DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Vikend druženje skupine za samopomoč naglušnih v Kranjski Gori

Dolgoletno druženje smo nadgradili z obiskom Kranjske Gore. Člani skupine za samopomoč naglušnih Novo mesto smo bivali v apartmajskem domu v Kranjski Gori. S tem smo želeli proslaviti 24-letni obstoj skupine, ki se redno sestaja v društvenih prostorih. S tako tradicijo se jih lahko malo pohvali tudi med slišečimi, kaj šele med naglušnimi skupinami! Gonilna sila članov je potreba po druženju, informacijah, izmenjavi izkušenj, pa tudi v podobnih življenjskih vrednotah. Tridnevno druženje je minilo skozi spoznavanje mesta, naravnih lepot, Planice, obiska Vršiča in jezer v Italiji. Večeri so bili pogovorni ob domačih dobrotah članov ali njihovih soprog. Nazdravili smo tudi 80-letni članici ob njenem jubileju. Vsi so poudarili, da jim to druženje veliko pomeni, saj smo postali prijatelji. Zaupanje v sočloveka, nasvet, ki ga dobiš, pomoč pri slušnem aparatu, občutek, da si razumljen in sprejet, najde vsak v skupini. Pogrešali smo dve članici, ki sta se opravičili. Zahvala gre sekretarki in društvu, ki je pomagalo organizirati to tridnevno druženje skupine.

Vesela Banić

Na zadnjem, pred dopustniškim srečanjem skupine za samopomoč naglušnih, smo se dogovorili, da se v jesenskem času odpravimo na izlet. Ker imajo ZDGNS v Kranjski Gori apartmaje, smo se odločili, da gremo tokrat tja.

V Sloveniji imamo res raznoliko pokrajino. Tudi čudovito in neokrnjeno naravo. Ker sem bila prvič v tem delu Slovenije, sem bila navdušena. Obiskali smo izvir Soče, nato še Planico. Z dvosedežnico smo se zapeljali na vrh skakalnic. Obiskali smo Rusko kapelico in se zapeljali na Vršič. Tudi na jezero Jasna nismo pozabili. Sprehodili smo se po Kranjski Gori, si ogledali smučišče pod Vitrancem. Celo v Italijo nas je zanesla pot, kjer smo obhodili jezero Fužine. Bilo je res pravo doživetje. Imeli smo srečo z vremenom. V nedeljo, ko je bil čas za odhod, je bilo, kot bi se odprlo nebo. Dež, dež, dež, vse do Novega mesta. Da se malo pošalim, skoraj bi potrebovali čoln.

Seveda ne smem pozabiti omeniti večernega druženja, kjer smo se pogovarjali in tudi dodobra nasmejali. Dva dneva sta minila, kot bi mignil. Za konec naj napišem še to: bilo je lepo, enkratno doživetje.

Metka Novaković