DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Zadnja sobota v mesecu avgustu je rezervirana za srečanje vseh članov našega društva. Tudi letos je bilo tako, vendar tokrat ni bil piknik ob Kolpi, čeprav bi ravno letos bili odlični pogoji za kopanje, saj je bilo vreme prijetno poletno.

 A nismo bili tako daleč od Kolpe. Spet je bila Bela krajina. Obiskali smo Radovico, obmejno vas, ki leži čisto blizu Hrvaške. V tej vasi imajo Osnovno šolo Brihtna glava, ki uprizarja pouk iz petdesetih let prejšnjega stoletja. V učilnici so stare šolske klopi in stoli, plakati, zemljevid Jugoslavije, pa tudi koruza v kotu (za klečanje nepridipravov) in palica na katedru.

Sprejel nas je »ravnatelj« šole Andrej Bajuk, ki nam je predstavil šolo in napovedal strogo tovarišico učiteljico, ki naj jo spoštujemo in ubogamo, ker je zelo huda. In res je prišla. Vstali smo in jo pozdravili s strahospoštovanjem. Povedala je, da je to zadnja ura šolskega leta in da ne bomo imeli slovenščine ali matematike, pač pa uro deželoznanstva, ko bomo ponovili in povedali vse, kar vemo o Beli krajini. Kljub paličici v njeni roki ter sem pa tja kakšnem »švrku po riti« smo na humoren način zvedeli mnogo stvari o Beli krajini ter klenih ljudeh, ki živijo tu (zakaj Bela krajina, pečenje janca – jagenjčka, odojka, belokranjska pogača, belokranjsko belo vino, metliška črnina, pisanice in drsanke, reka Kolpa, belokranjska ljudska noša …). Predvsem smo si morali zapomniti, da je najboljše vino tisto, ki je prodano in plačano!

Nato smo obiskali Izletniško kmetijo Bajuk, ki je čisto blizu šole in blizu je doma tudi »ravnatelj« Andrej Bajuk. Med drugim odlično obvlada harmoniko, ima tudi svoj ansambel in poučuje igranje harmonike. Zaigral nam je nekaj pesmi, nato je sledilo okusno kosilo. Ob harmoniki smo še zapeli, nekateri tudi zaplesali in se hladili v prijetni sapici zunaj.

Nazadnje smo se podali v kletne prostore, kjer smo pokušali odlična belokranjska vina in vmes še kaj zaigrali in zapeli.

Lepo smo se imeli. Bela krajina je res lepa! Že vožnja te prevzame, ljudje, ki živijo tu, in njihova kultura, pa še bolj. 

Hvala društvu in Izletniški kmetiji Bajuk za to prijetno doživetje, ki se ga bomo še večkrat spominjali.

Jelka Močnik