DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Lepo pozdravljeni,

sem Miha, tisti član iz Trebnjega, ki ima polžev vsadek. Nekateri se me morda spomnite z marsikaterega srečanja. No, resnici na ljubo se zadnje čase nisem kaj dosti pojavljal, kar bom v kratkem popravil. Držim pesti! Ne fige. No, vsaj na pikniku in mednarodnem dnevu se lahko naslikam, baje bo dobra hrana.

No, malo ozadja. Nekaj let sem bil zaposlen, potem je prišla korona in tako kot vsem, tudi meni malo pretresla življenje. Tu se ne bom razpisal o tem, povem samo to, da sem spet pristal na zavodu za zaposlovanje, kjer so me urno »nabasali« v program zaposlitvene rehabilitacije. Tako sem sprva prek izvajalca Racio d. o. o. nekaj časa delal na Osnovni šoli Trebnje, kjer sem vzdrževal računalnike (kjer sem ugotovil, da obstajajo še večji »packi« od mene) ter spletno stran do konca šolskega leta. Bila je kar dobra izkušnja, ki je zajemala tudi letanje po podružničnih osnovnih šolah.

Ker sem za čas šolskih počitnic moral nekje nadaljevati zaposlitveno rehabilitacijo, me je zaneslo na društvo, ki se sedaj imenuje Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine. Zgleda, da se je med mojo odsotnostjo marsikaj spremenilo. No, pričakala sta me znana obraza, in sicer predsednik Vladimir Kastelec in strokovna delavka Geni Močnik. Beseda je dala besedo in dogovorili smo se, da to poletje delam na društvu. Smo pa morali malo napeti sive celice, da smo določili, kaj bi delal.

Tako sem julija začel z urejanjem arhiva. Društvo je dobilo novo arhivsko omarico, v katero je skozi moje roke romalo za nekaj desetletij težkih fasciklov. Po vrstnem redu, seveda, od najstarejših do najnovejših. Tu pa tam sem malo pokukal v zgodovino društva in dobil vtis rastočega, razvijajočega se društva, ki je bdelo nad številnimi člani.

Potem sem se lotil urejanja omare, v kateri je bilo nabasano vse možno – od hrane, pribora do majic društva in športnih rekvizitov. Marsikaj je romalo v smeti, predvsem embalaža, drugače pa sem vzpostavil neki minimalen red, da je vsaj približno videti urejeno.

Pripravil sem še zloženko o dogodkih za tri mesece nazaj, natisnil in »nabasal« v kuverte, ki so potem romale na pošto. Če ste se čudili čudno nalepljenim znamkam, no, to sem najbrž bil jaz. Pripravil sem še vabila, in sicer za kopanje na otoku Krk, krvodajalsko akcijo, piknik, mednarodni dan v Velenju in tečaj SZJ. Pripravil sem tudi letake v spletni aplikaciji Canva, za katero je predsedniku uspelo pridobiti brezplačno licenco za naše društvo. Pripravil sem tudi novo Word predlogo za dokumente, ki je malo lepše videti. Pripravil sem predstavitev, ki bo, upam, v pomoč strokovni delavki pri njenih predstavitvah društva.

Naredil sem zloženko o pravicah oseb z izgubo sluha, pri čemer sem se malo poglobil v material in se naučil marsikaj novega. Zloženka vsebuje samo kratke povzetke, ampak upam, da bo marsikomu pokazala pot do rešitve za svoje probleme ali vsaj do lažjega življenja z izgubo sluha. Iz lastnih izkušenj vem, da ni lahko, zato se je dobro ozaveščati o vseh naših možnostih!

Ko je predsedniku Vladimirju uspelo dobiti potrebne komponente, sem začel s presnemavanjem videokaset na računalnik. Med leti se je nabralo kar nekaj videokaset, predvsem Video novice za gluhe in naglušne z Zveze gluhih, nekaj oddaj Prisluhnimo tišini, v katerih je bilo omenjeno naše društvo, ter razne videoposnetke, med drugim Mednarodni dan gluhih v Novem mestu daljnega leta 1986. Zanimiv in dokaj nostalgičen vpogled v preteklo življenje društva in gluhih. Daleč smo prišli.

Potem me je strokovna delavka Geni prosila, če bi kaj napisal o svojem delu na društvu, kakšne vtise in to, in evo, sedaj pišem te besede kot zadnji akt delovnega poletja na društvu. Sprva smo bili malo zadržani, češ, ali bi sploh imel dovolj dela. No, dela ni manjkalo, dobre volje je bilo dovolj nekaj spodrsljajem navkljub (ups!), predvsem pa sem nabral novih, pozitivnih izkušenj. Sedaj sem pobliže spoznal delovanje društva, ki sicer ni videlo veliko obiskov v tem letnem času, a dela vseeno ni manjkalo.

Sedaj, ko se vračam na osnovno šolo (mislim, da tokrat ne potrebujem rumene rutke), upam, da sem s svojim delom tu vsaj malo razbremenil društvo in olajšal delovanje še naprej. Hvaležen sem za dano priložnost in brezmejno potrpljenje tako strokovne delavke Geni kot predsednika Vladimirja.

Se vidimo na pikniku!

Miha Petelin