DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je v ponedeljek, 20. maja 2013, organizirala 20.

NIKE študentski tek na grad. Vsako leto se jih udeleži več kot 1500 ljudi (študentje in občani). Letos se je nanjo prijavilo tudi 5 gluhih občank, med katerimi sem bila tudi jaz. Tekli smo 2,5 km dolgo progo in uživali v teku ter druženju na startu in na cilju.
Maja Kuzma

[ Na vrh ]

V nedeljo 11.11.2012 je v Benetkah potekalo že 33.mednarodno tekmovanje

v orientacijskem teku - MOV. Gre za letno srečanje orientacistov iz vsega sveta ob zaključku orientacijske sezone. Letos se je v Benetkah zbralo okrog 4050 orientacistov iz vsega sveta in med njimi tudi štirje gluhi orientacisti iz Slovenije.

Po mokrih ulicah Benetk smo Slovensko postavo gluhih orentacistov zastopali Vladan Vukajlovič, Petra Šiler, Marjana in Pavel Rejec.
Na pot smo se odpravili že zgodaj zjutraj z avtobusom, nato pa se pred Benetkami vkrcali na ladjico, ki naj bi nas na cilj pripeljala v približno petnajstih minutah. Toda ta dan je bilo v Benetkah izjemno plimovanje in pot, ki naj bi trajala zgolj 15 minut, se je podaljšala v pravo dve urno potovanje. Plimovanje je bilo res nenavadno veliko in morje hudo razburkano, tako da smo z ladjico težko varno pristali. Ko smo se izkrcali, smo namesto na tla, stopili v vodo oz. morje, ki je doseglo višino približno pol metra nad tlemi.  Benetke so bile dobesedno pod vodo. Nekateri so bili dobro pripravljeni in obuti v visoke gumijaste škornje, drugi pa so po vodi hodili v navadnih športnih copatkih, kar vsekakor ni bila najboljša izbira za ta dan.

Udeležba na tekmovanju v Benetkah je za orientaciste podobno kot udeležba na maratonu za tekače. Udeleži se ga lahko vsak ljubitelj orientacijskega teka. Tekmovanja v orientacijskemu teku so v starih mestnih središčih v Italiji zelo popularna. Karta neskončnih ulic in kanalov, štetje ulic, odcepov, mostov, voda do kolen, začudeni turisti in čimbolj optimalni izkoristek časa od štarta do cilja. Čarobnost Benetk, še posebej poplavljenih Benetk z edinstvenim labirintom ulic, predstavlja unikatno izkušnjo za vsakega tekmovalca. Mnogi domačini sploh niso vedeli, da gre za srečanje oz. tekmovanje orientacistov in bilo je dosti slabe volje med njimi, saj jih je motil naš tek in škropljenje na vse strani. Nekateri so celo klicali policiste, naj preprečijo takšno obnašanje. Dopoldne so bile Benetke res poplavljene zaradi izjemnega plimovanja, popoldan pa je nivo vode že začel upadati. Udeleženci so bili vseh starosti, od 10 let do 75 let in v kategorijah ženske in moški posebej. Pavel in Vladan sta nastopila v kategoriji MB v dolžini 6,9 km, kjer je bilo skupno 103 tekmovalcev. Vladan se je uvrstil na 76. mesto, Pavle pa 94. mesto. Petra in Marjana sva nastopili v kategoriji WB v dolžini proge 4.4 km. Petra je zasedla 65. mesto, sama pa sem se uvrstila na 77. mesto med skupno 86. tekmovalkami.
Bilo je res nepozabno doživetje, ki nam bo ostalo v lepem spominu vse življenje. Kljub neljubemu dogodku, kjer je za nekaj časa bila tekma prekinjena. Ne samo zaradi slabega vremena, temveč tudi zaradi premalo ozaveščenosti prebivalcev, kjer je potekalo tekmovanje. Naše druženje in tekmovanje pa je popestrilo tudi spoznavanje orientacistov iz najrazličnejših držav sveta, spoznali pa smo tudi gluhe orientaciste iz Avstrije in Italije.

Marjana Rejec

[ Na vrh ]

Petra Šiler, članica Društva gluhih in naglušnih Novo mesto me je prosila,

da napišem prispevek o pohodu na Snežnik.

Brez razmisleka sem privolila. Zakaj smo se zbrali za pohod? Pohodništvo je priljubljena in primerna aktivnost za vse starosti. Lahko uživamo v prekrasni naravi, okolici, razgledu. Daje nam energijo, pozitivno motivacijo in dobro počutje.. Organizacijo pohoda sem že drugo leto prevzela sama.

S predsednico Društva, ga. Sonjo Trampuž sva določili datum 09.06.2012. Ko je napočil ta dan, je bilo deževno vreme že zjutraj. Pogledala sem še vremensko napoved na internetu in ker naj bi bilo tega dne oblačno vreme, brez večjih padavin, smo se odločili, da gremo. Ko smo se peljali proti Ilirski Bistrici je skoraj celo pot deževalo. Šele na Sviščakih je dež ponehal. Zbrali smo se na Sviščakih. Pridružili so se nam pohodniki iz Mestnega društva Društva Ljubljana, iz društva Zadobrova, iz Kopra, iz Celja, največ nas je bilo članov iz društva Severne primorske, ter seveda da ne pozabim, pridružila se nam je tudi Petra iz Novega mesta.  Vseh skupaj nas je bilo 28 pohodnikov. 

Ko smo začeli hoditi, smo takoj postali dobre volje. Vreme nas ni več motilo. Veselo smo kramljali in se zabavali. Nekaterim se je mudilo in so želeli čim prej osvojiti vrh, drugi smo hodili bolj počasi in na koncu smo vsi skupaj uspešno osvojili vrh Snežnika. V koči Draga Karolina smo se spočili, pojedli malico, se ogreli s toplim čajem ter se prijetno družili. Bili smo zadovoljni da smo osvojili vrh.

Zato  drage pohodnice in pohodniki, pridružite se nam ponovno drugo leto, ko bomo organizirali pohod na Blegoš z nadmorsko višino 1562 metrov. Pridite, ne bo vam žal!

Meta Benčina

[ Na vrh ]

Varčevalni ukrepi sta v teh kriznih časih zagotovo najbolj pogosto zapisani in obravnavani besedi, ki se dotakneta slehernega od nas. Tudi v našem društvu se posledicam krize in varčevalnim ukrepom ne moremo izogniti zato pozorno spremljamo aktualno situacijo na državnem in lokalnem nivoju in se dobesedno vsakodnevno in celodnevno trudimo reševati nastale težave pri delovanju društva. Zaradi pomanjkanja sredstev smo takoj po novem letu zmanjšali osebne dohodke zaposlenih in zaradi zmanjšanja sredstev za izvajanje javnih del dvema zaposlenima nismo mogli podaljšati pogodb o zaposlitvi in jih žal napotiti na Zavod za zaposlovanje. Po spletu številnih razgovorov in tudi srečnih okoliščin smo na podlagi zglednega sodelovanja z Zavodom za zaposlovanje Kranj in občine Tržič uspeli eno osebo ponovno vključiti v javna dela, kar gluhi osebi omogoča vključenost v družbeno okolje in socialno varnost. Še najbolj pomembno pri taki težki invalidnosti kot je gluhota pa je, da takšna vključenost pomeni tudi pozitiven vpliv na zdravstveni in socialni status gluhe osebe. Tudi pri vzdrževanju društvenih prostorov oziroma naše hiše in okolice se ne moremo izogniti varčevalnim ukrepom in tudi tu se močno pozna zmanjševanje sredstev za investicije s strani našega glavnega financerja fundacije FIHO. K sreči smo smo uspešno rešili nepredvidene težave s centralnim ogrevanjem, a se na žalost že pojavljajo nove težave glede popolnoma dortrajane ograje in fasade.  Že tako ali tako se iz dneva v dan soočamo z zmanjševanjem sredstev iz občinskih proračunov, kjer ponovno lahko omenimo občino Bohinj in 25 EUR, ki so nam jih dodelili lansko leto za delovanje programov. Zaradi zmanjševanja sredstev smo primorani temeljito pretehtati in premisliti o vsakem strošku, ki bremeni proračun društva in se odpovedati marsikateremu potovanju, ki ni nujno potrebno. Zaradi zasedenosti in nujnih službenih obveznosti se s sekretarko društva nisva mogla udeležiti uvodnega dneva seminarja v Fiesi, ki ga je organizirala ZDGNS in ki tudi predstavlja določen strošek za društva in še posebej za proračun ZDGNS. Varčevalni ukrepi sta bili pogosto omenjeni besedi tudi na skupščini našega društva, kjer smo predstavili minulo delo in si zastavili cilje in smernice za naprej. Na skupščini društva sta nas obiskala tudi predsednica ZDGNS Frida Planinc in sekretar Matjaž Juhart, ki sta pohvalila naše dosedanje delo in vložen trud pri reševanju težav s katerimi se sooča naše društvo zaradi krizne situacije v državi. Krizna situacija in številni varčevalni ukrepi zahtevata tudi temeljit premislek pri porabi sredstev oziroma pri razdelitvi sredstev, ki jih ZDGNS pridobi od financerjev in države. Predvsem pa se pričakuje transparentnost poslovanja in gospodarnega ravnanja. Uporabniki upravičeno pričakujemo racionalno porabo oziroma opravičeno lahko zahtevamo, da čimveč sredstev tudi koristi našim potrebam. Tudi na skupščini ZDGNS je bilo veliko govora o varčevalnih ukrepih in strani vodstva in strokovne službe zveze je bilo večkrat poudarjeno, da se sredstva na zvezi racionalno uporabljajo in da delujejo varčevalno. A eno so besede nekaj drugega pa dejanja.

Tudi v državi smo velikokrat priča situacijam ko nam oblastniške garniture govorijo, da je potrebno varčevati, a žal to varčevanje doleti vseprevečkrat le malega človeka medtem ko si oblast še vedno rada privošči nove avtomobile, razkošje in draga potovanja. Časi se korenito spreminjajo in tisto kar je bilo pred leti prioriteta, danes ni več in tudi pri delovanju zveze se bo potrebno temeljito pogovoriti kaj so naše prioritete. Ali so to društva, ki v praksi na terenu še največ pomagajo našim uporabnikom, ali je prioriteta delovanje zveze, ki porabi cca 65% pridobljenih sredstev. Ali so prioriteta naši brezposelni uporabniki ali zaposleni na ZDGNS in številni pogodbeni partnerji, ki imajo bolj malo stika z našimi uporabniki. Ali je prioriteta izvajanje programov in iskanje zaposlitev za naše gluhe in naglušne uporabnike ali je bolj pomembna udeležba na evropskih in svetovnih skupščinah. Ali so prioriteta gluhi in naglušni športniki v društvu ali so bolj pomembna lepotna tekmovanja.  Ali je prioriteta nov avtomobil za zvezo ali bi prevozno sredstvo bolj potrebovali za izvajanje programa družabništva in pomoči na domu naših osamljenih predvsem starejših uporabnikov. Medtem ko članice in člani našega društva na prostovoljni čistilni akciji dobesedno po kolenih pobiramo smeti v matični občini v zahvalo za sofinanciranje javnih del v višini cca 100 EUR mesečno si naša zveza privošči udeležbo na evropski skupščini v vrednosti cca. 16.000 EUR. Vsak si lahko sam izračuna koliko sofinanciranj javnih del bi bilo s to vsoto možno realizirati. Pa še kakšen podoben strošek bi se našel, ki bi ga lahko bolj koristno namenili v korist naših uporabnikov. Ob tem bi se lahko vprašali tudi koliko kakšen dogodek pripomore k prepoznavnosti in razumevanju gluhote ali naglušnosti v domačem okolju. In koliko kopalnih kart v Moravskih Toplicah, (ki so bile v začetku leta ukinjene z obrazložitvijo, da ni sredstev) bi lahko kupili.

Kot predstavnik invalidov v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s strahom spremljam napovedi varčevalnih ukrepov, ki bodo drastično vplivali na zdravje in zdravljenje vseh nas, marsikaj kar je bilo do sedaj brezplačno ne bo več,  še posebej se bodo varčevalni ukrepi dotaknili življenja invalidov, saj bodo omejili dostopnost do tehničnih pripomočkov kar bo še toliko bolj otežilo življenje invalidske populacije in tudi zato bi pričakovali malce več posluha za težave naših uporabnikov.

Varčevalni ukrepi nam zaznamujejo življenje na slehernem koraku današnjega časa in zategovanje pasu postaja način življenja. 

Z veliko več razumevanja bi se s tem soočali tudi v našem društvu če bi prevladoval občutek da so bremena krize enakomerno porazdeljena med vse uporabnike z okvaro sluha, med vsa društva enakopravno in zvezo. Pravzaprav bi bilo še najbolj pošteno če bi naši uporabniki še najmanj občutili vse te varčevalne ukrepe. Pa žal temu ni tako, uporabniki in društva smo že globoko v krizi kar praktično vsakodnevno občutimo, medtem pa  na naši zvezi izvajajo varčevalne ukrepe z nakupom novega avtomobila, razkošnimi seminarji, lepotnimi tekmovanji in dragimi potovanji.

Boris Horvat

[ Na vrh ]

Dragi bralci te spletne strani, en lep pozdrav iz Ljubljane. Minilo je že 5 let, odkar nisem več tako stalno med svojimi domačimi v Beli krajini. Študij je obdobje, ko se vsak študent nauči živeti samostojno, prevzema odgovornost za svoja dejanja, preskuša svoje sposobnosti in se spopade z izzivi, ki so mu na poti. Ne glede na oviro, v mojem primeru gluhota, se da prebroditi trnovo pot in uspeti na vseh področij, ki si jih želimo uspeti.

Minilo je nekaj mesecev, odkar z velikim veseljem spremljam spletno stran DGN Dolenjske in Bele krajine. Bogati prispevki, vsi na svoj način posebni, aktualni, informativni,… A bolj spremljam pa pohode, ki jih omejeno društvo organizira. Zakaj? Moja starša, Ida in Jože Kuzma, sta že mnoga leta strastna pohodnika. Glede na to, da imamo doma kmetijo, ki zahtevajo ob različnih letnih časih velik napor, moja ljuba starša vedno najdeta čas in moč ter zagnano voljo za pohode z Četrtkarji (ob četrtkih zvečer gresta vedno na Mirno Goro skupaj z ostalimi Četrtkarji) ter pred kratkim z gluhimi člani DGN Dolenjske in Bele krajine.

Vsakič ko prebiram razne članke, obenem pa gledam slike in zagledam oba – moja starša, v meni kar zavre ponos, da imam starša, ki ljubita naravo in gibanje. Ko je čas - ko pridem domov v Belo krajino, mi vedno najprej mami iz velikega občutka in doživetja razlaga, kako je bilo krasno skupaj z gluhimi na pohodu, kaj vse so videli, doživeli,…Nato pa še priskoči moj ati, ki tudi ves navdušen doda svoje mnenje. Jaz pa ju le poslušam in v sebi mi raste sreča, da sta starša uživala.

Zaradi njiju sem tudi sama ljubiteljica pohodov. Ko čas dopušča, se udeležim kakšnega organiziranega pohoda.

Vesela sem, da organizirate takšna srečanja – pohode ter ob tem oglede znamenitosti. Samo zaradi tega sta moja starša postala bolj ozaveščena o kulturi, o zgodovini. Pika na i je PRAVA družba. Gluhi, ki uporabljajo znakovni jezik. Na tak način ste vsi enakovredni ter se razumete, o čem priča dogodek.

Podpiram vaše zamisli za takšna srečanja in vam želim še obilo in obilo užitkov! Razmigajte vaše telo, razširite vaš um o bogatih pripovedkih ter imejte se radi!

Rada vaju imam, oči in mami! In tudi vas vse, ki prebirate ta članek.

Majčka

[ Na vrh ]

Letošnja jesen je bila izrazito predvolilno obarvana, v državi so namreč potekala predvolilna srečanja kandidatov za predčasne volitve v Državni zbor Republike Slovenije, pa tudi mnoge druge dejavnosti, ki se še kako tičejo obstoja in razvoja invalidskih društev. Državni zbor v stari sestavi je tik pred iztekom mandata z veliko večino sprejel zakon o spremembi lastništva Loterije Slovenije, kar je seveda dodobra razburkalo invalidske vrste tako na državni kot tudi lokalni ravni.

Številna invalidska društva, med katerimi je tudi naše, so življenjsko odvisna od sredstev, ki jih Loterija Slovenija namenja fundaciji FIHO. Žal je teh sredstev vedno manj zaradi neurejenih zakonskih razmer in neodgovorne politike, ki dopušča neupravičeno odtujevanje sredstev. Ob tem je spet treba poudariti vse prevečkrat prezrto dejstvo, da je bila Loterija Slovenije ustanovljena izključno za financiranje invalidskih organizacij. Šele pozneje so se fundaciji FIHO pridružile humanitarne organizacije, ki se počasi, a vztrajno, množijo in z njihovo rastjo rastejo tudi apetiti po čim več finančnih sredstev. In to čeprav imajo humanitarne organizacije številne dodatne možnosti pridobivanja sredstev v obliki dobrodelnih koncertov in podobnih akcij, ki jih izvajajo tudi s pomočjo nacionalne in komercialnih televizij. In ob tem spretno izkoriščajo trenutno gospodarsko krizo za lastno promocijo, obenem pa na stranski tir potiho odrivajo invalidsko populacijo. Vedno bolj me preveva občutek, da so politiki pravzaprav le orodje in da je v ozadju zadnjih aktualnih dogodkov močan humanitarni lobi, ki poizkuša prefinjeno prevzeti del sredstev, ki so zdaj namenjena invalidskim organizacijam. Ob tem se lahko spomnimo na podoben primer v občini Medvode, kjer so nam pred leti kar po domače ukinili sredstva in so jih rajši podelili humanitarni organizaciji Karitas, ki je imela v skoraj vsaki vasi izpostavo in vse so kandidirale ter tudi dobile sredstva. Takrat so tudi druge invalidske organizacije v občini Medvode ostale brez sredstev. In podoben scenarij se dogaja zdaj na državni ravni, ko humanitarni lobi poskuša pridobiti večino v svetu FIHA in s tem tudi možnost spremembe razmerja dodeljenih sredstev. Na žalost ob takšnem razvoju dogodkov pogrešamo enoten, složen in predvsem množičen nastop invalidskih organizacij. Neaktivnost oziroma neodzivnost invalidskih organizacij se je pokazala tudi na soočenju strankarskih kandidatov v Koloseju, kjer je napol prazna dvorana dokazovala invalidsko brezbrižnost do aktualnih dogodkov, ki lahko bistveno vplivajo na našo prihodnost. Pa tudi tam navzoči predstavniki političnih strank niso znali prepričati prisotnih o lepši in boljši prihodnosti invalidov. Kljub številnim lepo izrečenim besedam in obljubam je prevladoval občutek, da tudi politika sama ne ve, kako pravzaprav zagotoviti stabilen in dolgoročen način financiranja invalidskih organizacij. Menim, da bi kljub nekaterim nepravilnostim in neustreznem obstoječem stanju tokrat moral biti naš cilj ohranitev obstoječe višine sredstev, ob tem pa bi morali še naprej vztrajati pri transparentnosti poslovanja in pravični ter enakopravni razdelitvi finančnih sredstev. Sicer nam nihče ne more jamčiti uspeha referenduma in poznejših posledic, ampak zaželeno in dobrodošlo bi bilo, da invalidi ob takšnih dogodkih pokažemo enotnost in složnost ter s tem državi pokažemo, da znamo zagovarjati nam pripadajoče pravice. Če bi nastopili enotno in složno, predvsem pa množično, nam nobena država ali oblast nič ne bi mogla. Pa tudi humanitarna organizacija bi ob našem odmevnem nezadovoljstvu težko uveljavljala lastne apetite po invalidskih sredstvih. Vztrajati moramo, da se upošteva slogan Nič o invalidih brez invalidov!, predvsem pa spoštovanje Mednarodne konvencije OZN o pravicah invalidov in zakona o invalidskih organizacijah. Od države upravičeno pričakujemo, da nam ne krati pravic ter ne jemlje ranljivim in nemočnim, temveč naj skrbi za izvajanje zakonov in predpisov, s katerimi bi lahko zagotovila stabilno in perspektivno življenje invalidov in invalidskih društev, ki neposredno izvajajo programe.

Avtor: Boris Horvat - Tihi

Vir: glasilo društva AURIS "Prisluhnite nam", November - December 2011

[ Na vrh ]

Kot predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj prejemam redna mesečna obvestila s strani direktorja fundacije FIHO Janeza Juga o zmanjševanju sredstev za invalidske in humanitarne organizacije. V zadnjem dopisu nas obvešča o nakazilu le 76% sredstev, zaradi zmanjšanja koncesijskih sredstev s strani Loterije Slovenije.

V medijih hkrati berem, da se vplačila tedensko povečujejo, saj že nekaj časa ni bilo sedmice na lotu, kar seveda še posebej privlači ljubitelje iger na srečo. V medijih prebiram tudi članke o bajeslovnih plačah in nagradah, ki si jih dodeljujejo upravljavci loterijskih sredstev. Sicer ne poznam podrobno kriterijev in ne pravil, ki omogočajo dodeljevanje ekstremnih in abnormalno visokih plač, nagrad, regresov, nadomestil in podobno. Mislim pa si lahko, da je po vsej verjetnosti že tako prefinjeno zapisano, da je pravno in legalno utemeljeno. Pravno in legalno pa ne pomeni, da je tudi moralno utemeljeno, pravzaprav je takšno samolastninjenje moralno zagotovo zelo, zelo sporno. Sprevrženo se mi tudi zdi, da se pri reklamiranju iger na srečo poudarja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, v praksi pa se pridobljena sredstva uporabljajo bolj v tajkunske namene, kar je pač trenutno aktualna slovenska značilnost. Grabežljivost in neomejena lakomnost pač ne pozna meja in ne denarnih omejitev, ki gredo vse tja do višin. Delovanje invalidskih organizacij in izvajanje psihosocialnih programov za invalide očitno postaja postranska, manj pomembna in drugorazredna dejavnost za upravitelje loterijskih sredstev, pa čeprav je bila Loterija pred leti ustanovljena ravno   v te humanitarne namene. A zdaj so novi, moderni, lahko bi rekli tajkunski časi, ko upravitelji najprej nenasitno poskrbijo za lasten žep brez dna.    
Boris Horvat Tihi
AURIS Kranj

[ Na vrh ]

V četrtek, 19. maja, smo se zbirali na tržaškem letališču Ronchi del Legionari. Z nestrpnostjo smo pričakovali letalo, ki nas bo odpeljalo v  Veliko Britanijo, v mesto Birmingham.  Tam smo na letališču videli, kako lepo imajo poskrbljeno za invalidne osebe. Bili so spremljevalci za invalide, vse je bilo pisno označeno, za naglušne je bila možnost komunikacije preko indukcijske zanke…

Z vlakom smo se odpeljali naprej do mesta Wolverhampton, ki je bil naša končna postojanka. Poiskali smo hotel, ki  smo ga že prej rezervirali preko interneta.  Za nami je bil dolg dan. Poiskali smo še restavracijo, kjer smo povečerjali  in šli spat. "Z z Z z"
Naslednje jutro smo se sprehodili po mestu, pogledali nekaj znamenitosti. Obiskali smo tudi Univerzo Wolvwerhampton. V njej je poseben oddelek tudi za gluhe, ki omogoča gluhim različne študije. Na univerzi je tudi študij za tolmače. Visoka šola v Wolverhamptonu obstaja že od leta 1835 dalje. Najprej je delovala kot tehnični inštitut, od leta 1969 kot politehnika, leta 1992 pa prejela status univerze.
Nestrpno smo pričakovali šesto uro popoldan, ko se je otvoril Deaffest – mednarodni filmski festival gluhih. Na festival je prišlo veliko gluhih. Z zanimanjem smo gledali filme. Prvi večer je bil namenjen krajšim filmom.
V soboto smo ves dan preživeli v kinodvorani. Že zjutraj so se na stojnicah predstavljale različne organizacije, ki delujejo na področju gluhote. Lahko smo si ogledali vse fiolme, ki so bili nominirani za nagrade. Kategorije so bile:  tv program, dokumentarni  film, drama in eksperimentalni film.  Zelo se mi je vtisnil v spomin film z naslovom Ingelore. To je dokumentarni film, v katerem pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in izkušnjo holokavsta gluha gospa Ingelore, ki je v času druge svetovne vojne emigrirala v Ameriko. Prav ta film, je prejel tudi nagrado v kategoriji dokumentarnega filma.
    Vsi filmi so bili zelo zanimivi in kvalitetno narejeni. Nekatere zgodbe so bile boljše, druge malo manj. Filmi so bili večinoma v znakovnem jeziku, bilo je pa tudi veliko govora, zato so bili vsi filmi podnaslovljeni. To je bilo za domačine Angleže super, za nas iz Slovenije pa malo težje. Škoda, da se angleškega jezika nisem učil v šoli, sicer bi lahko več razumel.
    Podelitvi nagrad je bila namenjena gala prireditev v  soboto zvečer. Na prireditvi so nastopili tudi gluhi plesalci, ki so posnemali »kralja popa« Michaela Jacksona.  Njihove točke so povzročile navdušenje v dvorani.  Sledilo je družabno srečanje, ki se je podaljšalo dolgo v noč v sosednjem pubu.
   Nedelja je bila bolj umirjena. Obiskovalci festivala so že zapuščali Wolverhampton. Tudi mi smo se odpravljali proti vlaku in spet na letalo, ki nas je varno pripeljalo na domača tla.
Vsi smo bili zelo zadovoljni z obiskom festivala. Upam, da smo iz Anglije prinesli tudi novo znanje, ki bo doprineslo, da bomo tudi gluhi slovenski kulturniki še bolj ustvarjalni. Želel bi si več delavnic in izobraževanj, ki bi pripomogla k temu, da bi se tudi naša slovenska produkcija približala evropski.
Na festivalu smo srečali in spoznali ogromno ljudi, spoznali drugačno kulturo, se naučili novih kretenj, okusili drugačno hrano in ugotovili, da se kljub različnosti lahko med seboj dobro razumemo.
Vladan Vukajlovič

[ Na vrh ]

Temno je bilo, ko sem ob 4h zjutraj odprla svoje rjave očke ko me je zbudilo vibriranje mobitela. Malo sem še poležala, da bi se počasi zbudila do konca. Vstala sem, se preoblekla in opravila  jutranjo toaleto v kopalnici… V kuhinji sem pogrela mleko in si naredila  čokolino, ki sem ga z užitkom pojedla. Oblekla sem jakno in si obula  čevlje ter oprtala torbo.

Ob pol petih sem se odpravila do svojega avta. Vreme je bilo suho, oblačno in ne preveč mrzlo. Peljala sem se do Kranja in počakala še ostale tri pohodnike, s katerimi smo se dogovorili par dni prej. Na dogovorjeno mesto so prišli z zamudo, a nič hudega. Vskočila sem v njihov avto. Svoj avto sem pustila  na parkirišču Planet Tuš, za katerega vem, da je dovolj varno.

In vozili smo se po avtocesti proti Ljubljani. Med vožnjo smo poklepetali o tekmi bowlinga v Murski Soboti (12.03.2011), o  rezultatih, dogajanjih…, vmes pa se ustavili na parkirišču Lukovica, kjer smo kupili pijačo in sladico…V Trojanah smo zavili desno in se peljali naprej mimo Zagorje do Zidanega mosta – zbirno mesto železniška postaja. Prispeli smo okoli  6:40ih,  torej je bilo še dovolj časa za wc. S par ljudmi, ki so bili tam že pred nami, smo klepetali toliko časa, dokler  se niso zbrali še ostali pohodniki.… Na žalost niso vsi prišli, tako da nas   je bilo na koncu 22, a nič hudega. Pred odhodom smo se še malo poslikali in šli naprej proti Kumu. Nekaj časa smo hodili po cesti. Prečkali smo železniško progo in se ustavili pred nihajko, ki nas je popeljala čez reko Savo, kar je bilo zelo zanimivo. V ročno nihajko lahko gre ena ali dve osebi. Odvisno od teže. Nosilnost nihajke  je 160 kg. Ko smo bili na drugi strani reke Save, smo se poslikali in se odpravili naprej. Sprva je bilo težko, ker je bila pot tako strma, da smo bili skoraj vsi zadihani že po nekaj metrih vzpona. Bali smo se, da bo pot takšna do konca, a na srečo ni bila in smo se zelo oddahnili…hehe. Pohodniki smo bili bolj in manj aktivni. Razdelili smo se v več manjših skupin. Najbolj vzdržljivi so šli naprej. Manj vzdržljivi pa bolj počasi in s sigurnimi koraki. Majčkeno izgubljeni smo ostajali bolj zadaj. Na poti so bili kažipoti in okrogli rdeči-beli znaki, ki so nam bili v pomoč. Prehodili smo pot skozi gozd mimo par kmečkih hiš. Pot je bila blatna, zasnežena, suha na nekaterih delih poteh… Po približno treh urah smo se končno ustavili pri planinskem domu KUM. Uh. Vreme? Oblačno, vetrovno, mrzlo. Hitro vstopimo v prostor, se pridružimo prispelim našim pohodnikom, ki so bili spočiti, nahranjeni, odžejani, razpoloženi…naročimo kavo, pijačo. Pridejo preostali pohodniki, debatiramo o vsem, se šalimo, smejemo, skratka nihče ni bil slabe volje. Razen ene osebe, ki se je slabo počutila zaradi neke vsebine v želodcu, ki je morala vse izbruhati, nakar  ji je bilo boljše in se je pridružila veseli družbi. Še malo posedamo, izpolnjujemo anketo, se podpisujemo, žigosamo... Počasi smo se pripravili za vrnitev v dolino, da se ne bi prej stemnilo,  saj je bila ura že okoli 14. Predno se odpravimo, se zunaj najprej še malo poslikamo z bliskavicami, kot da smo Hollywood zvezde. Eni so že hiteli dol po poti, da bi bili čim prej na železniški postaji. Po eni uri in 40min pa sva bila s prijateljem pri ročni nihajki. Ker sva bila sama, si nisva upala iti na drugo stran reke. Sklenila sva počakati, da še kdo pride. Medtem ko sva čakala in klepetala, sta se pojavila prijatelja, ki sta naju spravila na drugo stran reke Save. Šla sva naprej, onadva pa sta čakala še na ostale, da si pomagajo med sabo. Madonca, so eni hitri. Midva s partnerjem sva bila prepričana, da sva prva prišla dol. Saj je vseeno, samo da smo prišli živi in zdravi,  ter brez poškodb. Naročili smo pijačo in počakali še na ostale…ker pa je dolgo trajalo, nas je malo zaskrbelo, le kje so. Pošljemo SMS sporočilo in jih pobaramo: »Kje ste in kdaj pridete dol in ali pridemo pomagat?«. Na koncu se je srečno vse izteklo. Bili smo srečni, sproščeni, rahlo vinjeni od lepote, prijetno utrujeni… Ob 18h smo se poslovili, rokovali, objeli, poljubčkali in  odhiteli domov. Šla sem v posteljo, zaprla svoje rjave očke v sladke barvaste sanje…..

Lep pozdrav, Vanja

[ Na vrh ]