Mestni trg pa novejšega, ki se začne omenjati v začetku 20. stoletja. Mestni trg zajema osrednjo ploščad, ki jo obdajajo zgradbe, kot so Hotel Dravinja, sodišče, dom kulture, na sredini ploščadi pa stoji okoli tri metre visok kip konja z žensko na hrbtu, delo kiparja in slikarja Vasilija Četkoviča – Vaska, ki je bil v mesto umeščen leta 2009. Most čez reko Dravinjo stražijo doprsni kipi konja, ki predstavljajo simbol Slovenskih Konjic. Po prečkanju mostu se razprostira moderno urejena tržnica, ki obiskovalcem nudi pestro ponudbo domačih izdelkov. V Kulturnem domu Slovenske Konjice je poleg splošne knjižnice in čitalnice tudi dvorana, namenjena filmskim in gledališkim predstavam, predavanjem, koncertom in revijam pevskih zborov. V dvorani je okoli tristo sedežev. V Mali in Veliki avli so na ogled različne razstave. V Hotelu Dravinja so poleg sodobnih namestitev gostom na voljo tudi Mestna kavarna, Narodna restavracija in Artemidin dvor. (Vir: https://kraji.eu/slovenija/slovenske_konjice_mestni_trg/slo)

Naslednji dan naj bi risali ali slikali idealne kraje, zato smo se razdelili po skupinah in jih sami raziskovali: Žičko kartuzijo, Zlati Grič, Konjiški grad, Brinjevo goro … Izbral sem samostan Žička kartuzija. To je nekdanji samostan, nekoč dom »belih menihov«, danes pa mesto za sprostitev, pobeg od vrveža, koncert ali celo pravljično poroko. Ker je zjutraj deževalo, so nekateri risali kar v društvu, nekateri pa zunaj v zavetju. Tisti, ki smo šli na teren, smo imeli srečo, da se je zgodaj popoldan zjasnilo in posijalo sonce, tako da smo lahko nadaljevali z risanjem oziroma slikanjem. 

Zadnji dan smo predstavili končni izdelek, skupaj je bilo na ogled sedemnajst slik. V jeseni bo potekala dražba v kulturnem domu v Slovenskih Konjicah. Vsi smo prejeli priznanje in zahvalo. 

Bilo je čudovito, polno navdiha in sproščujoče. Vesel sem, da sem se likovne kolonije udeležil in hvaležen za pridobljene izkušnje. 

Rok Juršič