DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Zgodovina vzgoje in izobraževanja gluhih deklic se je začela na Dolenjskem že 1886 leta. Od takrat pa do 1904 leta je bila v Šmihelu ustanovljena šola za gluhe deklice, ki so jo vodile sestre De Notre Dame. Ob ustanovitvi je časopis Slovenec zapisal, da takega zavoda Slovenci še nimajo. Izrednega pomena pa je bilo dejstvo, da so poučevali v slovenskem jeziku in z govorno metodo. V 18 letih so izobrazili 100 gluhih deklic. Na šoli so poučevali ročno delo, pisanje, lepopis in računstvo, risanje, verouk, izgovorjavo, glasoslovje ter gospodinjstvo. Učna doba v tej šoli je trajala 6 let. Po ustanovitvi Zavoda za gluhe deklice in dečke v Ljubljani je bila ukinjena šmihelska gluhonemnica za deklice. Vzdrževanje te šole je podpirala deželna vlada z 150 goldinarjev na leto za vsako deklico. Združevanje odraslih gluhih pa sega v 1931 leto, ko je bilo ustanovljeno Društvo gluhonemih Dravske Banovine v Ljubljani. Zelo zanimivo je primerjati takratne probleme v zvezi s seznanjanjem širše družbe o gluhoti, ki so pravzaprav enake kot danes. Tudi takrat so opozarjali na krivice, ki se godijo gluhim, opozarjali, da niso enakopravni z drugimi državljani, da so sposobni delavci in se želijo izobraževati ob upoštevanju specifičnih potreb. Tehnični pripomočki niso dosegljivi vsem enako, saj jih mnogi ne zmorejo plačati.

Za začetek delovanja šteje ustanovni občni zbor 6.6.1956 leta, ki je s sklepom navzočih ustanovil Zvezo gluhih Jugoslavije, poverjeništvo Novo mesto. Za prvega predsednika je bil izbran Slavko Šušteršič. Glavna naloga odbora je bila izvesti popis slušno prizadetih občanov po Dolenjski in Beli krajini, sodelovanje z občinskim odborom za socialno pomoč in izobraževanje, vključevanje gluhih ljudi v delovni proces, šolanje mladih ter informiranje in svetovanje o nabavi in uporabi slušnih aparatov. Večina takratnih članov je bilo zelo revnih, živeli so na robu preživetja, svojci so se jih sramovali in jih niso dajali v šole ali uk, opravljali so najtežja in najbolj umazana dela na kmetiji. Veliko primerov gluhote pa je bilo povezanih še z drugimi težkimi boleznimi. Zato jim je društvo pomagalo denarno in materialno. Društvo je delovalo na terenu tako, da so v vsaki občini izbrali slušno prizadetega poverjenika in pomočnika za koordinacijo z občinsko socialno službo v Novem mestu. Poudariti je treba, da se v društvo vključujejo predvsem gluhi in močno naglušni ljudje. Tisti z lažjo izgubo sluha pa izberejo društva upokojencev in invalidov, saj jim komunikacija ni problem.

Stavba nekdanjega sedeža društva do 20.07.1981 (Novi trg 9)

Že 1958 leta so evidentirali 193 slušno prizadetih ljudi, 123 pa se je včlanilo v društvo, kjer so vodili natančno evidenco, socialno stanje v družini, morebitno potrebno pomoč. Članstvo se z leti spreminja, leta 2006 imamo registriranih 361 oseb. Za našo regijo imamo tudi dve tolmački znakovnega jezika, za kateri je pomemben Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, po katerem država prevzema plačilo 30 ur osebnih potreb uporabnika, državnim in občinskim institucijam ter zavodom javnega značaja pa nalaga plačilo.

Predsedniki skozi pol stoletja

Ne moremo mimo dejstva, da se je društvo skozi desetletja lahko prebijalo le z vztrajnostjo in iznajdljivostjo vodilnih ljudi, saj pogoji za delovanje niso bili nikoli dobri. Zahvala gre gluhim in naglušnim predsednikom, ki so se menjavali vsakih par let. Najdaljši staž, kar dvajset let vodenja, ima Kren Franc, ki ga imajo vsi v zelo lepem spominu. Pred njim so predsedniško funkcijo imeli Slavko Šušteršič, Anton Strajnar, Mihaela Semec, Zdenko Tomc, za njim pa še Janez Kocjan, Janez Blatnik, Marjana Gorenc, poročena Del Negro in sedanji predsednik Vladimir Kastelec, ki funkcijo uspešno opravlja že šesti mandat.

Tajniki, sekretarji, strokovni delavci

Nekoč tajniki, sekretarji, po novem strokovni delavci v društvu so imeli in imajo izredno pomembno, težko in odgovorno nalogo. Biti strokovni delavec na več področjih delovanja je nemogoče, pravijo. Vendar pri delu z gluhimi in naglušnimi je mogoče. Postavljeni so v funkcijo organizatorja, administratorja, izvajalca, tolmača, koordinatorja, scenarista, posrednika, v vlogo poslušalca, svetovalca, spodbujevalca, zagovornika, skratka deklica za vse. Obvladati morajo veliko veščin in razviti empatijo, sicer tega dela ne bi zmogli opravljati na dolgi rok. Strokovno znanje, razumevanje zapletenega dogajanja v človeški duši in dolgoletna praksa z ljudmi pomagajo, da zmorejo po strokovni in predvsem človeški plati opravljati svoje delo. Tudi tu se skozi desetletja delovanja v društvu hitro menjavajo ljudje, saj je delo težko, v slabih pogojih in zaradi finančnih stisk tudi negotovo. Glede na težo dela niso imeli in nimajo strokovne podpore in možnosti medsebojnega posvetovanja s sebi enakimi, nimajo super vizije ali inter vizije. Krovna organizacija naših društev ni nikoli poskrbela za strokovne delavce na terenu tako, kot so to delale druge sorodne nevladne organizacije. Zatorej gre zahvala ljudem velikega srca, ki so vsak v svojem času doprinesli svojstven delček v mozaiku rasti te organizacije. To so: Jakob Koncilja, Franc Račič, Leopoldina Tratar, Cilka Osojnik, Marinka Špelko, Sonja Može, Vlasta Moškon in od 1995 - 2017 strokovna delavka Vesela Banič, ki je uspešno koordinirala delo društva. Januarja 2017 se društvu pridruži Genovefa Močnik, kot strokovna delavka društva za osebe z izgubo sluha.

[ Na vrh ]