DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

V soboto, 15. februarja 2025, je v gostilni Štefan na Malem Slatniku potekalo državno prvenstvo gluhih v šahu.

Tokrat ga je organiziralo naše društvo, po pokale in medalje je prišlo šest društev, odnesla pa so jih tri. Naše društvo se je tudi tokrat potolažilo z okusnim kosilom. Ker se nimam kaj hvalisati, vam podajam svoje izkušnje.

Moj dan se je kot vsak drugi dan začel z jutranjimi opravki. Brrr, še eno mrzlo jutro. Ko sem se odpravil od doma, me je nekaj časa spremljalo sonce in me spravljalo v dobro voljo, potem pa je očitno imelo druge opravke in so me tako na prizorišču tekmovanja pričakali sivi, nekoliko manj vedri oblaki. No, nič ne de, saj se nisem prišel sončit!

Komaj sem prišel in pozdravil, že so mi naprtili vrečko s plastenkami vode in kuverto z boni za sendviče. Nisem se pritoževal, ker sem tako vsaj imel nekaj počet, ko smo čakali na začetek tekmovanja. Privoščil sem si skodelico čaja, izmenjal nekaj pozdravov in spremljal, kako je množica tekmovalcev rasla.

Z nekaj zamude je prišel pozdravni govor in otvoritev tekmovanja. Najprej je bilo ekipno tekmovanje, na katerem smo tekmovali Janez Kocjan, Janez Šercelj, Jože Kočevar in moja skromnost.

Komaj sem se usedel, se rokoval s svojim prvim nasprotnikom in začel vleči poteze, sem hitro spoznal, da se mi pozna pomanjkanje vaje. Iskreno rečeno, od lanskega tekmovanja nisem kaj dosti vadil šaha. Svoje je prispevala tudi nezbranost, ker sem moral igrati brez slušnega aparata – se moji možgani hitro zmedejo. Je dovolj izgovorov? Aja, bilo je tudi nekoliko temno, kar zna biti utrujajoče, ko buljiš v celotno šahovnico. Lahko bi našel še kakšen izgovor, ampak recimo, da bo dosti. Sendviči so svoje hvale vredno poslanstvo opravili že po prvi igri. Očitno smo bili lačni.

Opoldne sta sledila odmor ter podelitev ekipnih medalj in pokalov, nakar se je začelo tekmovanje posameznikov. Sledile so ure rokovanja, vlečenja potez, tapkanja po šahovski uri, držanja za glavo in še enkrat rokovanja na koncu, nato pa še postopanja okoli, dokler niso drugi zaključili. Potem smo se gnetli in gledali, proti komu bomo igrali naslednjič. Po nekaj kolih je postalo hitro jasno, da iz te moke ne bo kolajn. Zmagal sem v dveh partijah, ena mi je bila podarjena (nasprotnik je odstopil), pri drugih partijah pa sem moral priznati nasprotnikovo premoč.

Na koncu sem s tremi točkami pristal na enajstem mestu od šestnajstih tekmovalcev. Sledila je podelitev medalj zmagovalcem, ena gasilska, pa mogoče še kakšna, nazadnje pa težko pričakovano kosilo. Goveja in gobova juha, pečen krompir s kotletom, paniranim zrezkom in nekaj cvetače. In nazadnje vrhunec dneva, palačinke. Njami!

Domov sem se vrnil sit, utrujen, pa vendar zadovoljen. Tudi če nismo uplenili kakšne medalje, smo še vedno odnesli pozitivno izkušnjo. Kdo ve, z malce vaje morda naslednje leto pride kakšna medalja. Če ne, nič hudega – se sprašujem, kakšna sladica me čaka naslednjič.

Miha Petelin