Article Index
Jesen se nezadržno bliža in z njo tudi sezona prehladov in viroz. Da ne bi že na začetku jeseni podlegli kašljanju, kihanju in smrkanju, moramo biti pozorni na nekatere navade, zaradi katerih se lahko izognemo neprijetnemu prehladu.
Umivanje rok
Umivanje rok je navada, ki bi se jo morali držati vedno, ne le kot preventivo pred prehladom. Seveda pa moramo roke umivati natančno in dovolj dolgo, da iz njih odplaknemo bacile. Med miljenjem rok štejemo počasi do dvajset in nato jih splaknemo ter obrišemo.
Na javnih prostorih pazimo, da se ob odhodu iz toaletnih prostorov čim manj dotikamo pip in kljuk od vrat, ker je tam običajno pravo leglo bakterij in umazanije.
Razkuževanje rok
Ko je razsajala epidemija prašičje gripe, se je prodaja razkužil za roke neznansko povečala. Vendar tudi v času, ko ni epidemij, si lahko vsaj enkrat ali dvakrat dnevno razkužimo roke, sploh pa, če smo bili v stiku z nalezljivo bolnimi ljudmi.
Prepovedano je kihanje v roko!
Se vam je že kdaj zgodilo, da je nekdo kihnil v roko, nato pa se želel rokovati z vami? Nič kaj prijetno se ne počutimo ob tem!
Potrudimo se, da vedno, ko kihamo uporabimo robček, ali pa kihnemo kjer ni drugih ljudi v bližini in si potem umijemo roke.
Zdravo življenje
Poskrbimo, da se prehranjujemo zdrvo in uživamo polnovredno hrano, z veliko sadja, zelenjave in vlakninami. Ko se zunanje temperature nižajo in je možnost prehladov večja, poskrbimo, da zaužijemo več C vitamina.
Alkohol uživajmo zmerno, ker je splošno znano, da pitje alkoholnih pijač slabi imunski sistem. Raje kot alkohol pijmo navadno vodo, da ne bomo dehidrirani - vsaj 8 kozarcev dnevno. Izogibajmo se kajenju, skrbimo za redno rekreacijo in dovolj spanja.
Vir: Zdravje
Mnogi so prepričani, da so revmatske bolezni nadloga starosti. Delno imajo prav. Obrabljeni sklepi so degenerativna bolezen. Toda med revmatske bolezni sodijo tudi nekatere avtoimunske bolezni, ki lahko prizadenejo že otroke, največkrat pa mlajše odrasle. Stanje je lahko tako hudo, da bolniki ude premikajo s hudimi bolečinami, zato večinoma pojedo zelo veliko zdravil.
Vse revmatske bolezni so boleče. Povzročajo vnetje, otekanje in bolečine v sklepih in mehkih tkivih sklepov ter v mišicah. Osteoartritis je, na primer, posledica izrabljenega hrustanca v sklepih, revmatoidni artritis pa sodi med avtoimunske bolezni. To pomeni, da celice imunskega sistema ne prepoznajo lastnih celic in jih začno napadati, kar se dogaja v ovojnici sklepov. Revmatske bolezni lahko prizadenejo kateri koli sklep. Ker medicina vzrokov za avtoimunske revmatske bolezni ne pozna, jih tudi pozdraviti ne more. Zato sodijo med kronične bolezni, kar pomeni, da se morajo bolniki zdraviti vse življenje. Ker te nadloge prizadenejo zelo veliko ljudi, so tudi precejšnje breme za zdravstveno blagajno. Poleg tega da bolniki potrebujejo veliko zdravil (med njimi so tudi zelo uspešna biološka zdravila), so tisti, ki so še aktivni, veliko na bolniški.
Starost, teža, šport
Osteoartritis prizadene večinoma starejše ljudi. Pri tej bolezni se hrustanec v sklepu obrabi, kosti sklepov zato drgneta druga ob drugo, kar povzroča vnetje, poškodbe in seveda bolečino. Največkrat prizadene kolena, kolke in hrbtenico ter prste na rokah. Vneti sklepi so lahko na dotik vroči, otečejo, postanejo okorni, kar se zlasti zgodi čez noč, ko počivajo. Mišice ob sklepih oslabijo, zato so sklepi tudi nestabilni. Hoja ali kakršno koli premikanje povzroča bolečino. Če so prizadete roke, bolnik ne more prijemati stvari. Zato denimo zjutraj, ko so sklepi najbolj otrdeli, zelo težko vzdržuje telesno higieno. Ko se nekoliko razmiga, je že malce boljše. Poleg starosti so vzroki za osteoartritis lahko tudi debelost, poškodbe ali preobremenjenost sklepov (na primer pri športu), genetika oziroma dedna nagnjenost, mišična oslabelost in druge bolezni, ki lahko povzročijo osteoartritis (recimo če ima nekdo revmatoidni artritis, kronično vnetno revmatsko bolezen, ki navadno prizadene mlajše ljudi v najaktivnejši dobi življenja). Noben vzrok sam po sebi ne bo povzročil osteoartritisa, temveč se vedno najde več različnih vzrokov, ki skupaj povzročijo bolezen.
Pri ljudeh s preveliko telesno težo se bodo najhitreje poškodovali sklepi, ki to težo nosijo: kolki, kolena in križni del hrbtenice. Osteoartritis ni bolezen, ki bi jo dobil prav vsak starejši človek, torej ni nujna nadloga starosti, pa tudi ne nadloga, ki bi jo morali mirno, vdani v usodo, prenašati. Pogosto se namreč zgodi, da si bolniki mislijo, saj mi zdravnik ne more pomagati, sem pač star. Ker bolečin ne more več prenašati, saj vsako jutro teže vstane, si v lekarni kupi zdravila proti bolečinam, ki jih tudi pri nas dobimo brez recepta.
Bolezen je lahko zelo nasilna
Revmatoidni artritis prizadene večinoma ženske (razmerje je ena proti tri). Kot rečeno, imunski sistem napade celice v sklepih. Posledice so hude bolečine, otekli in otrdeli sklepi in s tem povezane težave pri gibanju. Če se bolnik ne zdravi, se mu lahko kaj hitro zgodi, da so sklepi trajno poškodovani, kar povzroča invalidnost. Pri nekaterih je bolezen tako nasilna, da se jim že precej zgodaj lahko zgodi, da potrebujejo na primer nova kolena ali kolke. Pri revmatoidnem artritisu so lahko prizadeti tudi nekateri organi. Bolniki ali bolnice imajo pogosto vročino in so zelo utrujene. Pod kožo se jim lahko naredijo zatrdline kot nekakšne kroglice.
V Sloveniji je revmatoidni artritis tako pogost kot drugod v razvitem svetu. Dobi ga približno en odstotek prebivalcev, kar pomeni, da imamo okrog 20.000 bolnikov s to boleznijo. Mnogi se morajo upokojiti že v prvem letu, potem ko zdravniki ugotovijo bolezen. Ker gre večinoma za mlajše ljudi, se jim dostikrat zgodi, da jim ljudje preprosto ne verjamejo, ko pripovedujejo o svojih težavah. Najhujše pa je, če jim ne verjame njihov izbrani zdravnik. Največ je namreč odvisno od tega, kako zgodaj je bolezen ugotovljena in kdaj se začne bolnik pravilno zdraviti. Z ustreznim zdravljenjem je namreč mogoče bolezen dobro nadzorovati in preprečiti trajne poškodbe, ki vodijo v invalidnost, včasih tudi popolno negibnost in odvisnost od drugih.
Pomembno je zgodnje odkrivanje
Danes revmatologi pravijo, da je bolezen najbolje zdraviti zelo agresivno prav na začetku. Zato je zgodnje odkrivanje izjemno pomembno. Revmatologi po vsem svetu že nekaj let poudarjajo, da je »čas vse«. Zato je tudi pomembno, da gre bolnik z bolečimi in oteklimi sklepi čim prej k zdravniku. Mnogi namreč na začetku revmatoidnega artritisa ne jemljejo dovolj resno. V lekarni si kupijo zdravila proti bolečinam, ki jih je tudi pri nas mogoče kupiti čedalje več, s tem pa si velikokrat naredijo precej škode. Številna zdravila proti bolečinam imajo namreč, posebno če jih jemljemo pogosto in v večjih količinah, hude, celo smrtno nevarne stranske učinke. Zaradi bolečin, ki jih trpijo bolniki z revmatskimi boleznimi, je razumljivo, da užijejo veliko zdravil, predvsem iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil. Ta zdravila lahko poškodujejo sluznico prebavil. Zgodi se, da nastane razjeda, ki začne krvaveti. Če je ne odkrijejo pravočasno, lahko bolnik umre.
Tiste bolnike, ki se zdravijo pri specialistih, redno nadzorujejo, kar pomeni, da revmatologi pregledujejo njihovo kri. Kadar pa bolniki obiskujejo zgolj svojega izbranega zdravnika in mu ne povedo, koliko takih zdravil proti bolečinam pojedo, lahko postane nevarno.
Bolnik lahko sam zase naredi veliko. Ljudje s preveliko telesno težo bodo svojim sklepom naredili največjo uslugo, če bodo shujšali. S tem si bodo zagotovili boljšo gibljivost še za precej let, da življenja brez bolečin v sklepih sploh ne omenjamo. Primerna telovadba bo okrepila mišice, popravila držo in s tem tudi preprečila nadaljnje poškodbe hrustanca. S telovadbo izboljšamo tudi gibljivost sklepov in krepkejše mišice okrog njih bodo preprečile, da bi se poškodovali. Paziti je treba tudi na primerno posteljo – vzmetnica ne sme biti mehka, da se človek kar ugrezne vanjo. Enako velja za stole v stanovanju in v avtu. In še opozorilo: dolgotrajno sedenje pred televizijo naredi več škode kot koristi.
Vir: Zdravje
Odkritje bulice ali otekline običajno vsi povezujemo z rakom. Čeprav je v primeru pojava neobičajne tvorbe več kot priporočljivo obiskati zdravnika, pa bule največkrat niso nevarne. Kateri so najpogostejši vzroki za nastanek bul?
Bule pod pazduho, na rami, na zapestju, nogi, na dojki, vratu ... Pojavijo se lahko kjer koli in mnogi jih povezujejo z rakom. Kljub temu pa preplah ni vedno nujen, saj gre v večini primerov le za nenevarne bulice, ki jih je mogoče odpraviti. Kako ločiti nevarno bulico od nenevarne?
Bula pod pazduho
Po mnenju onkologa dr. Lasterja Barra so bule pod pazduho lahko posledica zamašene znojnice in boste zato potrebovali antibiotike, oteklosti limfnih vozlov pri splošni ali virusni infekciji oziroma posledica dojenja in menstrualnega ciklusa. Če bula ne izgine, nujno obiščite zdravnika, saj gre lahko za raka dojke ali hodgkinovo bolezen. Za te bule je značilno, da so mehkejše, nekoliko elastične, rahlo boleče na dotik in bolj boleče po uživanju alkohola.
Bula v dimljah
Bula v dimljah je najpogosteje posledica vraščene dlake, do katere pride običajno pri depilaciji. Taka bula je rdeče, bele in včasih celo temne barve in je boleča na dotik. Če dlaka ne pride sama na površje, jo je treba kirurško odstraniti. Kljub vsemu pa gre lahko tudi za hodgkinovo bolezen, obliko raka, ki prizadene limfni sistem in povzroči nastanek podkožnih bul. Na take bule bodite še posebej pozorni, če opazite tudi druge simptome, na primer nočno potenje, vročino, utrujenost, nepojasnjeno izgubo telesne teže, srbečico in pojav izpuščajev.
Bula na nogi
Najverjetneje gre za dermatofibrom. To je majhna, čvrsta in benigna rašča, zaradi katere je površje kože videti temnejše barve, rahlo sijoče ali pa luskavo. Dermatofibromi običajno niso večji od centimetra in vsebujejo brazgotinasto tkivo. Pri nekaterih pacientih se pojavi samo ena tvorba, pri nekaterih pa več in so običajno posledica manjše poškodbe ali ugriza insekta. Ker so dermatofibromi povsem nenevarni, jih ni treba odstranjevati. Če vas ovirajo ali pa še naprej rastejo, vam jih lahko pod lokalno anestezijo odstrani dermatolog, včasih, čeprav redko, pa izginejo tudi brez posega.
Če začne bula krvaveti, boleti, srbeti ali pa se ne celi, kakor bi se morala, je lahko znak kožnega raka, zato v tem primeru nujno obiščite zdravnika.
Bula na zapestju
Morda gre za ganglion, ki je benigna, cistična bula na sklepni kapsuli ali kitni ovojnici in je napolnjena z zdrizasto snovjo. Ganglion je na občutek gladek in trd ter boleč na pritisk, velikost bule pa se spreminja, saj je otekanje odvisno od obremenitve. Če je bula močno boleča in vpliva na gibljivost roke, ga je mogoče prebosti, a se v tem primeru v več kot 50 odstotkih povrne. Mogoče ga je tudi operativno odstraniti.
Čeprav je izjemno redek, je lahko bula na zapestju tudi znak sarkoma, raka mišičnega, živčnega, maščobnega ali globokega tkiva. Če je bula neboleča in rastoča, obisk zdravnika ne bo odveč.
Bula na vratu
Bule na vratu so najpogosteje posledica lojne ciste, ki nastane zaradi zamašene lojnice, v kateri se začne nabirati maščoba in jo je mogoče odstraniti pod lokalno anestezijo. Bule na vratu pa lahko nastanejo tudi zaradi oteklosti žlez, ki so v glavnem znak okužbe in jih je mogoče odpraviti z antibiotiki. Otekline na vratu, predvsem v predelu adamovega jabolka, pa povzročajo tudi bolezni ščitnice.
Kljub temu pa so bule na vratu, še posebej če so trdne na otip ali boleče, lahko tudi znak levkemije, hodgkinove bolezni ali pa katere druge oblike raka. Če na vratu opazite bulo, ki se spreminja, raste ali pa ne zgine v treh tednih, nujno obiščite zdravnika.
Bula na rami
Na ramenih se najpogosteje pojavljajo lipomi, na dotik mehke in premične benigne bulice, ki nastanejo iz maščobnih celic. Lipome je včasih treba odstraniti, še posebej če pritiskajo na živec ali povzročajo bolečino. Če tvorba še kar raste in je močno boleča ter se spreminja, nujno obiščite zdravnika.
Spremembe v ustni votlini
Ustne razjede so boleče rane v ustni votlini, ki jih lahko povzročijo zobno obolenje, pretrdo ščetkanje zob, stres, hormonske spremembe ali upad imunskega sistema. Te razjede izginejo same od sebe, njihovo celjenje pa lahko pospešite s posebnimi obliži, pastilami ali zdravili. Če po desetih dneh razjeda ne izgine in se ne zmanjša, je potreben obisk zdravnika.
Čeprav je 90 odstotkov tvorb na dojkah benignih, je lahko vsaka sprememba oblike, velikosti in barve dojke ali bradavice že znak raka.
Bula na dojki
Lahko gre za fibroadenom ali pa za cisto. “Pri ženskah, mlajših od 30 let, gre največkrat za fibroadenome, neboleče, premične in elastične benigne tvorbe, ki so velike od enega do dveh centimetrov in nastanejo zaradi hormonskih sprememb,“ pravi dr. Barr. Lahko pa je bula tudi posledica ciste, ki je na otip morda želatinasta in mehka in se pojavlja predvsem pri ženskah med 30. in 40. letom starosti. Ciste so lahko tudi trde na dotik, nikoli pa ne postanejo rakave. Je pa res, da so ženske, ki se jim ciste ponavljajo, bolj izpostavljene tveganju za nastanek raka dojke.
Ne glede na to, da je kar 90 odstotkov tvorb benignih, je zdravniški pregled obvezen ob pojavu vsakršne nenavadne spremembe. Pomembno je, da si redno pregledujete dojke, jih opazujete in spremljate, saj je vsaka sprememba oblike, velikosti, občutka, barve bradavice ali kože lahko že znak raka dojke.
Vir: Zdravje
Bolečine v malih sklepih rok so pogosta težava tako mlajše, kot tudi starejše populacije. pravilna diagnostika, način življenja, preventiva in terapija lahko v veliki meri pripomorejo k zmanjšanju ali celo odpravljanju težav.
Skupine najpogostejših revmatičnih bolezni so:
Osteoartroza sklepov (Bolečine, ki se z leti pojavijo v najbolj obremenjenih sklepih, so posledica povečane aktivnosti hrustančnih celic, hondrocitov. Hrustanec postane tanjši in manj odporen proti obremenitvam ter začne pokati.
Okvare nastanejo zaradi treh glavnih razlogov: poškodbe, povečane ali nepravilne obremenitve in nestabilnosti sklepov oziroma ohlapnosti vezi.
Pogosta je jutranja okorelost, ki pa nasprotno od revmatoidnega artritisa, s katerim jo laiki velikokrat zamenjajo, mine v manj kot pol ure. Od drugih sklepnih obolenj se razlikuje po tem, da sklep večinoma na otip ni toplejši in so laboratorijski kazalci vnetja nizki. Sklep lahko boli na pritisk, lahko ima prisoten izliv, tipne so lahko kostne deformacije oz. zadebelitve (osteofiti) in pokanje (krepitacije) med gibanjem sklepa.
Počasi postane sklep slabo gibljiv, zatrdi in takrat bolečina mine.),
Zunaj sklepni revmatizem (prizadene vezi, kite, kitne ovojnice, sluzne vrečke, nasadišča kit in mišic na kosteh, ki so boleči, lahko tudi otekli),
Vnetne revmatične bolezni sklepov (to je kronična sistemska bolezen, avtoimunske narave, ki prizadene predvsem sklepe),
S kristali povzročena sklepna vnetja (putika )
Sistemske bolezni vezivnega tkiva (sistemski eritematozni lupus, Sjögrenov sindrom, Vnetne bolezni mišic, Sistemska skleroza, sistemski vaskulitisi)
Terapija pri bolečinah v rokah je:
- Zaščita pred stresnimi položaji (spoštujte bolečino, izogibajte se skrajnim položajem sklepa, vzdržujte normalno gibljivost in mišično moč)
- Protibolečinska terapija (elektroterapija, hlajenje ali toplota, uz, magnetoterapija,…),
- Masaža, masaža z ledom, limfna drenaža, opornice,
Sprememba položajev sklepov pri dnevnih aktivnostih,
Izvajanje vaj za sklepe rok (Pasivne vaje, asistirane vaje, aktivne vaje, vaje proti uporu, ravnovesje med trajanjem vaje in počitkom),
Vaje za drsenje kit,
Vaje za mišice v različnem položaju sklepov,
Vaje za raztezanje (v skrajnem položaju počakate da popusti napetost in nato počasi nadaljujete z gibom, ne delajte hitrih sunkovitih gibov).
Vaje je potrebno izvajati v vseh sklepih, v različnih položajih in različne tehnike vaj.
Stara modrost, da je potrebno pri obrabi sklepov in revmatičnih obolenjih mirovati, se je pokazala za zmotno in že dolgo ne velja več. Mirovanje je potrebno le v zelo akutnem obdobju, kasneje pa je nujno potrebno gibanje.
Osteoartroza je nevnetno revmatsko obolenje sklepov, za katerega je značilen razkroj sklepnega hrustanca, kar vodi v obrabo pod njim ležeče kosti. Pojavijo se bolečine, jutranja okorelost in zmanjšana gibljivost sklepov. Obolenje prizadene 20% celotne populacije in več kot 50% starostnikov po šestdesetem letu starosti.
Kaj se dogaja pri osteoartrozi?
Sklepne površine zdravega sklepa pokriva hrustanec, ki omogoča normalno gibanje. Sčasoma se začne hrustanec zaradi različnih vzrokov spreminjati in obrabljati, najpogosteje zaradi staranja, poškodb, prirojenih okvar sklepov ter preobremenitev. Hrustanec spremeni barvo, na njegovi površini se pojavijo razjede, postaja tanjši, bolj krhek ter neodporen na obremenitve. Na koncu hrustanec povsem izgine. Kost pod njim se odzove tako, da tvori novo kost in na robu kosti nastajajo kostni izrastki (osteofiti). Tako se sklepni prostor zmanjšuje, sklepne površine niso več gladke, ne drsijo druga ob drugi, temveč se drgnejo med seboj. Zato se pojavijo bolečine, deformacije sklepov ter omejena gibljivost.
Kakšne težave povzroča bolezen?
Prvi znak bolezni je bolečina, najprej le občasna, ki v mirovanju preneha, in običajno ni zelo močna. Stopnjuje se pri obremenitvi (na primer pri hoji,…). Pojavlja se tudi okorelost med mirovanjem (t.i. jutranja okorelost) v prizadetem sklepu, ki z gibanjem izzveni. Sprva so prizadeti sklepi prstov na rokah in nogah, vratni in ledveni del hrbtenice ter kolki in kolena. Pojavi se tudi otekanje sklepa in zmanjšana gibljivost le-tega. Postopoma postaja sklep vedno manj gibljiv in lahko na koncu otrdi v nepravilnem položaju.
Kako zdravimo osteoartrozo?
Osnovni cilji zdravljenja so lajšanje bolečin, ohranjanje gibljivosti sklepov ter vzdrževanje in krepitev mišične moči. V začetnih stanjih osteoartroze lahko z zdravili, ki vsebujejo paracetamol, lajšamo zmerne bolečine. Pri napredovani obliki, ko so bolečine močnejše, in se pojavi tudi vnetje, običajno zdravnik predpiše močnejša zdravila s protivnetnim delovanjem. Jemanje zdravil mora biti pod kontrolo zdravnika, saj se le-ta odloči za čim krajše jemanje ustreznega zdravila ter v čim nižjem, a še učinkovitem odmerku.
Ali lahko tudi zdravila v obliki gelov lajšajo bolečine in vnetje?
Blage akutne in kronične bolečine lahko lajšamo tudi z zdravili v obliki gelov ali krem. Največkrat se v tej obliki uporabljajo t.i. nesteroidna protivnetna (protirevmatska) zdravila, ki imajo poleg protibolečinskega tudi protivnetni učinek. Nanesemo jih neposredno na prizadeto mesto na koži. Na mestu poškodbe se oteklina zmanjša, zato se izboljša gibljivost sklepa. Prednost lokalnega zdravljenja je, da nimajo sistemskih neželenih učinkov. Lokalna zdravila pri močnejših bolečinah sama ne zadostujejo, zato se pogosto uporabljajo kot dopolnilo k zdravljenju s tabletami ter fizioterapiji.
Vaje in telesna aktivnost
Pri preprečevanju in zdravljenju osteoartroze je telesna aktivnost zelo pomembna. Običajno bolnik zaradi bolečin noče obremenjevati sklepa, zaradi česar posledično slabijo mišice. Oslabljene mišice še povečujejo bolečine, zato moramo prizadeti sklep razgibavati in krepiti mišice. Vaje je potrebno izvajati redno in pravilno, obseg in zahtevnost vaj pa prilagajati splošnemu počutju in stanju sklepov. Bolečina je opozorilni znak, da je telovadba pretežka. Priporočeno je izvajanje različnih vaj: dihalnih, ki pomagajo k sprostitvi, ter vaj za raztezanje, s pomočjo katerih raztezamo mišice, mehka tkiva, kite in vezi ob sklepih. Vaje za gibljivost ter krepitev mišic so zelo pomembne za ohranjanje funkcije prizadetih sklepov, saj lete zmanjšujejo mišično napetost ter povečujejo prožnost mišic in kit.
Plavanje je najustreznejša oblika aerobne vadbe. Razbremenijo se sklepi, krepijo se mišice, topla voda pa še dodatno blagodejno vpliva na celo telo. Od preostalih aktivnosti je priporočljivo: kolesarjenje (izogibati se je potrebno prevelikim vzponom), sobno kolo, hoja in tek na smučeh (drsni korak je prepovedan), nordijska hoja. Seveda pa moramo predvsem poslušati svoje telo, ki nas bo opozorilo, kdaj je aktivnosti preveč.
Migrene prizadenejo enega od osmih ljudi na svetu in niso samo izjemno boleče, naporne in izčrpajoče, temveč tudi nevarne. Zdaj pa so znanstveniki našli gen, ki bi lahko bil kriv za nadležne migrene.
Migrene so izjemno naporne!
Znanstveniki so še bližje odkritju res učinkovitega zdravila za zdravljenje migrene, saj pravijo, da so našli gen, ki bi lahko migreno povzročal.
Tako bi lahko nekoč izdelali tudi učinkovito zdravilo, ki bi delovalo neposredno na ta problematičen gen. Kajti za zdaj so na voljo le zdravila, ki lajšajo simptome migrene, ne pa tudi dejanskega vzroka zanje.
Znanstveniki, ki so svoja dognanja objavili v časopisu Nature Genetics, so primerjali DNA tisočih ljudi, ki trpijo zaradi migren, s tistimi, ki migren nimajo. Tako so pri tistih, ki imajo migrene, našli nekakšno gensko napako, ki povečuje možnost za razvoj migrene. Zaradi te genske napake naj bi v možganih oziroma natančneje na spojih možganskih celic kopičil glutamat, ki je sicer ključna molekula v celični presnovi, ki sodeluje tudi pri prenašanju sporočil do možganov. Zaradi njegovega prekomernega kopičenja v glavi naj bi tudi nastala migrena. Tako bi lahko zdravila, ki bi vplivala na kopičenje glutamata v možganih, povsem preprečila razvoj migrene, pravijo raziskovalci.
Čeprav so že nekatera prejšnja odkritja povezala migreno z genom, niti eno še ni našlo povezave med najhujšimi oblikami migrene in tem genom. Profesor Christian Kubisch iz Nemčije, ki je sodeloval v raziskavi, pa pravi, da bo na tem področju sicer potrebnih še kar nekaj dodatnih raziskav, da pa je ta njihova študija pomemben korak k novim dognanjem v zvezi z migrenami.
Revmatične težave se nanašajo na bolečine in otekline v sklepih, mišicah in hrbtenici, večji ali manjši togosti telesa in oteženosti gibanja. Pod najpogostejša revmatična obolenja spadajo vnetno-revmatična obolenja (revmatoidni artritis), degenerativna obolenja sklepov (artroza), revma mehkih delov in bolezni presnove z revmatičnimi težavami.
Vzroki revme
K revmatičnim težavam najbolj pripomore nezdrav način življenja. Nekateri izmed vzrokov so:
- obraba sklepov
- neprimerna narava delovnega mesta
- dedna obremenitev
- slabo pozdravljeni zlomi kosti, poškodbe vezi in kit ali prirojeno napačno razviti sklepi
- psihične obremenitve in stresi
- telesna nedejavnost in nepravilna prehrana
- Nekatere revmatične bolezni sprožijo tudi virusi in bakterije.
Koristni nasveti
Revmatiki se bolj znojijo kot zdravi ljudje. Preznojena koža pa je dovzetnejša za poškodbe in okužbe. Pogostejše umivanje in dnevno prhanje bolje prekrvavi kožo in izboljša splošno počutje. Vse rane je treba zaščititi in zdraviti.
Pri vnetih in razobličenih sklepih na stopalih je hoja otežena in boleča. Obuvala naj bodo mehka, udobna; ne smejo biti ohlapna, ampak se morajo dobro prilegati nogi. Izbrati je treba obuvala z nizkimi petami in nedrsečim podplatom. Oblačila naj bodo lahka, zračna in naj revmatika ne motijo pri gibanju.
Bivalni prostori naj bodo malo toplejši kot pri zdravih ljudeh. Treba jih je zračiti in paziti, da ne bo prepiha. Pri ljudeh, ki imajo težave s suhimi sluznicami, je pomembna tudi visoka vlažnost zraka.
Posteljno perilo naj bo lahko in toplo, pogosto ga je treba menjati. Pred spanjem je priporočljiva topla kopel ali prha. Dobro se je umiriti in leči v posteljo šele, ko se pojavi zaspanost. Pozimi je priporočljiva uporaba električne blazine.
Zdravljenje in preprečevanje bolezni
Večina revmatičnih bolezni danes še ni ozdravljiva, jih je pa mogoče uspešno zdraviti in preprečevati njihove posledice. Hujše napredovanje revmatične bolezni zdravniki lahko zavrejo predvsem z zgodnjim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem. Vloga vsakega posameznika je pri tem zelo pomembna: svojih težav ne smete zanemariti, pravočasno morate poiskati zdravniško pomoč, zaupati svojemu zdravniku, jemati predpisana zdravila in izvajati priporočene ukrepe, kot so ohranjanje moči mišic, vzdrževat idealno ali zmanjšati preveliko telesno težo in nadzorovati simptome bolezni.
Pri zdravljenju revme sodeluje skupina različnih zdravstvenih delavcev: revmatolog, izbrani družinski zdravnik, ortoped, fiziater, fizioterapevt, itd.
Zdravljenje je naravnano na vsakega bolnika posebej. Danes obstaja že mnogih učinkovitih zdravil, tudi za težka revmatična obolenja, številni pripravki za samopomoč pa nudijo dodatno možnost, da ublažimo bolečine in tako zmanjšamo količino zaužitih zdravil.
Vir: Zdravje
Možganska kap je kljub napredku medicine še vedno strah vzbujajoče stanje, saj človeka lahko onesposobi na različne načine, od motenj govora do težke invalidnosti. Do neke mere se jo lahko prepreči, zato se je vredno izogniti dejavnikom tveganja, na katere imamo vpliv.
Možganska kap, ki je po vsem svetu najpogostejša nevrološka bolezen, pomeni nenaden nastanek nevroloških simptomov in znakov zaradi prekinitve dotoka krvi možganovini. V skoraj 80 odstotkih je možganska kap posledica zamašitve ene izmed možganskih žil s krvnim strdkom, v približno 20 odstotkih pa razpoka arterije in posledične krvavitve. Če traja prekinitev oskrbe možganskih celic s kisikom in hrano predolgo, pride do nepopravljive okvare.
Uspešno zdravljenje možganske kapi se začne s hitrim prepoznavanjem simptomov in znakov bolezni. Pogosti znaki možganske kapi so delna ali popolna ohromelost desne ali leve polovice telesa, motnja zaznavanja ohromele polovice telesa, motnje govora, branja, pisanja, zmanjšano vidno polje, redkeje popolna slepota, vrtoglavica, dvojni vid, motnja požiranja, zadrževanja vode in blata, zmedenost, krči, lahko pa tudi nezavest.
Možganska kap je tretji najpogostejši vzrok smrtnosti in najpogostejši vzrok invalidnosti pri odraslih v razvitem svetu. V Sloveniji vsako leto doživi možgansko kap več kot 4500 ljudi. V invalidnost vodi v kar 20 do 30 odstotkov vseh primerov, delno tudi zato, ker mnogo bolnikov k zdravniku pride prepozno, saj bolniki ali njihovi svojci ne prepoznajo simptomov in znakov možganske kapi. Le slabih 30 odstotkov bolnikov prispe v bolnišnico dovolj hitro.
Dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost nastanka možganske kapi in na katere lahko preventivno vplivamo, so:
• (neurejen) povišan krvni tlak (najpomembnejši dejavnik tveganja!),
• sladkorna bolezen tipa 2,
• povišan indeks telesne mase in debelost (predvsem trebušni tip),
• povišane vrednosti maščob in holesterola v krvi,
• uporaba kontracepcijskih tablet pri določenih skupinah bolnic (tistih, ki imajo migreno, in tistih, ki kadijo),
• slabe prehranjevalne navade,
• pomanjkanje telesne aktivnosti,
• kajenje,
• kronični alkoholizem,
• kronični stres in
• zloraba drog (kokain, amfetamini – Ecstasy).
Pomemben dejavnik tveganja je tudi nosečnost in z njo povezan porast krvnega tlaka (eklampsija). Zato moramo nameniti posebno skrb z rednimi pregledi vsem bodočim materam.
ZNAKI IN SIMPTOMI MOŽGANSKE KAPI zaradi zapore žile:
• delna ali popolna ohromelost polovice obraza (npr. asimetrija obraznih potez s spuščenim ustnim kotom, nezmožnostjo zapiranja veke, asimetrija pri nasmehu),
• delna ali popolna ohromelost telesa (negibnost udov),
• motnje občutkov po eni polovici telesa (mravljinčenje),
• motnje govora (nerazumljivo izražanje, nerazumevanje besed),
• motnje pisanja in računanja,
• motnje vida (dvojne slike),
• motnje ravnotežja in koordinacije (zanašanje pri hoji),
• težave pri požiranju,
• zmedenost, omotica,
• težave pri zadrževanju vode in blata,
• glavobol (redko) in
• nezavest (možen znak).
ZNAKI IN SIMPTOMI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možgane so običajno podobni tistim pri zamašitvi možganske žile, vendar pa ob krvavitvi simptomi zelo hitro napredujejo; bolnik ima (pogosteje kot pri zapori žile) glavobol, občuti slabost, bruha in ima motnje zavesti.
SIMPTOMI IN ZNAKI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možganske ovojnice:
• nenaden, močan glavobol, kakršnega bolnik še nikoli v življenju ni imel (kot bi ga nekdo z vso močjo udaril v zatilje),
• običajno slabost, huda prizadetost, utrujenost, vrtoglavost, bolnika moti svetloba,
• otrpel vrat,
• bruhanje,
• ohromelost po eni polovici telesa,
• zmedenost, nemir,
• motnje zavesti (izguba zavesti za krajši ali daljši čas, lahko tudi koma),
• krči in
• povešena veka in omejen pogled z enim očesom v več smeri.
Hitra prepoznava rešuje življenja!
S preprostim testom lahko tudi laik brez težav vsaj posumi, ali se srečuje s človekom, ki ga je pred kratkim zadela možganska kap.
1. korak: morebitnega bolnika prosimo, naj se nam na široko nasmeji. Pri zdravem človeku so ustnice simetrične, bolnik z akutno možgansko kapjo pa ima eno stran povešeno.
2. korak: morebitnega bolnika prosimo, naj iztegne obe roki v višini ramen. Zdrav človek ju brez težav obdrži v tem položaju tudi dlje časa, medtem ko bolniku z akutno možgansko kapjo ena roka takoj omahne.
3. korak: morebitnemu bolniku rečemo preprost stavek, denimo: Danes je lep dan in ga prosimo, naj stavek ponovi. Zdrav človek bo brez težav ponovil stavek, medtem ko si bo bolnik z akutno možgansko kapjo s težavo zapomnil stavek, še teže pa ga bo ponovil oziroma ga sploh ne bo mogel pravilno ponoviti.
Če opazite te znake pri svojcu, ne oklevajte, ampak NEMUDOMA pokličite 112 in dispečerju povejte, da utemeljeno predvidevate, da imate ob sebi človeka, ki ga je zadela akutna možganska kap. To je pomembno, saj bo dispečer v najkrajšem možnem času poslal reševalno vozilo, ki bo bolnika nato prepeljalo v tisto zdravstveno ustanovo, kjer imajo 24 ur na voljo ne le ustrezno opremo, temveč tudi osebje, ki zna oskrbeti bolnika z akutno možgansko kapjo.
Klinični pregled
Vrstni red preiskav je odvisen od stopnje in trajanja bolnikove prizadetosti. Glavna preiskava je klinični pregled ter ocena stopnje in vrste bolnikove prizadetosti. Zdravnik ocenjuje predvsem prizadetost živčevja, srca in žilja. V bolnišnici za diagnozo možganske kapi opravijo krvne preiskave, elektrokardiogram (z njim ocenijo delovanje bolnikovega srca, predvsem srčni utrip), računalniško tomografijo možganov (CT), s katero vidijo morebitno okvaro možganov. Zelo majhne možganske okvare lahko ugotovijo z magnetno-resonančno tomografijo možganov (MRT). Stanje velikih vratnih žil, ki dovajajo kri možganom in očem, pregledajo z ultrazvočno preiskavo. Ultrazvočna preiskava srca omogoči dodaten vpogled v delovanje srca. Kadar pa obstaja sum na hudo zožitev vratnih arterij ali možgansko anevrizmo, se zdravnik odloči za digitalno subtrakcijsko angiografijo (DSA ).
Zdravljenje
Svežo možgansko kap je treba obravnavati enako hitro kot srčni infarkt ali hudo poškodbo. Takoj moramo aktivirati urgentno službo in bolnika prepeljati v ustrezno zdravstveno ustanovo. Krvni strdek, ki povzroči možgansko kap, lahko v določnih primerih raztopimo. Časovno okno za zdravljenje z zdravili, ki topijo strdke, (postopek se imenuje tromboliza), je omejeno le na prve tri ure po jasnem, dobro opredeljivem nastanku možganske kapi.
Če dobijo možganske celice, ki so že na robu preživetja, ponovno dovolj kisika in hrane, lahko pričnejo normalno delovati. Žal trombolitično zdravljenje v približno 6 odstotkov primerov povzroči nevaren zaplet – možgansko krvavitev, ki vodi v dodatno poslabšanje bolezni.
Za trombolitično zdravljenje se zato odločamo le pri večji možganski kapi, ko pričakovana korist odtehta morebitno škodo. Vselej moramo pridobiti soglasje bolnika ali njegovega najbližjega svojca, če bolnik ne more govoriti ali je nezavesten. Že ob telefonskem klicu v dežurno zdravstveno ustanovo zdravnik ali reševalec zastavita svojcem vprašanja, ki odločajo o tem, ali prihaja v obzir trombolitično zdravljenje.
Najpomembnejši je čas, saj od jasno opredeljenega nastanka kapi do pričetka zdravljenja ne sme preteči več kot 3 ure. Če se bolnik zjutraj zbudi z že izraženimi znaki možganske kapi, ga ne smemo zdraviti z raztapljanjem strdkov, saj ni znano, kdaj je nastopila možganska kap. Pri kapi, ki ni povsem sveža, obstaja namreč večja nevarnost krvavitve v okvarjeno možganovino.
Bolnika, ki pride v bolnišnico pravočasno, pregleda nevrolog, ki izključi morebitne druge vzroke za nevrološko okvaro. Nato opravi slikanje možganov z računalniško tomografijo, ki še ne sme pokazati vidnih znakov okvare možganov, še zlasti pa ne možganske krvavitve. Če ima bolnik normalne izvide krvnih preiskav, ki jih opravimo pred trombolizo, in urejen krvni tlak, lahko pričnemo s trombolitičnim zdravljenjem. Pomembno je, da se bolnikovo stanje samodejno ne izboljšuje, saj gre v tem primeru za prehodno kap in tromboliza ni indicirana. Topljenje strdka traja eno uro. Bolniku vbrizgamo v veno 10 odstotkov celotnega odmerka zdravila v prvi minuti, preostalih 90 odstotkov zdravila pa teče počasneje v infuziji. Ves čas merimo krvni tlak ter srčno frekvenco in ocenjujemo nevrološke znake. Po opravljeni trombolizi ponovno ocenimo znake možganske kapi in oceno ponovimo po 24 urah, 7 dneh in 3 mesecih.
Kadar večina znakov možganske kapi izzveni že med ali neposredno po končani trombolizi, vemo, da smo strdek uspešno raztopili. To bolniku prihrani dolgotrajno okrevanje po možganski kapi, ko zdravi deli možganov počasi in le delno prevzemajo funkcijo trajno prizadetega dela.
Vir: Simona Kozina Lovšin, dr. med. spec
Ker so bolezni srca in ožilja najpogostejši vzrok smrti, poskrbimo za svoje srce še danes! Kaj vse lahko storimo?
Pomemben je zdrav življenjski slog
Življenjski slog se oblikuje pod vplivom izkušenj in življenjskih razmer od zgodnjega otroštva dalje. Nanj pomembno vpliva vedenje staršev in družinsko okolje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialni, kulturni in okoljski dejavniki.
Raziskave kažejo, da se zdravje na lestvici vrednot ljudi uvršča na prvo mesto. Presenetljivo pa je, da ljudje kljub temu osebno premalo naredimo za ohranitev pa tudi za povrnitev zdravja.
Starši, učitelji, zdravstveni delavci in drugi si prizadevajo, da bi zdravju naklonjen življenjski slog privzgojili že otrokom. Tudi kasneje je še vedno dovolj časa za spreminjanje škodljivih navad. Najpomembneje je, da zberemo dovolj volje.
Zanimanje za z zdravjem povezan življenjski slog se je povečalo v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so strokovnjaki dokazali očitne povezave med nezdravim življenjskim slogom in pojavljanjem kroničnih nenalezljivih bolezni kot so npr. bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen.
Pravilna, uravnotežena prehrana, opuščanje kajenja, izogibanje pretiranemu pitju alkohola, redna telesna dejavnost, sproščanje, upoštevanje pravil varnosti in zdravja pri delu ter sodelovanje pri oblikovanju prijaznega, zdravega in varnega delovnega okolja so naložbe, ki bodo prispevale k ohranjanju zdravja do pozne starosti ter večji življenjski energiji, ki jo potrebujemo na delovnem mestu pa tudi pri domačih opravilih ter preživljanju kakovostnega prostega časa z družino in prijatelji.
Mnogi delodajalci v Sloveniji se že zavedajo, kako pomembni za delo organizacije so zdravi, zadovoljni in motivirani delavci, zato so v veliki meri že pripravljeni sprejemati predloge za izboljšanje delovnih razmer.
Telesna dejavnost
Odrasli človek naj bi se vsak dan ali vsaj 4 do 5 dni v tednu, za 30 minut posvetil ustrezni telesni dejavnosti. K redni telesni dejavnosti štejejo tudi aktivnosti v privatnem in poklicnem delu (npr. hoja po stopnicah namesto vožnje z dvigalom, hoja po nakupih, hoja na delo …). Pomembno je, da dosežemo večjo porabo energije (kcal/teden).
Pravilna, uravnotežena prehrana
Neustrezna prehrana je med najpomembnejšimi vzroki sedanjega pojava aterosklerotičnih bolezni, zlasti koronarne bolezni – angine pektoris, srčnega infarkta in nenadne smrti. Je napovedni dejavnik za druge dejavnike tveganja kot so povišan holesterol in sladkor v krvi, previsok krvni tlak, prekomerna telesna teža in debelost. Pravilen način prehrane glede na sestavo obrokov vključuje živila iz vseh skupin, največ sadja in zelenjave, puste mesne izdelke, izdelke iz posnetega mleka, polnovredne krušne izdelke, dovolj tekočine (najbolje vodo, nesladkan čaj). Obroki naj ne bi bili preobilni. Pomembno je pitje zadostne količine vode (najmanj 1,5 – 2 l na dan), enakomerno razporejene čez dan.
Med dobre prehranjevalne navade štejemo uživanje hrane sede, v miru, v sproščenem okolju, počasi, tri glavne obroke (zajtrk, kosilo, večerja) in dve malici (dopoldanska in popoldanska).
Kajenje
Kajenje je dejavnik tveganja, ki povzroči največ bolezni. Posledice so odvisne od števila pokajenega tobaka in od let kajenja. Sokriv je za okoli 50% vseh smrti, polovica od teh pa je zaradi bolezni srca in ožilja.
Prekomerno uživanje alkohola
Uživanje večjih količin alkohola je povezano z nerednim bitjem srca in srčnim infarktom in je pogost vzrok za zvišan krvni tlak.
Vseh posledic škodljive rabe alkohola se ne da opisati, še posebno pa ne trpljenja članov družine alkoholika.
Psihosocialni dejavniki tveganja
Psihosocialni dejavniki tveganja, kot so nizek socioekonomski status, prenizka socialna podpora, socialna izolacija, stres na delu in v družinskem življenju, negativna čustva vključno z depresijo in agresivnostjo, so se izkazali kot dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja in za poslabšanje stanja pri bolnikih z že obstoječo srčnožilno boleznijo.
Psihosocialni stres na delu in izven delovnega mesta je dejavnik tveganja za srčnožilno bolezen pri obeh spolih. Kadar je povezan s prekomernim uživanjem alkohola, je močan dejavnik za zvišan krvni tlak.
Psihosocialni dejavniki tveganja so nevarni še posebej zato, ker v življenje z njimi obremenjenega posameznika privabijo tudi ostale vedenjske dejavnike tveganja kot so prekomerno uživanje alkohola, kajenje in nezdravo prehrano.
Delovno okolje
Po rezultatih analiz obremenjenosti v delovnem okolju so organizacijski pogoji pogost vzrok preobremenjenosti delavcev. Stres v delovnem okolju je drugi najpomembnejši zdravstveni problem in drugi najpomembnejši vzrok za odsotnost z dela zaradi bolezni. Je pogosto posledica neustreznih psihosocialnih pogojev v delovnem okolju.
Po podatkih EUROSTAT-a že 9 % delavcev poroča o šikaniranju in 4 % o pojavljanju psihičnega mučenje in izživljanja. V resnici pa je neustreznih psihosocialnih pogojev celo več, vendar so ti le redko spoznani kot takšni. Pogosteje so skriti v nezadovoljstvu z vsebino dela, z načinom dela, z organizacijo dela.
V delovnem okolju se pogosto srečujemo tudi s kemičnimi dejavniki tveganja. Število kemičnih snovi v svetu narašča. Delavci so pri svojem delu v industriji, kmetijstvu, laboratorijih, zdravstvu, farmaciji in drugih dejavnostih izpostavljeni številnim škodljivim snovem. Za ohranitev zdravja delavcev je zelo pomembno zgodnje odkrivanje tvegane izpostavljenosti kemičnim snovem, to je takrat, ko še ne nastopijo okvare zdravja ali bolezni. Temu nujno sledijo ukrepi, s katerimi škodljivo kemično snov zamenjamo z manj nevarno ali pa znižamo njeno koncentracijo na tako vrednost, pri kateri ne prihaja do škodljivih učinkov na človeški organizem. Pogosti so tudi hrup, vibracije, sevanje in neustrezna svetloba.
Po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju se je delodajalec dolžan posvetovati z delavci glede kadrovskih vprašanj ter glede vprašanj varnosti in zdravja delavcev pri delu.
Kaj lahko naredijo sindikati?
Sindikati lahko skupaj z delodajalci zagotovijo zdravo in varno delovno okoljo.
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije predlaga, da sindikalne organizacije med svojim članstvom propagirajo bolje zdrav način življenja in se pri delodajalcih zavzamejo za nudenje informacij o dejavnikih tveganja in o zdravem življenjskem slogu ter da bo delavcem omogočeno, da se lahko teh priporočil držijo tudi na delu. Pomembno je spodbujanje delavcev k zdravim obrokom hrane in zadostnemu pitju vode, nekajenju, sprostitvi med časom za malico (aktivni odmor), prihodu na delo s kolesom ali peš, če je to mogoče ipd.
Ste vedeli, da žensko srce opozarja na infarkt drugače kot moško?
Francoska študija je ugotovila, da so ženske v večji nevarnosti kot moški, da umrejo v prvem mesecu po srčnem napadu. Malo ljudi ve, da so simptomi srčnega napada pri ženskah drugačnih od tistih, ki jih doživljajo moški.
V skladu s študijo pri ženskah redkeje opravijo angiografijo kot pri moških. Angiografija je preiskava, ko v žile vbrizgajo kontrastno snov, ki omogoči jasen prikaz krvnih žil in morebitnih strdkov na rentgenski sliki. Če se ugotovi, da obstajajo blokade in zožitve v žilah, se zdravniki poslužijo angioplastike oz. katetrskega širjenja žil. Raziskovalci pravijo, da bi morale biti ženske deležne enakih posegov kot moški - s tem bi se precej znižalo tveganje smrti zaradi bolezni srca.
Že dolgo časa je znano, da so simptomi srčnega napada pri ženskah drugačni od tistih, ki jih doživljajo moški. Veliko je zgodb žensk, ki so jih na urgentnem oddelku obravnavati drugače kot moške. Zdravniki so ženske pogosto odpravili z razlago, da je razlog njihove bolečine v prsnem košu in drugih simptomov povezan s tesnobo, namesto da bi testirali pravi vzrok - bolezen srca.
Bolezni srca so najpogostejši vzrok smrti ameriških žensk. Večina študij, opravljenih glede bolezni srca, pogosto ne vključuje žensk.
Večina nas pozna tako imenovane "normalne" simptome srčnega napada - bolečina, ki se širi navzdol v levo roko, bolečine v prsih ali pritisk itd. Ampak, ali ste vedeli, da se simptomi srčnega napada pri ženskah pogosto odražajo na drugačen način kot pri moških?
Žensko srce: simptomi srčnega napada
Vsako leto na sto tisoče žensk umre zaradi srčnega napada ali druge bolezni srca in ožilja. Veliko ljudi, vključno s številnimi strokovnjaki zdravstvenega varstva, se ne zaveda, da so simptomi srčnega infarkta pri ženskah pogosto drugačni kot pri mopkih. Pri ženskah je bolj verjetno, da izkusijo slabost, vrtoglavico, nelagodje, tesnobo ipd. kot simptome, ki kažejo na srčni infarkt.
- Bolečini v prsnem košu se lahko pridruži tudi bolečina v hrbtu in/ ali globoka zbadajoča in pulzirajoča bolečina v eni ali obeh rokah;
- zasoplost in/ ali teško dihanje (lovljenje sape), ko se zbudite:
- hladno in lepljivo znojenje;
- omotica, občutek nestabilnosti ali omedlevanje;
- tesnoba, nelagodje - nenavadna nervoza, občutki o približevanju smrti;
- edem - zastajanje tekočine v telesu in otekanje običajno gležnjev ali spodnjega dela noge;
- pospešeno bitje srca, občutek razbijanja srca;
- slabost,razdražen želodec;
- občutek teže, kot je pritisk v prsnem košu nekje med prsmi, ki lahko izžareva v levo roko ali ramo.
Bolezni srca in ožilja so najpogostejši vzrok smrti pri ženskah in hkrati vzrok, ki ga je možno preprečiti. Ženske morajo nameniti posebno pozornost naštetim simptomom in nemudoma poiskati nasvet zdravnika, če se ti simptomi pojavijo.
Kako lahko znižate tveganje za bolezni srca?
- vzdržujte redno aerobno vadbo
- jejte srcu prijazno hrano in če imate preveliko telesno težo, shujšajte
- alkohol le v zmernih količinah - če sploh
- če kadite - prenehajte!
Acetaminofen in zdravila za zmanjševanje holesterola in maščob v krvi lahko preprečijo možgansko kap ali zmanjšajo škodo po njej.
Dve novi študiji sta ugotovili, da so acetaminofen in statini lahko zelo koristni pri preprečevanju kapi oz. njenem zdravljenju. Prva, francoska raziskava je pokazala, da so statini povezani z nižjim tveganjem za nastanek prve kapi. Druga skupina pa je medtem na Nizozemskem ugotovila, da so bolniki z normalno telesno temperaturo, ki so takoj po kapi prejeli zdravilo acetaminofen, okrevali bolje kot bolniki, ki ga niso prejeli.
Sicer so že predhodne študije dokazale, da lahko uporaba zdravil za zniževanje holesterola, kot so statini Crestor, Lipitor in Zocor, pri nekaterih bolnikih zmanjša tveganje za možgansko kap.
V novi raziskavi so tako francoski znanstveniki pregledali 24 prejšnjih študij, ki so vključevale več kot 165.000 bolnikov. Odkrili so, da je za vsak 1 milimol na liter znižanja LDL (slabega) holesterola, ki ga je prinesla uporaba statinov, tveganje za možgansko kap padlo za 21 odstotkov, v primerjavi z ljudmi, ki zdravila niso prejeli. Podatki tudi kažejo, da uporaba statinov tudi zavira nastajanje ovir v karotidnih arterijah, ki vodijo od srca do možganov.
Izredni profesor kirurgije, nevrologije in eksperimentalne terapije na teksaški univerzi Jonathan Friedman je poudaril: »Rezultati so razsvetlili dejstvo, da obstaja neposredna povezava med znižanjem LDL holesterola in zmanjšanjem tveganja za možgansko kap. Ne gre le za to, da bomo bolnikom, pri katerih obstaja tveganje za kap, dajali statine in želi uspeh. Predvsem se moramo sedaj še bolj zavedati, da je bistveno zmanjšati nevarni holesterol že kot preventivo za različne bolezni«.
Vir: Zdravje
Vemo, da se med delovnim tednom ne spočijemo dovolj. Vemo, da imamo povišan krvni tlak, pa ne najdemo časa za obisk zdravnika. Vemo, da nam je telesna teža »ušla« iz nadzora. Premalo se gibljemo in preveč kadimo. Pogosto smo razdražljivi, utrujeni, muči nas glavobol. Vendar naštetim težavam ne posvečamo dovolj pozornosti. Tolažimo se z mislijo, da bodo minile. In da bomo »jutri« bolje poskrbeli za svoje zdravje, si vzeli čas, šli na sprehod in morda celo obiskali svojega zdravnika. Toda nekega jutra se nam lahko zgodi, da ne moremo vstati s postelje, niti spregovoriti.
V Sloveniji za možgansko kapjo vsako leto na novo zboli okoli 4000 bolnikov. Na lestvici umrljivosti dosega možganska kap od 21 do 23 odstotkov letno. To bolezen ima pri nas od 5 do 9 odstotkov ljudi na tisoč prebivalcev, precej bolje gre Skandinavcem, kjer ima možgansko kap manj kot 5 oseb na tisoč prebivalcev, slabše pa Rusom, kjer je takih oseb med 16 in 19. Pogostejša je v srednjih letih in pri starejših ljudeh. Možganska kap je bolezen možganov, ki je posledica žilne okvare, zato jo uvrščamo med možgansko-žilne bolezni, ki so ene vodilnih vzrokov zbolevnosti in umrljivosti v svetu in pri nas ter prvi vzrok invalidnosti. Možganska kap ni ena, ampak je možganskih kapi več vrst: možganska kap brez kliničnih znakov, možganska kap z žariščnimi znaki, žilna demenca, subarahnoidna krvavitev in okvara možganov zaradi zvišanega krvnega tlaka. Pri možganski kapi brez kliničnih znakov gre za slučajno odkrito zaporo ali zožitev znotrajmožganskih arterij ali arterij v vratu ter dokazano okvaro možganov, ki je posledica motnje prekrvitve. Pri teh bolnikih se lahko sčasoma pojavijo pozabljivost, upočasnjeno gibanje, omotica in drugi znaki žilne demence. Pri žariščni možganski kapi lahko govorimo o ishemični možganski kapi, ki je med vsemi možganskimi kapmi najpogostejša, o znotrajmožganski krvavitvi, pri kateri se žila razpoči, kri pa se razlije v možgane in uniči možgansko tkivo, in o tranzitorni ishemični ataki, pri kateri pride do prehodne žariščne nevrološke motnje žilnega izvora, ki se kaže kot klinični znak možganske kapi, vendar traja manj kot 24 ur. Glede na lokalizacijo pa možgansko kap delimo na karotidno, ki nastane zaradi zožitve ali zamašitve karotidne arterije, vertebrobazilarno, kjer gre za prizadetost vertebralnih arterij, in na lakunarno možgansko kap, ki nastane zaradi zamašitve drobnih možganskih arterij kjerkoli v možganih.
Uničujoča ateroskleroza
Vzrok za večino možganskih kapi pri starejših bolnikih je ateroskleroza, to je bolezen arterij odvodnic, ki z leti napreduje. Pojavlja se skoraj pri vseh ljudeh, osnovni vzrok bolezni pa še ni povsem znan. Razvoj ateroskleroze spodbujajo zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, povečane maščobe v krvi, kajenje, nezdrava prehrana z veliko živalskih maščob in soli ter premajhna telesna dejavnost. Pomemben dejavnik tveganja je tudi prebolela tranzitorna ishemična ataka ali prebolela možganska kap. »Pomemben vzrok so tudi srčne bolezni, zlasti srčno trepetanje, bolezni srčnih zaklopk in srčni infarkt. V teh primerih se v srcu tvorijo krvni strdki, ki po velikih žilah odvodnicah potujejo do možganov in tam zaprejo eno ali več možganskih žil. Pojav imenujemo srčna embolija. Možganska kap se pri članih nekaterih družin pojavlja pogosteje in verjetno gre pri takih družinah za splet dednih dejavnikov in zdravju škodljivih razvad. Med vzroki za možgansko kap je na prvem mestu arterijska hipertenzija, oziroma povišan krvni tlak, ki ji pravimo tudi »tihi ubijalec«, saj se je ljudje ne zavedajo in ne zdravijo. Zaskrbljujoč je podatek, da je bilo leta 2000 v Sloveniji skoraj 50 odstotkov Slovencev hipertonikov, kar pomeni, da je imela skoraj polovica Slovencev zvišan krvni tlak,« je povedala specialistka nevrologije in vodja Centra za možgansko-žilne bolezni v Kliničnem centru Ljubljana, doc. dr. Bojana Žvan, dr. med.. Možganska kap je pogostejša pri moških, kot pri ženskah, pri obeh spolih pa narašča s starostjo. Telesno je povezana z boleznijo venčnih srčnih žil in arterijsko boleznijo udov, saj se napredovala ateroskleroza pogosto pojavlja v več kot enem žilnem sistemu.
Nenadni simptomi
Tveganje za možgansko kap zmerno narašča s stopnjo zožitve notranje karotidne arterije. Prebolela ishemična možganska kap poveča tveganje ponovne kapi za 10 do 20 odstotkov v prvem letu, 5 do 8 odstotkov v naslednjih letih, v prvih petih letih pa za 30 do 40 odstotkov. Dodatno 15 odstotkov teh bolnikov utrpi srčni infarkt, 15 odstotkov pa jih umre zaradi drugih žilnih bolezni. Tudi prebolela tranzitorna ishemična ataka je zelo pomemben dejavnik tveganja. »Prevladuje zmotno prepričanje, da je tranzitorna ishemična ataka nenevarna bolezen. To je daleč od resnice, zato moramo vsak primer obravnavati kot bližajočo se možgansko kap.« Zaradi možganske kapi lahko zbolijo ljudje vseh starosti. Simptomi nastopijo nenadoma, ob prvih znakih možganske kapi pa je treba nemudoma ukrepati, saj bo tako okvara možganov čim manjša. Možgansko kap prepoznamo po naslednjih znakih: mišična oslabelost ali ohromelost, odrevenelost, omrtvičenost ali mravljinčenje polovice obraza in udov, običajno na eni polovici telesa, motnja govora, težave z vidom v enem ali obeh očesih, vrtoglavica, bruhanje, izguba sluha, motnja požiranja, kolcanje, izguba ravnotežja ali koordinacija gibov. Poleg motnje govora so zaradi možganske kapi lahko okvarjene tudi sposobnosti pisanja, branja in računanja. »Kadar vas preseneti možganska kap, nemudoma pokličite zdravniško pomoč, kajti časa za uspešno zdravljenje je zelo malo. Bolnike, pri katerih posumimo na svežo ishemično možgansko kap (možganski infarkt), ki je nastopila pred manj kot dvema urama, obravnavamo urgentno. Pri vsakem sumu na možgansko kap je potreben takojšen prevoz bolnika z rešilnim vozilom v ustrezno zdravstveno ustanovo. Tem bolnikom lahko s fibrinolitičnim zdravljenjem poskušamo s posebnim zdravilom raztopiti krvni strdek, vendar moramo pred raztapljanjem krvnega strdka s CT možganov izključiti možgansko krvavitev. Pri možganski kapi velja, da so čas možgani. Ukrepati moramo hitro in zdravljenje začeti v manj kot treh urah,« je dejala dr. Žvan.
Klinični pregled
Vrstni red preiskav je odvisen od stopnje in trajanja bolnikove prizadetosti. Glavna preiskava je klinični pregled ter ocena stopnje in vrste bolnikove prizadetosti. Zdravnik ocenjuje predvsem prizadetost živčevja, srca in žilja. V bolnišnici za diagnozo možganske kapi opravijo krvne preiskave, elektrokardiogram, z njim ocenijo delovanje bolnikovega srca, predvsem srčni utrip, računalniško tomografijo možganov (CT), s katero vidijo morebitno okvaro možganov, zelo majhne možganske okvare lahko ugotovijo z magnetno-resonančno tomografijo možganov (MRT), stanje velikih vratnih žil, ki dovajajo kri možganom in očem, pregledajo z ultrazvočno preiskavo, ultrazvočna preiskava srca omogoči dodaten vpogled v delovanje srca, kadar pa obstaja sum na hudo zožitev vratnih arterij ali možgansko anevrizmo, se zdravnik odloči za digitalno subtrakcijsko angiografijo (DSA). Za preprečevanje možganske kapi je pomembno predvsem zdravljenje dejavnikov tveganja: zvišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, zvečanega holesterola v krvi, kajenja, prekomernega uživanja alkohola in debelosti. Evropsko združenje za preprečevanje možgansko-žilnih bolezni in Slovenske smernice priporočajo zdravljenje arterijske hipertenzije do meje 140/90 mmHg pri bolnikih brez sladkorne bolezni in 135/80 mmHg pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Priporočljiva je fizična dejavnost vsaj pol ure dnevno in prehrana z malo soli in nasičenih maščob, bogata s sadjem in vlakninami.
Pomembno preprečevanje
»Pri preprečevanju prve ali ponovne možganske kapi uporabljamo tudi protiagregacijsko zdravljenje. Zdravilo prvega izbora v primarni preventivi je acetilsalicilna kislina , v sekundarni preventivi, torej kadar je bolnik v nevarnosti, da doživi ponovni možgansko-žilni ishemični dogodek pa kombinacija acetilsalicilne kisline in dipiridamola s podaljšanim sproščanjem. Ta kombinacija se je izkazala kot najuspešnejša, saj za celih 37 odstotkov zmanjša možnost za vnovično možgansko kap, je pokazala raziskava ESPS II. Kombinacija obeh učinkovin (Asasantin retard) je kar dvakrat bolj učinkovita kot sama acetilsalicilna kislina ( pri nas najbolj znan Aspirin). S kombinacijo acetilsalicilne kisline in dipiridamola s podaljšanim sproščanjem trenutno poteka tudi največja raziskava na področju sekundarne preventive možganske kapi – PROFESS. V raziskavo je vključenih več kot 20 000 bolnikov, rezultati pa bodo znani leta 2008. Bolniki, ki acetilsalicilne kisline ne prenašajo, jemljejo klopidogrel, to zdravilo pa prejemajo tudi bolniki z visokim tveganjem za srčni in možgansko žilni ishemični dogodek. S protikoagulacijskimi zdravili zdravimo bolnike, ki imajo veliko verjetnost embolije iz srca. Po preboleli možganski kapi je antikoagulacijsko zdravljenje priporočljivo pri bolnikih s kroničnim trepetanjem srčnih preddvorov in/ali drugimi srčnimi boleznimi, kjer je možnost ponovne embolije iz srca velika. Najnovejša, letošnja raziskava je pokazala, da lahko ponovno možgansko kap ali TIA pri bolniku, ki je že doživel možgansko-žilni ishemični dogodek, zmanjšamo za 16 odstotkov, če ga zdravimo z atorvastatinom v visokem odmerku.« Zgodnja rehabilitacija bolnikov po možganski kapi se začne že v prvih dneh zdravljenja v bolnišnici. Z rehabilitacijo naj bi zmanjšali stopnjo prizadetosti bolnika po možganski kapi, dosegli večjo samostojnost pri osnovnih dnevnih opravilih in gibanju, omogočili funkcionalni govor in razumevanje, vrnili bolniku samozavest in pripravili svojce za življenje z bolnikom po preboleli možganski kapi. Okrevanje po možganski kapi je dolgotrajno in lahko traja tudi več let, odvisno pa je predvsem od mesta in velikosti možganske okvare. Zelo pomembna sta tudi skrb za lastno zdravje in prizadevanje, da ne bi zboleli. Zdrav način življenja pripomore tudi k preprečevanju možganske kapi. Zato redno nadzirajte svoj krvni tlak, ne kadite, prepoznajte in zdravite sladkorno bolezen, ne uživajte preveč alkoholnih pijač, prehranjujte se zdravo, bodite telesno dejavni in živite zadovoljno, saj je stres zelo povezan z dejavniki tveganja za možgansko-žilne, srčne in druge bolezni.
Kako prepoznati kap?
Kap lahko prepoznamo, če osebi zastavimo tri preprosta vprašanja in pogledamo njen jezik.
Nevrologi pravijo, da lahko popolnoma omilijo učinke kapi, če bolnika strokovno, medicinsko oskrbijo v 3 urah.
Včasih je težko prepoznati simptome kapi. Žal lahko pomanjkanje znanja povzroči pravo katastrofo. Oseba, ki je utrpela kap, lahko utrpi hude možganske poškodbe, če očividci ne opazijo znakov kapi. Zdravniki pravijo, da lahko očividci prepoznajo kap, tako da odgovorijo na tri preprosta vprašanja:
1. Prosite osebo, naj se nasmehne.
2. Prosite osebo, naj pove preprost stavek. (Npr. Danes je lep sončen dan.)
3. Prosite osebo, naj dvigne obe roki.
Če ima oseba pri katerokoli od teh nalog težave, takoj pokličite reševalce in jim opišite simptome.
Nov pokazatelj je jezik
Kot četrti pokazatelj pa so zdravniki ugotovili, da je pomemben tudi jezik.
4. Prosite osebo naj pokaže jezik. Če je jezik zvit ali skrivljen, če gre na eno ali drugo stran, je to zanesljiv znak kapi.
Vir: Zdravje
{/slider
{slider= Miokardni infarkt}
Bolezni srca in žilja so najpomembnejši vzrok zbolevanja in umiranja v svetu in delež koronarne bolezni je največji. To je bolezen z več obrazi. Akutni miokardni infarkt (AMI) je le ena od njenih pojavnih oblik in je posledica zapore venčne (koronarne) arterije s strdkom. V Sloveniji poskušamo vsem bolnikom s srčnim infarktom omogočiti hiter dostop do ustrezne bolnišnice in kateterizacije srca, odprtja zaprte arterije in vstavitve ene ali več žilnih opornic (stentov).
Vzrok za koronarno srčno bolezen je ateroskleroza
Ateroskleroza je kronična napredujoča vnetna bolezen arterijske žilne stene. Pod vplivom dejavnikov tveganja, ki so našteti v nadaljevanju, nastane okvara delovanja in medsebojnega stika celic endotelija (tanke notranje obloge žilne stene), zato se v žilni steni razvije vnetje. V to vnetno območje, ki ne povzroča nikakršnih zaznavnih težav, se nato vztrajno odlagajo holesterol in druge škodljive snovi, kar povzroči nastanek izboklin v žilni steni (maščobni plaki). Te začnejo ožiti svetlino žile, poleg tega se bolna žila na dražljaje ne odziva več ustrezno s širjenjem in krčenjem.
Najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj ateroskleroze so dednost (pojavljanje bolezni pri sorodnikih), stres, previsok krvni pritisk, zvišan holesterol in druge maščobe, sladkorna bolezen, prehiter srčni utrip, kajenje, nezdrava prehrana, čezmerna telesna teža, prevelik obseg pasu, telesna nedejavnost, zadebeljenost sten levega prekata in drugi.
Od žilnega vnetja do miokardnega infarkta
Aterosklerotični plaki začnejo s svojo počasno rastjo in posledičnim oženjem svetlin arterij ovirati pretok krvi in tedaj se začnejo ob naporih, ko je potreba po energiji in kisiku v celicah večja, zaradi pomanjkanja krvi in kisika v srčni mišici pojavljati prsne bolečine (stenokardije). To pojavno obliko koronarne srčne bolezni imenujemo angina pektoris. Izraz včasih povzroči nesporazum: beseda angina pomeni bolečina, beseda pektoris pa prsna. Diagnoza tako nima nič skupnega z navadno angino (vnetje mandljev ali drugih limfatičnih struktur v žrelu), ki je dobila ime po bolečini v žrelu. Bolezen je na tej stopnji lahko precej stabilna (t. i. stabilna angina pektoris): prsne bolečine se pojavljajo ob podobnih telesnih naporih ali psihičnih stresih ali ob zvišanem krvnem tlaku, tako da lahko bolnik težave predvidi in se jim s prilagoditvijo življenjskega sloga tudi izogne. Če nastane v določenem trenutku poškodba oziroma razpoka površine maščobne lehe ali plaka v arterijski steni, kjer se kri zaradi neravne žilne površine tudi vrtinči, se na površini vnetega in počenega plaka ter v krvi sprožijo mehanizmi zbiranja in zlepljanja trombocitov (krvnih ploščic) ter mehanizmi koagulacije (strjevanja krvi). Ti hitro privedejo do delne ali celo popolne zapore prizadete arterije s strdkom, kar močno zmanjša ali ustavi dotok krvi v določen predel srčne mišice. Takšna zapora v arteriji povzroči hude poškodbe ali celo odmrtje prizadetih tkiv. To imenujemo srčni ali miokardni infarkt.
Akutni koronarni sindrom je oblika koronarne bolezni
Koronarna ali ishemična bolezen srca je najpogosteje posledica ateroskleroze in je lahko dolgo klinično nema (brez simptomov in znakov). Pojav akutnega poslabšanja (destabilizacije) prej stabilne ali celo neznane koronarne bolezni imenujemo akutni koronarni sindrom (AKS). To je bodisi prvi pojav akutne miokardne ishemije pri prej domnevno zdravem človeku bodisi poslabšanje prej znane, a stabilne bolezni. Akutni koronarni sindrom se lahko kaže kot akutni miokardni infarkt (AMI), nestabilna angina pektoris (pojav bolečine že v mirovanju) in najhujša oblika - nenadna srčna smrt. Če strdek delno zapira arterijo in je minimalen pretok krvi še omogočen, gre za nestabilno angino pektoris ali blažjo obliko infarkta z manj izraženimi spremembami v EKG, če pa je zapora žile popolna in pretoka krvi ni več, gre za hujšo obliko srčnega infarkta z bolj izraženimi in prepoznavnimi spremembami v EKG.
Klinična slika pri miokardnem infarktu
Značilni znaki (bolnikove subjektivne zaznave) so huda tiščoča ali pekoča bolečina v prsnem košu, ki traja 15 minut ali več in lahko izžareva v vrat, čeljust, hrbet, levo roko, trebuh ali drugam. Bolečino pogosto spremljajo strah, slabost, bruhanje, dušenje, znojenje, občutek nerednega srčnega utripa in motnje zavesti. Kar 20-30 odstotkov miokardnih infarktov poteka brez naštetih znakov in jih imenujemo nemi infarkti, kar je lahko povezano s sladkorno boleznijo in arterijsko hipertenzijo.
Značilni znaki (objektivne ugotovitve ob pregledu bolnika) so bledica, hladna in znojna koža, vznemirjenost, glede na velikost in posledice infarkta pa še spremembe arterijskega tlaka, ritma srca in frekvence pulza ter zvokov, ki jih zdravnik sliši nad srcem in pljuči. Klinična slika je pogosto neznačilna pri ženskah, starejših in zlasti sladkornih bolnikih, zato je treba biti pri njih še bolj pozoren in vedno posneti EKG. Več kot polovica bolnikov, ki utrpijo akutni miokardni infarkt, še vedno umre, preden je deležna medicinske pomoči.
Miokardni infarkt ne izbira
Kar polovica miokardnih infarktov in možganskih kapi doleti posameznike obeh spolov, ki so očitno zdravi in nimajo izraženih dejavnikov tveganja. Bolezen prizadene ženske in moške, mlade in stare, bogate in revne. Zmotno je prepričanje, da se to dogaja le drugim.
Podobno velja za nenadno srčno smrt: v več kot polovici primerov ta človeka nenadoma pokosi brez prejšnjih napovednih bolezenskih znakov ali opozorilnih znamenj, ki bi jih lahko smatrali kot opozorilo ali kot znak prizadetosti srčno-žilnega sistema.
Prepoznava miokardnega infarkta, EKG in poimenovanje
Diagnozo miokardnega infarkta postavimo na podlagi klinične slike (simptomi in znaki), sprememb v elektrokardiografskem (EKG) zapisu in laboratorijskih kazalnikov okvare srčne mišice. Na začetku pri EKG opazujemo spremembe v sklopu razvijajočega se infarkta. Če je pri EKG viden dvig (elevacija) veznice ST, gre verjetno za t. i. miokardni infarkt z elevacijo veznice ST (uporabljamo kratico STEMI iz angleščine: ST Elevation Myocardial Infarction); to stanje je najpogosteje povezano s popolno zaporo ene od koronarnih arterij. Če pri EKG ne vidimo dviga veznice ST, ampak manj značilne spremembe, govorimo o miokardnem infarktu brez elevacije veznice ST (NSTEMI oz. Non ST Elevation Myocardial Infarction); to stanje je najpogosteje povezano z nepopolno ali spremenljivo zaporo koronarne arterije. Šele v dneh po infarktu bomo v posnetkih EKG ugotovili, ali so se pojavili zobci Q, ki jih lahko povezujemo z nastankom trajne brazgotine. Tedaj bomo bolniku lahko postavili končno diagnozo: bodisi miokardni infarkt z zobcem Q (QMI) bodisi miokardni infarkt brez zobca Q (NQMI). K takšni diagnozi vedno dodamo še podatek o lokaciji oziroma steni levega prekata, ki jo je prizadel infarkt (npr. sprednja, spodnja, stranska, zadnja), redkeje pa je prizadeta stena desnega prekata.
Bolečina v prsih ima lahko veliko vzrokov in EKG je le eden od pripomočkov na poti do diagnoze. Zdravnik bolnika hitro in temeljito izpraša in pregleda ter opravi nujne preiskave. Ultrazvok srca ima pomembno vlogo: prikažemo območje motnje krčljivosti, globalno sposobnost krčenja in sproščanja prekatov, motnje delovanja zaklopk, pa tudi mehanične zaplete miokardnega infarkta.
Obravnava na terenu in zdravljenje z zdravili
Zgodnji nujni ukrepi na terenu so namenjeni zavarovanju življenjskih funkcij, dajanju najnujnejših zdravil in hitri prepoznavi stanj, ki zahtevajo hiter prevoz v ustrezen center z možnostjo takojšnjega in dokončnega zdravljenja, da se kolikor je mogoče zmanjša časovna zamuda do odprtja arterije. Bolnik prejme dodaten kisik, aspirin v odmerku 500 mg, nitroglicerin ter v primeru hujših bolečin še morfin. Uporabimo še zdravila za preprečevanje nastanka krvnih strdkov, za upočasnitev srčnega utripa, znižanje krvnega tlaka, proti bruhanju, za pomiritev in druga. Nato je potreben hiter in varen prevoz v spremstvu zdravnika in s primerno opremljenim reševalnim vozilom ali helikopterjem v ustrezno bolnišnico, ki omogoča urgentno kateterizacijo srca. V primeru hudih zapletov, kot je nenadna srčna smrt, hemodinamična nestabilnost ali hudo srčno popuščanje, je najprej smiseln prevoz v najbližjo bolnišnico in šele pozneje po stabilizaciji prevoz v večjo bolnišnico.
Posegi v koronarnih arterijah
Pri infarktu zaradi delne ali popolne zapore koronarne arterije s strdkom lahko nastane nepopravljiva okvara srčne mišice v prizadetem območju, če koronarne arterije pravočasno ne odpremo. Perkutani koronarni posegi so na mestu pri vseh bolnikih z akutnim miokardnim infarktom, pri katerih je to tehnično in časovno izvedljivo. V Sloveniji imamo vpeljan sistem, ki v običajnih razmerah skoraj vsem bolnikom z AMI v vseh krajih omogoča pravočasen prevoz v ustrezno bolnišnico, ki ob vsaki uri zagotavlja možnost perkutanega koronarnega posega. Takšna služba je zagotovljena v UKC Ljubljana in UKC Maribor, kjer sta terenskim zdravnikom vedno zagotovljeni tudi možnost telefonskega posveta z ustreznim specialistom kardiologom oziroma intenzivistom ter možnost prenosa in ocene EKG na daljavo. Uspešnost metode je odvisna od izkušenosti operaterja in centra.
Intervencijski kardiolog z ekipo v kateterizacijskem laboratoriju opravi urgentno koronarografijo (rentgensko slikanje oziroma angiografijo koronarnih arterij) in po potrebi dodatne preiskave ter se odloči o tem, v katerih žilah bo potreben revaskularizacijski poseg, kakšen bo ta poseg in kdaj oziroma v koliko etapah bo opravljen. Uporabimo lahko navadno balonsko širitev žile, odstranjevanje strdkov, vstavitev koronarnih žilnih opornic (stentov) z nanosom citostatika ali brez njega, znotrajžilni ultrazvok in redkeje rotablator.
Kako je v Sloveniji z zdravljenjem srčnega infarkta
V Sloveniji utrpi na leto približno 3000 ljudi akutni miokardni infarkt, okrog 1000 pa nenadno srčno smrt. Vse bolnike z akutnim miokardnim infarktom (STEMI) poskušamo čim hitreje zdraviti z mehaničnim odpiranjem koronarnih arterij in vstavljanjem žilnih opornic, izjemoma posežemo po raztapljanju strdkov, v določenih okoliščinah se odločimo za konservativno zdravljenje z zdravili ali urgentno kirurško revaskularizacijo miokarda (t. i. operacija by-pass). Dosežena visoka raven obravnave bolnikov z infarktom v Sloveniji, ki v ničemer ne zaostaja za najrazvitejšimi državami, kaže prizadevanje vztrajnih in prodornih posameznikov, dobro sodelovanje in timsko delo predbolnišničnih ekip nujne medicinske pomoči in bolnišničnih ekip različnih specialnosti, dobro delo zdravstvenih timov v osnovnem zdravstvu na področju preventive, poinfarktno oskrbo in rehabilitacijo ter izobraževanje zdravstvenih delavcev in laikov.
Vir:Avtor: Marko Gričar, dr. med.
Različni dejavniki tveganja s skupno točko (okvara delovanja notranjega žilnega sloja) povzročijo razvoj ateroskleroze. Ta prizadene različna arterijska povirja. Ob poškodbi plaka v žilni steni nastane žilni strdek, kar je aterotrombotični zaplet osnovne bolezni. Telo poskuša ob razpoku plaka s trombociti prekriti defekt v žilni steni, pri čemer ima dober namen, vendar se ta izjalovi zaradi zapore celotne žilne svetline, kar povzroči infarkt. Če nam ob srčnem infarktu ne uspe pravočasno spet vzpostaviti pretoka skozi prizadeto žilo, nastanejo okvare srčne mišice, ki oslabijo delovanje srca kot črpalke, na to pa se telo odzove s kompenzacijskimi mehanizmi, ki kratkoročno sicer izboljšajo obtok krvi, dolgoročno pa vodijo v napredovanje ateroskleroze, dodatno obremenjevanje oslabelega srca in srčno popuščanje.
Ateroskleroza in dejavniki ogroženosti
Ateroskleroza je kronična vnetna bolezen arterijske žilne stene v različnih arterijskih povirjih (koronarne arterije, vratne arterije, možganske arterije, trebušne arterije, arterije okončin in druge) in se začne že zgodaj v življenju. Bolezen napreduje neopazno in zahrbtno, razvija se počasi in kronično, hitrost razvoja je pri različnih ljudeh različna, tako je tudi z intenzivnostjo prizadetih žilnih povirij. Pri njenem razvoju sodelujejo številni dejavniki srčnožilne ogroženosti, med katerimi na nekatere ne moremo vplivati (dednost, spol, starost), med spremenljivimi pa so najpomembnejši arterijska hipertenzija, povišane koncentracije serumskih maščob (holesterol in trigliceridi), prehiter srčni utrip, kajenje, sladkorna bolezen, čezmerna telesna teža, telesna nedejavnost in stres. Našteti dejavniki tveganja pripomorejo k nastajanju plakov v arterijski steni, ki so najprej klinično nemi, sčasoma pa lahko začnejo z oženjem žilne svetline ovirati pretok krvi, kar povzroči težave v predelu, ki ga žila prehranjuje. Bolnik se velikokrat šele tedaj zave bolezni, vendar se ne zaveda njenega trajanja, morebitne razširjenosti in predvsem nevarnosti zapleta.
Vloga žilne stene
Našteti dejavniki tveganja delujejo samostojno ali v kombinacijah ter postopno vodijo do zapletov, kakršni so vnetni proces v žilni steni, preoblikovanje stene žil in srca, večja nagnjenost k strjevanju krvi, motnje prekrvitve organov in včasih tudi zapora arterije s strdkom. Navidezna samostojnost oziroma neodvisnost dejavnikov tveganja pri razvoju ateroskleroze izgine ob poznavanju pomembnega dejstva, da vse poti, udeležene pri nastanku ateroskleroze, potekajo po eni skupni vozliščni točki – endotelija, to je tanki gladki notranji žilni oblogi. Celice endotelija namreč sodelujejo pri prenašanju biokemičnih sporočil med molekulami v krvi in mišicami v žilni steni – oslabitev posredniškega delovanja teh celic onemogoči pravilno sproščanje in krčenje mišic v žilni steni, kar onemogoči spreminjanje premera žile in pretoka v njej ter pospeši vnetje v žilni steni. Zavedanje tega je nujno za razumevanje pomena preventive in razumevanje učinkovanja zdravil, s katerimi poskušamo upočasniti napredovanje ateroskleroze in preprečiti zaplete.
Od ateroskleroze do strdka
Če je ateroskleroza osnovna bolezen (napredujoče vnetje žilne stene), je aterotromboza njena posledica: zaradi poškodbe maščobne lehe v žilni steni se aktivirajo in zlepljajo trombociti (s sicer koristnim ciljem pokrivanja razpoke v žilni steni), krvni strdek pa lahko ne pokrije le razpoke v steni, ampak zapre celotno svetlino žile in ustavi pretok krvi, kar lahko povzroči odmrtje prizadetega organa (infarkt). Gre torej za osnovno bolezen, pri kateri imata glavno vlogo vnetje in oslabljeno delovanje endotela, infarkt pa je nepričakovan zaplet, pri katerem imajo glavno vlogo krvne ploščice (trombociti).
Srčni infarkt ni niti začetek niti konec bolezni
Miokardni infarkt tako ni bolezen, ki nastane nepričakovano. Pojavi se res nepričakovano in nenadno, vendar je osnovna bolezen (ateroskleroza) že dolgo tlela in se nemo razvijala. Zapora žile je lahko prva znanilka bolezni, lahko pa ima bolnik že prej znake motene prekrvitve (angina pektoris, dušenje). Miokardni infarkt je pogosto usoden zaradi hudih motenj srčnega ritma, zaradi katerih bolnik lahko nenadno umre. Ali se to zgodi, je stvar sreče in naključja oziroma nadomestnih žilic, ki so se zaradi ovirane prekrvitve morda prej razvile in tako zavarovale bolnika pred popolnim izpadom prekrvitve v prizadetem povirju, začne pa se kaskada drugih škodljivih procesov za srčno mišico. Če ponovne prekrvitve prizadetega dela srca ne vzpostavimo dovolj hitro in popolno, se stanjša mišičnina in se začne njeno nadomeščanje z vezivom, kar povzroči območne motnje krčljivosti in tudi v celoti oslabljeno črpalno funkcijo srca. Razširi in preoblikuje se prekat, ki se ne more več učinkovito krčiti in sproščati, temu se lahko pridružijo še motnje ritma in motnje prevajanja impulzov. Vse našteto vodi v oslabljeno delovanje srca, kar povzroči zmanjšanje pretoka krvi po telesu. Srčno-žilni sistem z receptorji to zmanjšanje zazna in poskuša izboljšati prekrvitev različnih organov s kompenzatornimi mehanizmi, kjer so zelo pomembni povečanje izločanja kateholaminov, aktivacija simpatičnega avtonomnega živčevja in aktivacija reninsko- angiotenzinsko-aldosteronskega sistema (RAAS). Pri zadnjem so zelo pomembne tudi ledvice, ki se na zmanjšanje lokalnega pretoka odzovejo z zadrževanjem vode in natrija v telesu. Ti mehanizmi prej z večjo polnitvijo žilnega sistema res izboljšajo prekrvitev nekaterih organov, vendar je cena za to visoka, saj učinki teh ukrepov žal dodatno obremenijo oslabelo srce, kar v obliki spirale vodi v srčno popuščanje z zmanjšanjem kakovosti življenja in veliko smrtnostjo.
Tri možnosti našega ukrepanja
Pred očmi imejmo tri torišča, kjer se dogaja največ škodljivih procesov in kjer lahko z zdravljenjem naredimo največ: 1. razvoj ateroskleroze in okvara endotela, 2. zlepljanje trombocitov ob naključnem razpoku plaka in 3. kompenzacijski mehanizmi, s katerimi poskuša telo odpraviti težave, v resnici pa jih zaradi dodatnega obremenjevanja oslabelega srca dolgoročno poslabša in jih moramo zavirati. Tako ugotovimo, da je srčni infarkt le etapa na neznano dolgi poti od dejavnikov ogroženosti do prezgodnje smrti ali srčnega popuščanja. Ta pot pri ogroženih posameznikih zahteva vztrajno dosledno zdravljenje na naštetih možnosti ukrepanja, bolnik in zdravnik pa morata biti partnerja in subjekta v zdravljenju. Infarkta ne moremo napovedati, lahko pa vplivamo na stopnjo ogroženost oziroma ga preprečujemo.
Avtor: Marko Gričar, dr. med.
Iskanje
Novomeški odmev
Kje smo
Glavni trg 11, 8000 Novo mesto
Uradne ure in kontakt
Ponedeljek 08:00 – 14:00
Torek 08:00 – 14:00
Sreda 10:00 – 12:00
14:00 – 16:00
GSM: 041 340 267
TEL: 07 332 47 77
Klicni center za osebe z okvaro sluha
URL: Klicni center
GSM: 031 777 600
Zahvala
Zahvaljujemo se vsem, ki ste v letu 2022 podarili % dohodnine. Naprošamo občane, da darujejo Društvu oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine.
Sofinancerji
Metlika Semič
Šentjernej Mirna
Škocjan Šentrupert
Straža Dol. Toplice
Črnomelj Trebnje
Mirna peč Žužemberk
Sledite nam
Kdo je na strani
We have 156 guests and no members online