DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Ko sem 15. februarja 2025 sodeloval na državnem prvenstvu gluhih v šahu, ki ga je tokrat organiziralo naše društvo,

me je trener Hilmija Ahmatović povabil, da se pridružim njegovi ekipi. Menda so potrebovali četrtega člana, da bi lahko sodelovali na 2. evropskem ekipnem prvenstvu gluhih v šahu v Trogirju.

Po nekaj prepričevanja sem se le strinjal. Nisem želel, da bi nadarjeni fantje ostali brez možnosti sodelovanja na ekipnem prvenstvu. Beseda je dala besedo, podpisal sem nekaj dokumentov, poslal svoje podatke, da so me prijavili v FIDE (mednarodna šahovska federacija) in kot parašportnika. V soboto, 5. aprila, me je po manjšem zapletu pobral trener osebno in odpravili smo se na štiriurno vožnjo proti Splitu.

Med dolgo vožnjo sem spremljal, kako se je pokrajina spreminjala. Domače listnate gozdove so zamenjale breze, značilne za Belo krajino. Sledili so Dinarski mešani gozdovi, kjer prevladujejo jelke, smreke in borovci. Gozd se je že opazno redčil in zmanjšal, borovci so začeli prevladovati, grmičevje pa se je pojavljalo. Sčasoma je gozd izginil, zamenjalo ga je gosto, nizko grmičevje. Sedaj, ko to pišem, sem pogledal, kako se temu reče, in ugotovil, da je to makija, značilna za Dalmacijo. Svojčas so tod izsekali gozd, erozija je odnesla prst in ostala je revna zemlja, kjer uspeva zgolj makija. Ob pogledu na praktično gole hribe, mi je postalo tesno v prsih. Pogled na morje z avtoceste je tesnobo hitro odgnal.

Po štirih urah vožnje smo prispeli v Trogir, zgodovinsko dalmatinsko pristaniško mestece nedaleč od Splita. Ustavili smo se pri hotelu Medena in se prijavili na recepciji. Dobili smo kartice za sobe, razpakirali in vpadli v jedilnico na kosilo. V hotelu so nudili samopostrežne obroke: zajtrk, kosilo in večerjo, vsak si je vzel, kar je hotel. Preostanek dneva je minil v znamenju počitka in priprav na prvi dan prvenstva.

Nedeljsko dopoldne se je začelo z zajtrkom in nato otvoritvijo prvenstva, po kosilu pa se je začela prva runda klasičnega šaha. Klasični šah, pogosto naveden kot 90 + 30, pomeni, da vsak tekmovalec začne z 90 minutami časa in da po vsaki narejeni potezi dobi dodatnih 30 sekund. To je dolga partija, ki tekmovalcem omogoča globoko razmišljanje o naslednjih potezah. Traja lahko več kot tri ure, zato ni čudno, da zavzame celo dopoldne ali popoldne. Nisem potreboval toliko časa, ker sem dokaj hitro izgubil proti izkušenemu kapetanu ekipe iz Bosne in Hercegovine. Po tekmi sva s trenerjem predelala, kaj sem delal narobe. Spoznal sem, da si moram za poteze vzeti več časa za temeljit razmislek in da ne smem prehitro igrati … tako, po občutku. Sledila je večerja.

Naslednji dan smo dopoldne igrali proti Švici. Tokrat sem si vzel čas. Skupno smo ugnali svoje nasprotnike s štirimi točkami. Razpoloženje je bilo dobro, optimistično smo se podali na popoldansko tekmo proti Angliji. Tu se je začel moj niz porazov, po Švici nisem dobil nobene točke več. Pričakovano, ker sem zapolnil potrebno četrto mesto v ekipi, neizkušen in brez redne vaje sem igral proti nasprotnikom, ki že leta redno igrajo šah in tekmujejo.

V torek, 8. aprila, smo igrali Blitz (3 + 2), tj. hitropotezni šah, pri katerem vsak tekmovalec začne s tremi minutami in po vsaki potezi dobi dve sekundi. Tu ni časa za globoko razmišljanje, treba je poznati otvoritve (serije začetnih potez), sproti načrtovati naslednjih nekaj potez in delati čim manj napak. Ker se igra hitro, je bilo kmalu zaključeno in zmagovalec znan zvečer. Nevajen takega stila sem se brez zmag potolažil z večerjo.

V sredo, 9. aprila, smo igrali še dve klasični rundi, v četrtek, 10. aprila, pa smo imeli Rapid (10 + 5), tj. hitri šah, pri katerem vsak igralec začne z desetimi minutami in po vsaki potezi dobi dodatnih pet sekund. Tak način igre mi bolj ustreza, vendar sem se zaradi glavobola težko zbral in tako spet ostal brez izkupička. Dan prej sem namreč igral na prepihu, sprehod na vetroven dan pa je po vsej verjetnosti prav tako prispeval svoje. Ali veste, da je v Trogirju zelo veliko mačk? No, jaz sem to hitro ugotovil, ko me je obkolila mačja tolpa. Na njihovo in moje veliko razočaranje zanje nisem imel priboljškov.

V sobi sem si skuhal kamilični čaj in glavobol se je umiril. Naslednji dan, v petek, 11. aprila, sem se že bolje počutil. Dobro sem igral, bil sem blizu zmagi, vendar so me izkušeni in boljši nasprotniki ugnali.

V soboto, 12. aprila, smo odigrali še zadnjo partijo, prvenstvo se je zaključilo. S trenerjem sva se odločila, da po kosilu predčasno odrineva domov. Zopet sem na štiriurni poti spremljal spreminjanje pokrajine, tokrat iz sivih odtenkov v domače tople zelene. Hrvaška je lepa, a je vseeno najlepše doma. Sedaj toliko bolj cenim naše naravne lepote. 

Izkupiček? Ena osebna zmaga, kup novih izkušenj in nova poznanstva. Ekipno smo se dobro borili, sploh naš prvak, Bruno Glas, se je odlično odrezal in med posamezniki dosegel drugi najboljši rezultat. Če se udeležim prvenstva naslednje leto v Španiji, bom toliko bolje pripravljen.

Trebnje, 14. 4. 2025                                                                                                                     

Miha Petelin