Piknik pri Metki
Jesenski pikniki so najbolj zaželeni. Lovijo se ostanki sončnih dni, pridelki narave in tisti, pridnih rok gospodinj, so na mizi.
Tudi skupina za samopomoč naglušnih se je zopet organizirala in kot vedno izpeljala še eno uspešno srečanje.
Pri Metki in Marjanu smo razvajali brbončice z gobovo juho, saj je Metka dolgoletna gobarka.
Kot ljubiteljici gozda ji ni bilo težko nabrati petnajstih kilogramov kostanja, nekaj ga je Marjan izvrstno spekel. Vmes smo okušali še druge jedi, npr. srbsko gibanico in rulado, pa tudi šilce te ali one kačje sline je lepo tekel po grlu.
V štirih urah smo obdelali dogajanje v društvu, domačo in svetovno politiko, nekaj vicev in smešnih dogodkov, se pohvalili z vnuki in ostarelimi starši, skratka, tem nam ni zmanjkalo. Zopet nismo bili polnoštevilni, tri člane smo pogrešali. Se nam je pa pridružila sekretarka Geni.
Ko bo prišla mrzla zima, se bomo takih dogodkov radi spominjali. Hvala vsem, da se trudite in iz leta v leto radi ustvarjate krasne spomine.
Vesela Banić