DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Blagor ženskam, ki znajo hoditi kot vile, zemlja lahko zadiha pod njihovimi stopali.

Blagor ženskam, ki znajo zaslutiti nevarnost, izginiti v temi, da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam, ki živijo v žitnem polju in žanjejo dobre misli za kruh, ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam, ki znajo biti selivke, ko postane zrak strupen, krenejo na jug in rodijo na varnem.

Blagor ženskam s kanglico iz pravljice, do kolen stojijo v pradavnih studencih, pod čistimi slapovi zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo, neustrašne zibljejo življenje v nežnih trebuhih, okrogle kot tople marelice v poletni zarji.

Blagor ženskam, ki poznajo čudežni gib, s katerim ujamejo hude sanje.

Blagor ženskam, ki se spuščajo v goreča brezna iskat svojo dušo in se vračajo v ožganih krilih z osmojenimi lasmi, z otročiči v naročju stopajo navzdol po vulkanu pod oboki cvetnega prahu s sporočilom o rešenem svetu.

Blagor ženskam, ki ne umrejo, samo izginejo kot kruh na mizi.

Nenadoma ga zmanjka in nihče od živih ni ostal lačen.

Alenka Rebula